<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 344/2007
ECLI:SI:VDSS:2008:PSP.344.2007

Evidenčna številka:VDS0005640
Datum odločbe:09.01.2008
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:lastnost zavarovanca - plačilo prispevkov - delavec v delovnem razmerju

Jedro

Tožnica je zahtevala priznanje lastnosti zavarovanca v pokojninskem in invalidskem zavarovanju za čas, za katerega je bil obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodno odločbo, pa niso bili plačani prispevki. Ker se spor nanaša na čas veljavnosti ZPIZ/92, ko plačilo prispevkov za priznanje statusa zavarovanca v pokojninskem in invalidskem zavarovanju ni bil pogoj za delavce v delovnem razmerju, ampak le za samostojne zavezance, je njen tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca, opr. št. ... z dne 7.1.2004 ter tožnici priznalo lastnost zavarovanke pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobji od 5.8.1995 do 2.2.1996 in od 30.9.1998 do 20.6.1999. Kar je tožnica zahtevala več, to je ponovno priznanje obdobja od 3.2.1996 do 30.11.1996, je zavrnilo. Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 554,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Obenem je podal tudi predlog o popravi pomote, kajti sodišče prve stopnje je v izreku napačno zapisalo številko dokončne odločbe.

Predlogu o popravi pomote je sodišče prve stopnje ugodilo in dne 4.4.2007 izdalo sklep o popravi sodbe tako, da se številka odpravljene dokončne odločbe pravilno glasi ... in ne, kot je bilo pomotoma zapisano ...

V zvezi s pritožbenimi navedbami toženec navaja, da je tožnica uveljavljala priznanje lastnosti zavarovanke na podlagi prvostopenjske sodbe, opr. št. Pd 309/95 z dne 29.1.2002 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 805/2002 z dne 19.6.2003. Tožnici je bilo s pravnomočno sodbo priznano obdobje, ki se šteje v pokojninsko dobo in sicer od 4.11.1994 do 20.6.1999. Toženec meni, da ima sodba, s katero je bilo odločeno v delovnem sporu, neposredni pravni učinek samo na ti dve stranki, torej na delavca kot upnika in delodajalca kot dolžnika iz materialno pravnega razmerja. Šele z izpolnitvijo obveznosti, določene v sodbi, delodajalec vzpostavi pravno razmerje, ki ima lahko posledice v delavčevem obveznem socialnem (pokojninskem in invalidskem zavarovanju) oziroma statusu zavarovanca. Ne glede na to, da oblikovalna sodba učinkuje brez izvršbe s samim izrekom, pa sodbe ni mogoče ločeno obravnavati od dajatvenega dela, s katerim je bilo naloženo delodajalcu izplačilo dajatve (izplačilo plač, pri čemer se v konkretnem primeru predpostavlja, da bodo hkrati tudi plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Če tožnica ni uporabila vseh pravnih sredstev in drugih možnosti, ki so ji na razpolago, da bi dosegla izvršitev sodbe, to pomeni, da tudi ne more uspešno uveljaviti pravic iz obveznega zavarovanja. Toženec v postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca ne more ugotavljati obstoja delovnega razmerja (razen v primeru reintegracije, če ta ni izvršena), temveč lahko le presoja, ali ima na podlagi sodbe sodišča delavec pravico do obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravica do obveznega zavarovanja za nazaj pa je pogojena s plačilom prispevkov. Če je s sodbo sodišča naloženo izplačilo plač in plačilo prispevkov, pa zavod kot toženec ne more od delodajalca tega zahtevati na podlagi pravnomočne sodbe, saj sodba zavezuje le stranki, ki sta bili udeleženi v delovnem sporu. Toženec nadalje opozarja tudi na uporabo 2. člena pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca. Nadalje se sklicuje na uporabo 2. odstavka 48. člena Zakona o matični evidenci pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bil uporabljen v predsodnem postopku, saj pravno razmerje, torej v konkretnem primeru delovno razmerje, ki bi bilo eventualno podlaga za obvezno zavarovanje, ni več trajalo, zato v konkretnem primeru tožnica ne more pridobiti lastnosti zavarovanke z dnem nastanka pravnega razmerja, saj le-to ni nastalo. Toženec meni, da v primeru, ko pravnomočna sodba delovnega sodišča ni izvršena, delovno razmerje v smislu 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) ni nastalo in zavarovanje na tej podlagi ni mogoče. Šele z izvršitvijo sodbe so izpolnjene vse medsebojne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja in je vzpostavitev delovnega razmerja nesporna, pri čemer morajo biti podani bistveni elementi delovnega razmerja. Delodajalec tudi nikoli ni plačal prispevkov, še več, tožnica plačila prispevkov ni niti zahtevala, kar je razvidno iz 3. točke izreka že citirane pravnomočne sodbe delovnega sodišča, ki je iz naslova pripadajočih plač dosodilo le neto znesek brez obveznih prispevkov. Toženec se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

V predmetni zadevi gre za spor v zvezi z ugotavljanjem zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000, v nadaljevanju: ZMEPIZ) v 1. alineji 49. člena določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje.

V predmetni zadevi je tožnica dokazovala, da je imela tudi v spornem obdobju lastnost zavarovanke na podlagi sklenjenega delovnega razmerja. Pri tem se je sklicevala na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 309/95 z dne 29.1.2002 in pa na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 805/2002 z dne 19.6.2003. Delovno sodišče je namreč ugotovilo, da sta bila sklepa delodajalca, št. 24/94 z dne 3.11.1994 in št. 92/94 z dne 6.3.1995 nezakonita ter da je trajalo delovno razmerje tožnice pri delodajalcu tudi po 4.11.1994 z vsemi pravicami iz dela in po delu. Delodajalcu je tudi naložilo, da v delovno knjižico vpiše delovno dobo za obdobje od 5.11.1994 do 30.11.1996 in od 1.12.1997 do 20.6.1999. Tožnica je s tožbo uveljavljala ugotovitev lastnosti zavarovanke za čas od 5.8.1995 do 30.11.1996 ter od 30.9.1998 do 20.6.1999. Ob ugotovitvi, da je bilo obdobje od 3.2.1996 do 30.11.1996 tožnici že upoštevano v zavarovalno dobo, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku za priznanje lastnosti zavarovanke za obdobje od 5.8.1995 do 2.2.1996 in od 30.9.1998 do 20.6.1999, torej do dne, ko je bil nad tožničinim delodajalcem uveden stečajni postopek.

Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl., v nadaljevanju: ZPPSL) je v 1. odstavku 106. člena določal, da z dnem stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev. Datum stečaja med strankama očitno ni bil sporen. Glede na določbo 45. in 46. člena ZMEPIZ mora imeti oseba za obstoj zavarovalnega razmerja določen status, na podlagi katerega je vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in je prijavljena v zavarovanje. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi predstavlja pravno razmerje za nastanek zavarovalnega primera v smislu določbe 45. člena ZMEPIZ, delovno razmerje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se namreč po določbi 1. alineje 1. odstavka 2. člena še vedno veljavnega pravilnika o ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 32/96) za osebe iz 8. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ) oziroma za osebe iz 13. člena ZPIZ-1 obstoj delovnega razmerja in s tem lastnost zavarovanca dokazuje tudi s pravnomočno sodno odločbo. Takšno podlago torej v sporni zadevi predstavlja citirana pravnomočna sodba delovnega sodišča. Ker je bilo z omenjeno sodbo razsojeno, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo ter ob dejstvu, da je bil nad delodajalcem 21.6.1999 začet stečajni postopek in da torej že zaradi tega reintegracija tožnice ni bila možna, je rešitev sporne zadeve odvisna zgolj od odgovora na vprašanje, ali je priznanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pogojeno s plačilom prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na čemer v bistvu temelji odločitev toženca v predsodnem postopku in na kar se toženec sklicuje tudi v postopku pred sodiščem, vključno s pritožbo. Ker je predmet presoje lastnost zavarovanca za obdobje do 21.6.1999, je v tem primeru potrebno uporabiti določbe ZPIZ, ki je veljal v spornem obdobju. V času veljavnosti ZPIZ pa za delavce v delovnem razmerju zaradi pridobitve statusa zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma za priznanje pokojninske dobe, plačilo prispevkov ni bilo pogoj. Pogoj plačila prispevkov za uveljavitev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bil z določbo 3. odstavka 202. člena ZPIZ določen le za zavarovance, ki so samostojni zavezanci za plačilo prispevkov. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za delavko v delovnem razmerju. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah, ki se nanašajo prav tako na delavce, zaposlene pri istem delodajalcu (MTT) zavzelo enako stališče kot v predmetni zadevi (opr. št. Psp 457/2006 z dne 12.10.2006, opr. št. Psp 495/2006 z dne 21.3.2007, opr. št. Psp 201/2007 z dne 15.11.2007).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in sicer tudi v stroškovnem delu, kajti s tem, ko je tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem uspela, je toženec skladno z načelom uspeha v postopku dolžan tožnici povrniti tudi stroške postopka, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ/92 člen 8, 202, 202/3. ZMEPIZ člen 45. Pravilnik ugotavljanju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja člen 2, 2/1, 2/1-1.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY1NjAw