<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 499/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PSP.499.2013

Evidenčna številka:VDS0011830
Datum odločbe:30.01.2014
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Jože Cepec
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja - vložitev zahteve za priznanje

Jedro

Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev.

Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, in največ za 6 mesecev nazaj. Vse navedeno pomeni, da je za pričetek izplačevanja pokojnine poleg izpolnjevanja pogojev starosti in pokojninske dobe 36. člena ZPIZ-1, pomembno prenehanje zavarovanja in kdaj je vložena zahteva za njeno priznanje oziroma izplačevanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 14. 6. 2011 ter se ji prizna pravica do starostne pokojnine že od 1. 4. 2007 dalje in se ji zapadli zneski pokojnine izplačajo skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v roku 8 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložila že 13. 12. 2006. K zahtevi, vloženi 13. 12. 2006 je predložila vse dokumente potrebne za upokojitev, ker je tedaj izpolnila tudi pogoj starosti in pokojninske dobe za upokojitev. Za popolno razjasnitev vseh okoliščin je predlagala priči in sicer predstavnico Zavoda za zaposlovanje in stečajno upraviteljico, vendar sodišče temu predlogu ni ugodilo. Upoštevalo je trditve toženca, da je Zavod za zaposlovanje želel le informacijo o delovni dobi za izračun upravičenosti do nadomestila. Navaja, da sodišče in toženec ignorirata določbo 156. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in da ji je toženec na tej podlagi dvakrat zavrnil priznanje pravice do starostne pokojnine, ker da ne izpolnjuje pogojev pokojninske dobe in to ravno za toliko, kolikor ji je Višje delovno in socialno sodišče priznalo dobe s pravnomočno sodbo. Toženec ni pojasnil, zakaj ni upošteval navedene sodbe. V dopolnitvi pritožbe dodatno navaja, da je prišlo do birokratske napake, ko ji je delavka toženca na njeno ustno vlogo z dne 13. 12. 2006 in 6. 5. 2009 odgovorila, da ji manjka 12 let, 1 mesec in 6 dni pokojninske dobe in da bo izpolnila pogoje šele leta 2011. Toženec te očitne pomote ni hotel popraviti vse do 30. 11. 2010, ko so ji poslali odločbo o priznanju pokojninske dobe in jo obvestili, da se bo lahko upokojila 30. 11. 2010.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Pravica do starostne pokojnine je pravica iz obveznega zavarovanja, določena v 4. členu ZPIZ-1. Pravice iz obveznega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice. Zanje je značilno, da jih ni mogoče prenesti na drugega, da jih ni mogoče podedovati (razen do smrti zapadlih zneskov), da ne zastarajo, da jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, določenih z zakonom (5. člen ZPIZ-1).

Upoštevaje, da je starostna pokojnina osebna, neodtujljiva pravica, nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1 se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik, pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice.

Glede na vse navedeno in razpoložljivo listinsko dokumentacijo, sodišče prve stopnje utemeljeno ni (moglo) štelo vlog z dne 13. 12. 2006 in z dne 6. 5. 2009 kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog jasno izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo A. in sicer kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je zavod s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev.

Edina zahteva, ki jo je vložila tožnica za priznanje pravice do starostne pokojnine, datira z dnem 20. 12. 2010. To zahtevo je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tudi pravilno štelo za datum vložene zahteve. Na podlagi tako vložene zahteve je toženec tožnici tudi pravilno z odločbo št. ... z dne 21. 1. 2011, potrjeno z dokončno odločbo št. ... z dne 14. 6. 2011, odločil, da se tožnici starostna pokojnina izplačuje od 1. 7. 2010 dalje, to je skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 od prvega naslednjega meseca po vloženi zahtevi in še za 6 mesecev za nazaj, ker tožnica ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni bila zavarovana. Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, in največ za 6 mesecev nazaj. Vse navedeno pomeni, da je za pričetek izplačevanja pokojnine poleg izpolnjevanja pogojev starosti in pokojninske dobe 36. člena ZPIZ-1, pomembno prenehanje zavarovanja in kdaj je vložena zahteva za njeno priznanje oziroma izplačevanje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče in toženec nista upoštevala dobe, priznane s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča. Iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1885/2003 je razvidno, da tožnici delovno razmerje v B. d.o.o., ni prenehalo z dnem 2. 8. 1993, ampak je še trajalo in da mora tožena stranka, to je B. d.o.o., ponovno vzpostaviti delovno razmerje in obračunati in izplačati pripadajoče plače in prispevke za čas od 3. 8. 1993 dalje. S citirano sodbo je bilo torej vzpostavljeno le delovno razmerje na podlagi reintegracije in delodajalcu poleg plač, naloženo, da plača prispevke. Ni pa s to sodbo, kot zmotno meni pritožba, bila tožnici priznana kakršnakoli doba. Zato tudi ni bilo nobene podlage, da bi sodišče in toženec že samo na podlagi sodbe obdobje od 3. 8. 1993 do 8. 9. 2005 štelo v pokojninsko dobo.

Šele v zvezi z vlogo stečajne upraviteljice družbe B. d.o.o., je toženec na podlagi citirane sodbe in določbe 192. člena ZPIZ-1 z odločbo št. ... z dne 30. 11. 2010 (ki je postala pravnomočna 23. 12. 2010 in ni predmet tega spora) odločil, da ima tožnica, ker izpolnjuje pogoje za obvezno zavarovanje, lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja po 13. členu ZPIZ-1 od 3. 8. 1993 do 8. 9. 2005. Očitno se je tožnica s takšno odločbo in postopkom tudi strinjala, saj je odločba, ne da bi jo tožnica izpodbijala, dne 23. 12. 2010 postala pravnomočna in torej tudi izvršljiva. Sodišče prve stopnje in pred tem toženec, sta zato utemeljeno, šele na podlagi citirane pravnomočne odločbe, štela, da je tožnica v obdobju od 3. 8. 1993 do 8. 9. 2005 imela lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja in ji zato upoštevala to obdobje pri izpolnjevanju pogojev iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna, saj je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do starostne pokojnine od 1. 7. 2010 in ne od 1. 4. 2007, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZPIZ-1 člen 4, 5, 157, 157/1, 157/2, 192, 259, 259/5.
Datum zadnje spremembe:
06.05.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY1MzE4