<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sklep Pdp 508/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.508.2018

Evidenčna številka:VDS00019761
Datum odločbe:15.11.2018
Senat:Marko Hafner (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo prispevkov za socialno varnost - zavrženje tožbe - sodna pristojnost - delovni spor - bruto plača - neto plača

Jedro

V našem plačnem sistemu je uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1. Za tak spor gre tudi v obravnavanem primeru, v katerem tožnica od tožene stranke zahteva plačilo obračunanih zapadlih prispevkov. Obveznost plačila bruto plače je namreč primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, sodišče pa v delovnem sporu, kot je obravnavani, v ničemer ne posega v pristojnosti davčnih organov, ker delavec uveljavlja svojo pravico do bruto plače, ki vključuje pravico do plačila prispevkov, na podlagi podatkov davčnega organa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika zoper toženo stranko, tožnikovega delodajalca v spornem obdobju od 1. 5. 2015 do 30. 11. 2017, zaradi plačila prispevkov (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 5. člen ZDSS-1 ter se izreklo za nepristojno za odločanje o vprašanju plačila prispevkov tožnice. Uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Odločitev sodišča o zavrženju tožbe je napačna. Odločitev o tem, kdo je dolžan plačati davke oz. prispevke in v kakšni višini, izhaja iz kogentnih predpisov, nadzor nad zakonitostjo ter izvrševanjem teh predpisov pa je v pristojnosti davčnih organov, vendar pa nikakor ne drži, da bi se z odločanjem sodišča o delodajalčevi obveznosti do plačila prispevkov posegalo v pristojnost davčnih organov. Pristojni davčni organ lahko po uradni dolžnosti vedno zahteva od delodajalca, da odvede od izplačanih plač delavcev predpisane prispevke, oziroma zahteva njihovo plačilo na podlagi davčne izvršbe, to pa ne pomeni, da plačila prispevkov ni upravičen zahtevati tudi delavec v sporu pred delovnim sodiščem.

3. Plačilo za delo je temeljna obveznost delodajalca. Davek ter prispevki iz socialnih zavarovanj so del delavčeve plače, saj je delodajalec v imenu in za račun delavca dolžan odtegniti prispevke ter davek od delavčevega bruto dohodka (pravilno: bruto plače) pred izplačilom delavcu ter jih plačati na ustrezne račune. Prispevki za socialno varnost so del plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi, za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem pa je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 nedvomno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu, saj je v našem plačnem sistemu uveden sistem t.i. bruto plače. Plačilo delavcu pripadajoče plače ne predstavlja zgolj neto plačila, temveč celoto neto izplačila ter obračunanih davkov ter prispevkov iz socialnih zavarovanj, kar izkazuje neustreznost oženja pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto izplačila.

4. Opustitev plačila prispevkov za socialna zavarovanja delavca ima neposreden vpliv na obseg njegovih pravic iz socialnega zavarovanja. Neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vplivajo na višino pokojnine delavca. Delodajalec z opustitvijo svoje obveznosti plačila prispevkov v imenu in za račun delavca neposredno poseže v delavčevo pravico do plačila za opravljeno delo, posledično pa tudi v njegove pravice iz nekaterih socialnih zavarovanj, zato je nedvomno izkazan interes delavca, da mu delodajalec redno izplačuje ne samo neto plačo, pač pa tudi davke in prispevke. Ker delodajalčeva opustitev plačila socialnih prispevkov predstavlja poseg v delavčeve pravice, mora biti delavcu zagotovljeno ustrezno varstvo njegovih pravic. Res je, da so davčni organi pristojni izvajati nadzor nad plačilom davkov ter prispevkov ter posledično tudi upravičeni zahtevati od delodajalcev njihovo plačilo, vendar je odločitev o ukrepanju v posameznem primeru opustitve plačila prispevkov delodajalca izključno v diskreciji davčnih organov. Delavec ima v primeru kršitev zgolj možnost podaje prijave oz. obvestila pristojne finančne uprave o delodajalčevih kršitvah, kar pa mu ne daje zagotovila, da bodo kršitve tudi dejansko odpravljene. Davčni organi so upravičeni, ne pa tudi zavezani izterjati plačilo v delavčevo korist. S prakso, na podlagi katere bi se prepustila izterjava prispevkov izključno davčnim organov, bi se znatno poseglo v delavčevo možnost uresničevanja in terjanja pravic iz delovnega razmerja. Delavec tako ne bi imel sredstev, s katerimi bi lahko aktivno uveljavljal plačilo dolgovanega. Posledično praksa, po kateri delovna sodišča niso pristojna za odločanje o plačilu prispevkov za socialna zavarovanja, ni samo v nasprotju s pravili o pristojnosti delovnih sodišč, pač pa tudi krši pravice delavcev do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

5. V konkretni zadevi ne vzdrži izpostavljena "problematika" sodišča, da davčna obveznost plačnika davka, da v imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne ter plača davek, nastane v trenutku izplačila dohodka, in da posledično ni mogoče vnaprejšnje odločanje o obveznosti plačila davka/prispevkov. V konkretnem primeru je bil tožnici neto znesek plače že plačan, delodajalec pa je neutemeljeno zadržal odbitke, namenjene plačilu prispevkov. Zato v tej zadevi ni mogoče uporabiti sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, na katero se sklicuje sodišče, v kateri gre za situacijo, v kateri je obveznost plačila davčnega odtegljaja nastala šele po izvršitvi plačila na podlagi izvršljive sodbe, in je v času odločanja o obveznosti obračuna ter plačila prispevkov še ni bilo. V obravnavanem primeru so bili tožnici dolgovani prispevki iz bruto plače obračunani in so tudi zapadli v plačilo, zato ni ovir za odločanje sodišča o delodajalčevi obveznosti.

6. Glede na zakonsko definicijo delavca kot zavezanca za plačilo prispevkov, in s tem tudi interesenta za to, da so prispevki tudi dejansko plačani, je delavcu potrebno priznati aktivno legitimacijo za sodno uveljavljanje plačila prispevkov. Materialno procesno vodstvo je namenjeno temu, da se prepreči sodba presenečenja, zato se ga mora sodišče poslužiti vselej takrat, ko stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti upravičeno meni, da je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila. Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) pa konkretno ni ugovarjala niti pristojnosti niti aktivni legitimaciji tožnice. Ker toženec ni ugovarjal pristojnosti sodišča ter aktivni legitimaciji tožnice, je sodba sodišča prve stopnje sodba presenečenja in predstavlja kršitev načela kontradiktornosti, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva. Tožnica je tako trditve, s katerimi utemeljuje svojo aktivno legitimacijo za uveljavljanje plačila prispevkov pred sodiščem, podala v tožbi, toženec pa temu ni oporekal. V kolikor je sodišče prve stopnje dvomilo v pravni interes tožnice za uveljavljanje plačila prispevkov, je bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva tožnico pozvati, da poda ustrezne trditve oz. dopolni trditve z navedbo dejstev, ki utemeljujejo njen pravni interes za uveljavljanje plačila. Ker je sodišče prve stopnje vodilo pravdni postopek tako, da tožnica ni mogla vedeti, da bo kot odločilno dejstvo štelo pomanjkanje tožničinega interesa za sodno uveljavljanje plačila prispevkov, je odločitev sodišča, ki temelji na dejstvih, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, sodba presenečenja.

Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovljen postopek, pritožbene stroške tožeče stranke pa šteje za nadaljnje stroške postopka. Priglaša stroške postopka.

I. Pritožba je utemeljena.

II. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in zato sprejelo napačno odločitev o zavrženju tožbe.

III. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sprejelo odločitev o zavrženju tožbe na podlagi ugotovitve, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku, kot ga je uveljavljala tožeča stranka v svoji tožbi, to je o zahtevku, da se toženi stranki naloži, da za tožnico plača prispevke iz naslova socialnega zavarovanja od plače za obdobje od 1. 5. 2015 do 30. 11. 2017, v skladu z določbami prvega odstavka 274. člena ZPP, 15. in 18. člena ZPP. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da so delovna sodišča po dosedanji ustaljeni sodni praksi delavcem – tožečim strankam prisojala obračun in plačilo vtoževanih zneskov davkov in prispevkov, da pa se je dosedanja sodna praksa izkazala za neustrezno glede na ureditev področja davkov in prispevkov in s tem v zvezi novejšim razvojem sodne prakse, zlasti glede na stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu II Ips 313/2015 z dne 20. 4. 2017 ter v sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018.

IV. Zlasti v točkah 9 in 10 je prvostopenjsko sodišče povzelo stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017, med drugim tudi o tem, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec delavcu iz naslova delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati in da gre v tem obsegu za javno pravno razmerje, ob izplačilu prejemka pa je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnost davčnih organov. V 11. točki obrazložitve pa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da glede na citirana stališča tudi v konkretnem primeru delovno sodišče ne more in ne sme odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke, in sicer, da je tožena stranka v korist tožeče stranke dolžna za posamezni mesec spornega obdobja plačati posamezne prispevke za socialno varnost iz delovnega razmerja v vtoževani višini, saj sodi vprašanje o tem, katere prispevke, od katerih osnov in v kakšni višini jih je dolžna tožena stranka obračunati in plačati za tožečo stranko, v pristojnost davčnih organov.

V. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na stališča Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 226/2017, ki se nanaša na davke in prispevke od odškodnine za premoženjsko škodo (tožnik je zahteval, da se delodajalcu naloži obračun in plačilo davkov in prispevkov na prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo, čeprav bi obveznost plačila teh dajatev nastala šele po izvršitvi plačila na podlagi sodbe in v času odločanja sodišča še ni obstajala). Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da ta zadeva ni povsem primerljiva z obravnavanim individualnim delovnim sporom, v katerem tožnica zahteva od svojega delodajalca plačilo prispevkov (določenih po višini po podatkih iz evidenc FURS) iz naslova bruto plače, ker ji je delodajalec v daljšem obdobju izplačeval le neto plačo, prispevke pa je le obračunal, ne pa tudi plačal, kar je pri davčnem organu evidentirano.

VI. Pritožba utemeljeno opozarja, da je v našem plačnem sistemu uveden sistem bruto plače in da plačilo za delo ne predstavlja le neto plače ter da oženje pristojnosti delovnega sodišča izključno na odločanje o delavčevi pravici do neto plače ni ustrezno. Delavec ima namreč pravico do bruto plače (po določbah 126. do 129. člena Zakona o delovnih razmerjih – Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), katere del so davki in prispevki, ki jih je delodajalec dolžan plačevati za delavca v skladu s predpisi. Delavcu ni mogoče odreči sodnega varstva za terjatve iz naslova neizplačane bruto plače, do katere je upravičen po pogodbi o zaposlitvi, zato je za tovrstne spore delovno sodišče stvarno pristojno v skladu z določbo točke b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1). Za tak spor gre tudi v obravnavanem primeru, v katerem tožnica od tožene stranke zahteva plačilo obračunanih zapadlih prispevkov, v višini, ki izhaja iz evidenc davčnega organa – FURS o plačilih delodajalca, to je tožene stranke in so razvidni iz Razkritja podatkov o obveznih prispevkih za socialno varnost iz delovnega razmerja za obdobje od 1. 1. 2009 do 5. 11. 2017. Obveznost plačila bruto plače je namreč primarno civilna obveznost iz delovnega razmerja, sodišče pa v delovnem sporu, kot je obravnavani, v ničemer ne posega v pristojnosti davčnih organov, ker delavec uveljavlja svojo pravico do bruto plače, ki vključuje pravico do plačila prispevkov, na podlagi podatkov davčnega organa. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene.

VII. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. alinea 365. člena ZPP).

VIII. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126, 129.
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 5, 5/1.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1ODg4