<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 400/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.400.2018

Evidenčna številka:VDS00017544
Datum odločbe:27.09.2018
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - odpravnina

Jedro

Po drugem odstavku 111. člena ZDR-1 mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in če teh obveznosti delodajalec v roku treh dni ne izpolni, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena tega zakona. Po tej določbi mora biti delodajalec pisno obveščen, kar je v tožničinem primeru vsekakor bil, saj je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, tako z opominom kot tudi z odpovedjo seznanjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici:

- plačati odpravnino v višini 4.665,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2016 dalje do plačila (točka I izreka),

- obračunati odškodnino v višini 2.168,28 EUR bruto, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 14. 5. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek za odškodnino še v višini 300,90 EUR in plačilo neto zneska je zavrnilo (točka II izreka),

- obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 800,00 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 do plačila, višji zahteve za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 2. 7. 2015 dalje do 1. 11. 2015 je zavrnilo (točka III izreka),

- obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2016 v višini 136,68 EUR bruto, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine, tožnici pa plačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2016 dalje do plačila, višji zahtevek za zakonske zamudne obresti od neto zneska od 2. 7. 2016 dalje do 1. 11. 2016 je zavrnilo (točka IV izreka),

- plačati stroške postopka v višini 1.263,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper ugodilni del, saj za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži plačilo vseh pritožbenih stroškov in stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni relevantno, kdaj je direktorica tožene stranke prejela opozorilo pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj je le ona tista, ki bi lahko sanirala stanje in odpravila nepravilnosti, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved. Nadalje so nejasni izračuni in ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine in odpravnine, poleg tega pa trditvene podlage strank za to ni. Tako tožnica ni skladno z ZDR-1 in določbami pogodbe o zaposlitvi podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica namreč izredne odpovedi ni podala skladno z določilom člena 20 njene pogodbe o zaposlitvi, kjer je bila opredeljena njena obveznost, da mora odpoved podati pisno direktorju tožene stranke. Tožnica pa je tako pisni opomin pred izredno odpovedjo, kot tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila kadrovnici tožene stranke A.A.. Sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP, v sodbi manjkajo ugotovitve sodišča v zvezi z bistvenimi okoliščinami, obstaja nejasnost glede posameznih razlogov, preverljivost sodbe pa je onemogočena. Sodišče prve stopnje ni pravilno zavrnilo ugovora tožene stranke o napačni vročitvi opomina toženi stranki, saj je ta v postopku zatrjevala, da ji ni bil omogočen tridnevni rok za izpolnitev obveznosti. Ta rok pred vročitvijo opomina direktorici ni mogel pričeti teči. Prav tako ni opravilo presoje, ali je bila A.A. sploh pristojna oseba za sprejem takih pisanj, ali je bila direktorica kot pristojna oseba za odpravo kršitev obveščena o opominu in tudi ne kdaj in ali je imela možnost pravočasno odpraviti nepravilnosti. V zvezi s temi vprašanji sodišče prve stopnje ni upoštevalo in presojalo navedb tožene stranke, zato je ostalo dejansko stanje neraziskano, prav tako pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izročitev listin A.A. redna praksa, je v nasprotju z izpovedbo A.A. na naroku za glavno obravnavo dne 14. 2. 2018, kar je kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica bi morala slediti določilom pogodbe o zaposlitvi glede vročanja odpovedi, ali pa bi morala slediti določilom ZDR-1 in odpoved vročati ali po pošti na sedež delodajalca. V vsakem primeru pa bi morala odpoved vročati le na sedežu delodajalca na B.. Nasprotuje pa tudi višini dosojenih zneskov odškodnine in odpravnine, saj ne more biti upoštevano plačilo za delo nad redno delovno obveznostjo. Sodišče bi moralo upoštevati plačo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba tožene stranke in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri pravnih prednikih tožene stranke zaposlena več kot štirinajst let. Ker plač za mesece januar, februar in marec 2016 ni prejela v zakonsko določenem roku, je dne 9. 5. 2016 podala opomin pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi zamude pri izplačilu plač z rokom treh dni za odpravo kršitev in o tem obvestila tudi inšpektorat za delo, dne 13. 5. 2016 pa je zaradi v opominu očitanih kršitev izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici plače izplačevala v več obrokih in ne enkrat mesečno najkasneje do 15 dne v mesecu, kot je bilo določeno v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica toženi stranki utemeljeno, iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št 21/2013 in nadal.), odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z ugovori tožene stranke je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnica tako opomin kot tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki vročila pravilno in to delavki A.A., ki je bila kadrovnica tožene stranke. Tožnica ni bila dolžna ravnati po 20. členu svoje pogodbe o zaposlitvi, kjer je izrecno določen le primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca in odpovedni rok, ki ga delavec mora upoštevati, če se stranki ne dogovorita drugače. Tako v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni določila, kako mora delavec vročati delodajalcu opomin pred izredno odpovedjo in tudi ne samo izredno odpoved. Da je bil ta način vročanja praksa pri toženi stranki, je sodišče zaključilo na podlagi izpovedi A.A., ki je bila pri toženi stranki edina, ki je delala na področju kadrovanja in splošnih zadev in je bila pristojna tudi za predajo "papirjev", pa tudi na podlagi izpovedi tožnice, da je že v letu 2009 A.A. izročila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta jo je posredovala direktorju, s katerim pa se je tožnica dogovorila za nadaljevanje delovnega razmerja. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke z opominom tožnice seznanjen, saj je bilo tožnici javljeno, da ne more koristiti dopusta.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedjo priče A.A.. Glede na izpoved priče in tožnice je sprejelo pravilen zaključek, da je bila praksa pri toženi stranki, da so delavci kadrovske zadeve urejali preko kadrovnice. A.A. je sprejela obe listini, ki ji jih je prinesla tožnica, in ji ni rekla, da ni prava oseba za sprejem listin. Izpovedala pa je tudi, da ni bila pozorna na to, kaj so imeli delavci glede vročanja zapisano v pogodbi o zaposlitvi. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila takšna praksa pri toženi stranki, povsem utemeljen.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi in ugotovitvami sodišča prve stopnje o pravilnosti vročanja tako opomina na izpolnitev obveznosti kot tudi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz točk 7, 8, 9, 10 in 11 obrazložitve. V teh točkah je sodišče prve stopnje zavrnilo vse ugovore tožene stranke, ki jih ta znova ponavlja v pritožbi. Po drugem odstavku 111. člena ZDR-1 mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in če teh obveznosti delodajalec v roku treh dni ne izpolni, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena tega zakona. Po tej določbi mora biti delodajalec pisno obveščen, kar je v tožničinem primeru vsekakor bil, saj je bil zakoniti zastopnik tožene stranke, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tako z opominom kot tudi z odpovedjo seznanjen. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se določba 20. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi ne nanaša na opomin delavca pred izredno odpovedjo in tudi ne na podajo izredne odpovedi. Glede na to, da je tožnica delodajalca v ponedeljek 9. 5. 2016 seznanila s pisnim opominom pred izredno odpovedjo in da je v petek 13. 5. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je imela tožena stranka na razpolago polne tri dni.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo in pravilno razlagalo določbo prvega odstavka 108. člena ZDR-1 v točki 12 obrazložitve in odpravnino izračunalo iz osnove plače zadnjih treh mesecev pred odpovedjo, pri čemer je skladno z določbama drugega odstavka 126. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 127. člena istega zakona upoštevalo plačo, ki jo je tožnica v tem obdobju za opravljeno delo dejansko prejela. Enako velja tudi za odškodnino za čas odpovednega roka, kar je sodišče obrazložilo v točki 13. Ker je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, so pritožbene navedbe o uporabi osnove v višini plače dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, neutemeljene.

10. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 108, 108/1, 109, 109/2, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 126, 126/2, 127, 127/3.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzODY4