<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sklep Pdp 474/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.474.2017

Evidenčna številka:VDS00008144
Datum odločbe:30.11.2017
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo razlike plače - plačilo za dejansko opravljeno delo

Jedro

Po določbi 51. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP) mora delodajalec zagotavljati opravljanje drugega ustreznega dela delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, v 15 dneh po dokončnosti odločbe ZPIZ. V skladu z določbo 182. člena KPDŽP pa delodajalec zagotavlja delavcem v primerih iz 51. in 52. člena kolektivne pogodbe nadomestilo plače v višini 100 %. Podlaga za izračun je plača, ki jo je delavec prejel pred zmanjšano delovno zmožnostjo oziroma pred nevarnostjo za nastanek invalidnosti, usklajeno z rastjo plač v družbi, nadomestilo pa se zmanjša za znesek, ki ga delavec prejme od ZPIZ. Zato pavšalne trditve tožene stranke, da tožnik pri plači ni bil prikrajšan že zato, ker je prejemal nadomestilo iz naslova invalidnosti, niso sprejemljive, saj so delodajalci s kolektivno pogodbo prevzeli obveznost do delavcev - invalidov za plačilo nadomestila v višini 100 % prav zato, ker v teh primerih običajno prihaja do prikrajšanja pri plači.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

- delno razveljavi v I. točki izreka glede odločitve o zmanjšanju neto zneska razlike v plači za 111,11 EUR neto mesečno in v II. točki izreka sodbe ter

- delno spremeni v III. točki izreka sodbe tako, da se v tem delu glasi:"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 397,95 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 183,60 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki za vsak mesec od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2015 obračunati razliko v plači 170,00 EUR mesečno, od tega plačati davke in prispevke ter tožniku plačati neto zneske, zmanjšane za 111,11 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v naslednjem mesecu do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka);

- v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek (za plačilo 111,11 EUR neto mesečno ta čas od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v naslednjem mesecu do plačila) (II. točka izreka) ter

- odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (II. točko izreka sodbe in I. točko izreka glede odločitve o zmanjšanju neto plače za 111,11 EUR) ter zoper odločitev o stroških postopka tožeče stranke, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da razveljavi zavrnilni del sodbe (znižanje neto razlike v plači), podrejeno pa, da zavrnilni del sodbe razveljavi in v tem delu vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Tožnik je s tožbo zahteval razliko v višini 170,00 EUR bruto, pri čemer je že upošteval nadomestilo, ki ga je na podlagi odločbe o invalidnosti prejemal od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožniku je znano, da znaša razlika v plači med navedenima delovnima mestoma najmanj 300 EUR bruto, zaradi upoštevanja neto nadomestila v višini 111,11 EUR pa je s tožbo zahteval samo 170,00 EUR bruto. Tožnik je v tožbi navedel, da točne višine ne more ugotoviti in je zato predlagal izvedenca finančne stroke.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo zahtevka pod 11. točko oziroma znižanjem neto razlike za 111,11 EUR pod I. točko dejansko še enkrat upoštevalo nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal od zavoda. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede prejetega nadomestila od zavoda je sodišče tudi materialno pravo nepravilno uporabilo. Zavrnitev dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke, ki bi edini lahko izdelal natančen izračun razlike, pa je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP. Iz navedenih razlogov je pri tožnikovem zahtevku dvakrat upoštevano znižanje zaradi nadomestila v višini 111,11 EUR. Tožnik v tožbi ni izrecno navedel, da zahteva nižji znesek razlike zaradi tega, ker je del nadomestila že prejel od zavoda. Vendar to dejstvo na utemeljenost pritožbe ne more imeti nobenega vpliva. Dejstvo je, da se do razlike v plači med navedenima delovnima mestoma tudi tožena stranka ni opredelila. Natančen izračun razlike bi lahko predložila v tem postopku tudi tožena stranka, kateri se lahko očita pasivno pravdanje. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka zahtevku po višini ni ugovarjala, zato tudi iz tega razloga sodišče ne bi smelo samo od sebe znižati zahtevka za mesečno neto razliko v višini 111,11 EUR, saj za znižanje mesečne neto razlike ni imelo podlage v navedbah tožene stranke.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da je tožnik s tožbo zahteval plačilo po 170,00 EUR mesečno od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od vsakega 18. dne v mesecu v naslednjem mesecu, vse do plačila. Ne drži pritožbena trditev, da je tožniku upošteval ob postavitvi zahtevka, da prejema nadomestilo od ZPIZ Slovenije. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da je tožnik zamolčal, da prejema nadomestilo pri ZPIZ Slovenije in da kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa določa, da delavcu invalidu pripada nadomestilo plače zaradi zaposlitve na drugem delovnem mestu v višini 100 %, ki pa se zmanjša za znesek, ki ga delavec prejema od ZPIZ. V prvi pripravljalni vlogi je tožnik nato trdil, da tožena stranka tožnika ni obvestila o pravici do nadomestila in je vztrajal, da mu pripada plačilo za razliko med plačo KV II-varilca in plačo za delo na delovnem mestu ... pomožnega delavca v skladišču in je zahteval plačilo v višini 100 % nadomestila, torej v višini, kot bi znašala plača za delovno mesto KV II-varilca. Tožnik niti v drugi pripravljalni vlogi ni priznal, da prejema nadomestilo pri ZPIZ in tudi ni navedel, da naj bi nadomestilo, ki ga je prejemal od ZPIZ upošteval pri zahtevku. Pri svojem zaslišanju je tožnik izpovedal, da je opravljal po nastanku invalidnosti 60-80 odstotkov dela kot varilec, ostalo pa druga dela. Glede dostave dokazila o prejemanju nadomestila pa je izpovedal, da dopušča možnost, da je tožena stranka to zahtevala in da je v tem primeru gotovo to predložil. Glede nadomestila ZPIZ je izpovedal, da niti ne ve, koliko je prejemal, da pa mu to ni šlo v pokojninsko osnovo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik nikoli ni trdil, da je pri postavitvi zahtevka upošteval prejemke nadomestila ZPIZ, trdil je celo, da niti ne ve, koliko so znašali, zato ni točna pritožbena trditev o tem, da je tožnik upošteval prejeto nadomestilo s strani ZPIZ. Tožnik niti potem, ko je prejel odgovor na tožbo, v katerem je tožena stranka izrecno ugovarjala, da je treba upoštevati nadomestilo ZPIZ, ni trdil, da je to upošteval. Trditev, da je sodišče tako dvakratno upoštevalo nadomestilo ZPIZ, je zato popolnoma neutemeljena. Sama trditev v pritožbi pa je sicer novota ne glede na njeno resničnost, glede katere pa je tožeča stranka v smislu določil ZPP prekludirana.

Ker je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo na podlagi tožbenih trditev, da tožniku pripada celotna razlika med plačo za delovno mesto KV II-varilec in delovnim mestom pomožnega delavca v skladišču, ki znaša v celotnem obdobju mesečno 170,00 EUR, ni bilo nobene potrebe po postavitvi izvedenca. Sicer pa tožnik na glavni obravnavi, potem ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog (glej točko 12 dokaznega sklepa na naroku 10. 4. 2017), ni uveljavljal kršitve pravdnega postopka in tudi v pritožbi ne trdi, da kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Zato pritožbeno sodišče, ne glede na utemeljenost, bistvenih kršitev pravnega postopka zaradi opustitve dokazovanja z izvedencem glede na določilo 286.b člena ZPP ne more upoštevati.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tudi pritožba.

6. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi lahko izdelal natančen izračun razlike, do katere je upravičen tožnik in s tem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pritožbeni očitek s tem v zvezi ni utemeljen oziroma ga ni mogoče upoštevati, ker tožeča stranka ni pravočasno uveljavljala domnevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo navedenega dokaznega predloga v smislu 286.b člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo obračun razlike v plači v višini 170,00 EUR mesečno ter pravico do neto zneska, zmanjšanega za 111,11 EUR neto mesečno (mesečno nadomestilo, ki ga je tožnik prejemal od ZPIZ) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca) za obdobje od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2015. Svojo odločitev je oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 51. in 182. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (Ur. l. RS, št. 95/2007 - KPDŽP), čeprav je tožnik s tožbo uveljavljal plačilo razlike v plači po dejanskem delu z utemeljitvijo, da je v spornem obdobju dejansko opravljal delo varilca oz. KV II varilca (ki ga je opravljal tudi po razporeditvi na manj zahtevno delo pomožnega delavca v skladišču II v skladu z odločbo ZPIZ o priznanju pravic iz naslova invalidnosti III. kategorije). Po določbi 51. člena KPDŽP mora delodajalec zagotavljati opravljanje drugega ustreznega dela delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, v 15 dneh po dokončnosti odločbe ZPIZ. V skladu z določbo 182. člena KPDŽP pa delodajalec zagotavlja delavcem v primerih iz 51. in 52. člena kolektivne pogodbe nadomestilo plače v višini 100 %. Podlaga za izračun je plača, ki jo je delavec prejel pred zmanjšano delovno zmožnostjo oziroma pred nevarnostjo za nastanek invalidnosti, usklajeno z rastjo plač v družbi, nadomestilo pa se zmanjša za znesek, ki ga delavec prejme od ZPIZ. Ob upoštevanju teh določb je jasno, da pavšalne trditve tožene stranke, da tožnik pri plači ni bil prikrajšan že zato, ker je prejemal nadomestilo iz naslova invalidnosti, niso sprejemljive, saj so delodajalci s kolektivno pogodbo prevzeli obveznost do delavcev - invalidov za plačilo nadomestila v višini 100 % prav zato, ker v teh primerih običajno prihaja do prikrajšanja pri plači.

8. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje dvakrat upoštevalo prejemke, ki jih je tožnik v spornem obdobju prejemal iz naslova nadomestila za invalidnost (kot invalid III. kategorije invalidnosti, razporejen na ustrezno delovno mesto zaradi nezmožnosti opravljanja dela na delovnem mestu KV delavec oz. priučeni varilec II), ker je tožnik že pri postavitvi tožbenega zahtevka te prejemke upošteval. Tožena stranka zahtevku po višini ni izrecno oporekala, pa tudi podatkov o tem, kolikšna plača bi tožniku pripadala na delovnem mestu KV delavec oz. priučeni varilec II, ni predložila, ampak je le pavšalno zatrjevala, da je tožnik zato, ker je prejemal nadomestilo ZPIZ iz naslova invalidnosti, pri plači ni bil prikrajšan. Tožnik nikakor ni zanikal, da bi prejemal nadomestilo ZPIZ iz naslova invalidnosti in je o tem tudi izpovedal, ko je bil zaslišan pred sodiščem, odločbo ZPIZ o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti (z dne 13. 2. 2004), v kateri je izrecno navedeno, da bo o višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo, pa je tudi predložil sodišču.

Res je sicer, da tožnik ni izrecno navedel (niti v tožbi niti v pripravljalnih vlogah niti na obravnavi), da je pri postavitvi tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači upošteval tudi nadomestilo ZPIZ iz naslova invalidnosti, ki ga je prejemal, in ga od pripadajoče plače odštel, po drugi strani pa je dejstvo, da tudi sodišče prve stopnje ni preverjalo, kaj je v vtoževanem mesečnem znesku zajeto (v skladu z določbo 285. člena ZPP), čeprav so bile navedbe tožnika o pomembnih dejstvih pomanjkljive. Glede na višino vtoževane razlike in višino nadomestila ZPIZ je namreč verjetno, da je tožnik že upošteval tudi prejeta nadomestila ZPIZ, saj bi bil mesečni neto znesek, obračunan od bruto zneska 170,00 EUR, po odbitku neto zneska 110,00 EUR minimalen (ali celo negativen), če se upošteva, da je neto znesek (plače tožnika po plačilnih listah) približno 70 % bruto zneska. Zato ni podlage za zmanjšanje vtoževane razlike za prejeta nadomestila v spornem obdobju, če je te prejemke tožnik že upošteval pri oblikovanju tožbenega zahtevka.

9. S tem ko je sodišče prve stopnje zmanjšalo prisojene (neto) zneske razlik v plači za sporno obdobje, izračunane od bruto zneska 170,00 EUR mesečno, za znesek 111,11 EUR neto mesečno ter obenem zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 111,11 EUR mesečno za isto obdobje od 1. 2. 2011 do 30. 9. 2015, pa je (v zavrnilnem delu sodbe) po vsebini prekoračilo tožbeni zahtevek, kar v svoji pritožbi smiselno uveljavlja tožnik. Tožnik namreč s tožbo ni zahteval bruto zneska 170,00 EUR mesečno in poleg tega še 111,11 EUR mesečno iz naslova nadomestila iz naslova invalidnosti, ker je prejeta nadomestila iz naslova invalidnosti že upošteval pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Zato je nepravilna tako odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka v presežku (II. točka izreka sodbe), kakor tudi odločitev o zmanjšanju prisojenih razlik za enak mesečni neto znesek za sporno obdobje (v I. točki izreka sodbe). S takšno odločitvijo je torej sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je odločilo o tožbenem zahtevku, ki v tem smislu sploh ni bil postavljen.

10. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbami 357. člena ZPP delno razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek prekoračen. Odločitev o stroških postopka (v izpodbijanem delu, ki se nanaša na stroške tožnika) pa je - glede na spremenjen uspeh tožnika v postopku - v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka na prvi stopnji, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

11. Stroški postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje, do katerih je upravičen tožnik glede na določbe 154. in 155. člena ZPP, so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 - OT) - tar. št. 15/1-a, tar. št. 18. Tožnik je v stroškovniku priglasil stroške v višini 850 točk (tožba - 200,00 EUR, prva pripravljalna vloga, druga pripravljalna vloga, obravnava, trajanje) (kar je manj, kot bi mu po OT pripadalo glede na vrednost spornega predmeta). Materialni stroški pa so bili priglašeni v previsokem znesku (20,00 EUR), kar ni v skladu z OT. Zato je pritožbeno sodišče te stroške tožniku priznalo le v znesku 17 točk, saj odvetnik lahko izdatke za materialne stroške obračuna po določbi tretjega odstavka 11. člena OT največ v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk. Potrebni stroški tožnika (do višine priglašenih stroškov) skupaj z materialnimi stroški znašajo 867 točk, to je 397,95 EUR (obračunano po vrednosti točke 0,459 EUR). Te stroške je glede na tožnikov uspeh v sporu tožena stranka dolžna povrniti tožniku skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

12. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v višini 400 točk (kolikor je tožnik priglasil v pritožbi), to je 183,60 EUR (obračunano po vrednosti točke 0,459 EUR). Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbami 154., 155 in 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) - člen 51, 182.
Datum zadnje spremembe:
13.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDQ5