<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 876/2012
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.876.2012

Evidenčna številka:VDS0010190
Datum odločbe:10.01.2013
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - pravnomočnost - tožbeni zahtevek

Jedro

O tožbenem zahtevku se lahko odloči le meritorno, torej po vsebini in tožbenega zahtevka ni mogoče zavreči. Zavrže se lahko samo tožba iz razlogov po 274. členu ZPP. Ker je bilo o tožničinem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, je treba v tej zadevi skladno z 274. členom ZPP tožbo zavreči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je tožnica dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 237,50 EUR.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (pravilno: sklepom) zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkom), da se ugotovi nezakonitost oziroma neskladnost določb o plači v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 31. 7. 2008, aneks št. 1. k pogodbi o zaposlitvi št. ...z dne 30. 9. 2008, saj za razveljavitev pogodbe in aneksa k tej pogodbi ni pravne podlage, in odpravo sklepa UE …., št. …. z dne 28. 9. 2009 in odločbe UE …. št. …. z dne 5. 5. 2009 in da se naloži toženki, da tožnici izda ustrezno in pravilno pogodbo o zaposlitvi, aneks št. 1 k tej pogodbi in nadaljnje upravne akte v skladu z ZSPJS, določili Kolektivne pogodbe za državno upravo, Kataloga funkcij, delovnih mest in nazivov, uredbe o organizaciji in sistemizaciji, delovnih mestih… in Akta o sistemizaciji delovnih mest v UE …. z dne 31. 7. 2008, d. m. št. 72; da je tožena stranka UE ... dolžna tožnici obračunati prikrajšanje pri plači, torej poračunati razliko plače do pravilnega zneska osnovne plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi, do katere je prišlo od 1. 8. 2008 dalje, vse do dneva plačila, zaradi nezakonite oziroma neskladne pogodbe o zaposlitvi, aneksa št. 1 k tej pogodbi, odločbe in sklepa tožene stranke. Od ugotovljenih bruto zneskov prikrajšanja odvesti davke in prispevke pristojnim službam in zavodom ter ji izplačati neto zneske prikrajšanj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega mesečnega neto prikrajšanja v plačilo, torej od vsakega 5. dne v tekočem mesecu za prikrajšanje iz predhodnega meseca vse do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, ter da je tožena stranka dolžna tožnici poravnati pravdne stroške in sicer stroške za tožbo, stroške sodne takse, stroške pooblaščenca, vse skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve do plačila. Prav tako je tožena stranka dolžna tožnici poravnati stroške sodnega postopka pri tukajšnjem sodišču opr. št. Pd 206/2009 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki pa je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 752,50 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zoper sodbo (pravilno: sklep) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrženje tožbe utemeljilo na napačni razlagi določb ZPP. Tožba se zavrže s sklepom in ne s sodbo in sicer po predhodnem preizkusu tožbe in ne šele po treh narokih. Sodišče prve stopnje tudi ni tožnici odgovorilo na vse njene bistvene navedbe. Prav tako tožnica oporeka zapisniku o prvem naroku za glavno obravnavo dne 8. 5. 2012, ki se je vodil pod opr. št. Pd 236/2010 in ne pod opr. št. Pdp 261/2011. Kljub temu, da je sodišče tožnico zaslišalo, v obrazložitvi ni navedlo o tem ničesar. V sodbi tudi ni o ničemer razsodilo, čeprav iz zapisnika z dne 5. 6. 2012 izhaja, da je zadeva zrela za razsojo. Tožnica nadalje v pritožbi ponavlja utemeljitev svojega tožbenega zahtevka, kot jo je podala že v vlogah pred sodiščem prve stopnje, pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče prve stopnje ni specificiralo zneska, od katerega je toženi stranki stroške odmerilo. Tožnica je s tožbo vtoževala razliko enega plačnega razreda med dejanskim 25 in zahtevanim 26. plačnim razredom, ki je 46,16 EUR bruto, tako da je vrednost spora skladno s 24. členom Zakona o odvetniški tarifi (znesek triletne razlike) 1.625,76 EUR in od te osnove bi se morali odmeriti stroški tožene stranke. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno sklep) sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma o zadevi samo odloči, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej ugotovilo, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje po vsebini sklep o zavrženju tožbe, zato ga je preizkusilo kot sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom istega zakona po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je kot med strankama nesporno ugotovilo, da je tožnica dne 1. 3. 2010 vložila tožbo zaradi razveljavitve sklepa tožene stranke z dne 28. 9. 2009, ki jo je modificirala z vlogo z dne 30. 9. 2010, o kateri je sodišče pravnomočno odločilo s sodbo opr. št. Pd 59/2009 (pravilno: Pd 59/2010) z dne 20. 10. 2010, ki je bila potrjena s sodbo višjega sodišča opr. št. Pdp 23/2011 z dne 14. 4. 2011, in je tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica dne 23. 7. 2009 vložila tožbo na razveljavitev pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 7. 2008 ter aneksa št. 1. z dne 30. 9. 2009 in zahtevkom, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto s šifro …. svetovalec II za osnovni plačni razred delovnega mesta 29 in z vsemi napredovanji plačni razred 33, sodišče pa je njen zahtevek zavrnilo s sodbo opr. št. Pd 206/2009 z dne 18. 11. 2009, ki je bila potrjena s sodbo višjega sodišča opr. št. Pdp 136/2010 z dne 17. 6. 2010. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je bilo o tožničinem tožbenem zahtevku, ki ga je vložila v predmetnem sporu, že pravnomočno odločeno.

Glede na takšen zaključek bi moralo sodišče prve stopnje skladno z 274. členom ZPP izdati sklep o zavrženju tožbe, ne pa sodbe, s katero je tožbeni zahtevek zavrglo. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja sodišče prve stopnje, se o tožbenem zahtevku lahko odloči le meritorno, torej po vsebini in tožbenega zahtevka ni mogoče zavreči. Zavrže se lahko samo tožba in sicer iz razlogov po 274. členu ZPP. Ker so tako obstajali razlogi za zavrženje tožbe (pravnomočno razsojena stvar), je pritožba tožnice, o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje o zahtevku odločiti po vsebini in se opredeliti tudi do tožničinih navedb in izpovedbe, ki jo je podala, ko je bila zaslišana kot stranka, neutemeljena.

Skladno z 272. členom ZPP ima predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe pravico izdati sklepe iz 270. člena tega zakona, če ne gre za vprašanja, o katerih je mogoče po naravi stvari ali po določbah tega zakona odločiti šele v nadaljnjem postopku. Tako ima pritožba sicer prav, da se tožba zavrže s sklepom pri predhodnem preizkusu tožbe, vendar s tem, ko je sodišče prve stopnje razpisalo narok za glavno obravnavo ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Skladno 272. členom istega zakona se predsednik senata lahko odloči, da bo za razjasnitev posameznih vprašanj opravil narok za glavno obravnavo.

Glede na navedeno je pritožba tožnice v tem delu neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno z 2. točko 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu (točka I izreka) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Je pa pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice zoper odločitev o stroških postopka

(točka II izreka) utemeljena. Sodišče prve stopnje ni določilo vrednosti spora, zato iz obrazložitve o stroških postopka ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 378,30 EUR in nagrado za narok v višini 349,20 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice v tem delu ugodilo in odmerilo potrebne stroške tožene stranke po vrednosti spora kot jo je opredelila tožnica. Dejansko je tožnica vtoževala razliko v plači za en plačni razred. Po določbi 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS 67/2008 in naslednji) se v individualnih delovnih sporih o uvrstitvi v plačni razred kot vrednost spora upošteva višina triletnega zneska, ki predstavlja razliko med dejanskim in zahtevanim plačnim razredom in je vrednost spora 1.625,76 EUR (45,16 EUR mesečne razlike X 12 mesecev X 3 leta). Tako so potrebni stroški tožene stranke nagrada za postopek po tar. št. 3100 113,10 EUR (87,00 EUR X 1,3), nagrada za narok 104,40 EUR (87,00 EUR X 1,2) in 20,00 EUR za materialne stroške, kar skupaj znaša 237,50 EUR.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper odločitev o stroških postopka delno ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je znesek 752,50 EUR znižalo na 237,50 EUR kot izhaja iz izreka sklepa. Za to pa je imelo podlago v 3. točki 365. člena ZPP.

Ker tožnice v pritožbenem postopku ni zastopal odvetnik, ni upravičena do povračila stroškov za sestavo pritožbe.


Zveza:

ZPP člen 272, 274.
Datum zadnje spremembe:
02.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU2NTQ2