<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 1526/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1526.2014

Evidenčna številka:VDS0014621
Datum odločbe:25.09.2015
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik že 14. 2. 2013 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 31. 12. 2013. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2013 ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe, obračunati in izplačati za vsak mesec bruto plačo (pravilno: nadomestilo plače) v znesku 3.041,17 EUR ter obračunati dodatke in regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 692,00 EUR bruto, obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, (nadomestilo) neto plače in neto regres pa izplačati tožeči stranki, v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je predlog za prekinitev postopka tožeče stranke z dne 19. 8. 2014 (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje je pritožbo vložil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo (in sklep) razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Navaja, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 31. 12. 2013, in sicer z odločbo tožene stranke z dne 20. 12. 2013 zaradi izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev. Izpodbijana odločba je bila izdana brez verodostojne informacije oz. pravne podlage o izpolnjevanju pogojev za poklicno upokojitev, prav tako pa tožena stranka ni ugotavljala pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Navaja tudi, da je za predmetni spor bistveno, ali je v trenutku izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, saj jih dejansko ni izpolnjeval, pri čemer ne priznava začasne odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju: ZPIZ), iz katere izhaja, da ima pravico do starostne pokojnine v znesku 1.230,73 EUR od 1. 1. 2014 dalje. Po njegovem mnenju se dodatna doba lahko upošteva le pri ugotavljanju pogojev za poklicno upokojevanje, ne pa tudi pri izpolnjevanju pogojev za starostno upokojevanje.

Tožena stranka je navajala, da dejansko stanje v zvezi s prenehanjem tožnikovega delovnega razmerja med strankama ni sporno, sporno pa je tolmačenje materialnega prava in sicer 11. odstavka 92. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju: ZObr) in 204. člena ZPIZ-2. Nadalje pojasnjuje, da pridobitev pravice do poklicne upokojitve ni bila relevantna, saj je tožnik v času ugotavljanja izpolnjevanja pogojev že izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker je tožnik že izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev, je izpolnjevanje oz. neizpolnjevanje pogoja za starostno upokojitev nerelevantno.

Tožnik je v vlogi z dne 19. 8. 2014 predlagal prekinitev postopka zaradi vložene zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti 10. odstavka 413. člena ZPIZ-2, vendar pa je prvostopno sodišče ocenilo, da določbe ZPIZ-2 niso protiustavne.

Prvostopno sodišče meni, da za spor ni bistveno, ali je tožnik v trenutku izdaje odločbe izpolnjeval pogoje za starostno upokojitev, saj je ZPIZ-2 prenehanje delovnega razmerja vojaškim osebam vezal na izpolnjevanje pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, pri čemer sklepa, da je tožnik, glede na to, da je že v letu 2013 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pred tem izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Pa tudi sicer navedbe tožnika, da ni niti izpolnjeval pogojev za starostno upokojitev po 4. odstavku 27. člena ZPIZ-2, saj ni izpolnil 40 let pokojninske dobe, po mnenju sodišča niso utemeljene. Prvostopno sodišče meni, da tožniku ni bila kršena pravica do pravnega varstva, ker mu glede ugotovitev ZPIZ-a in A. družbe o datumih izpolnjevanja ni bila dana možnost sodnega varstva.

Po stališču sodišča prve stopnje zakon ali del zakona, ki ga mora uporabiti, ni protiustaven, medtem, ko tožnik obširno navaja, da ZPIZ-2 ne more spreminjati ZObr kot specialnega zakona, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita. Pritožnik prereka zaključek prvostopnega sodišča, da ni uveljavljal vprašanja obstoja oz. neobstoja pravice oz. pravnega razmerja, kot to določa 13. člen ZPP v povezavi z 206. členom ZPP, temveč da gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar prvostopno sodišče zaradi vložene pobude za presojo ustavnosti postopka ni dolžno prekiniti. Kot izhaja iz same izpodbijane sodbe (2. točka obrazložitve), je tožena stranka tista, ki navaja, da je sporno tolmačenje materialnega prava, medtem ko je pritožnik uveljavljal tudi sporno vprašanje obstoja oz. neobstoja pravice oz. pravnega razmerja, kot izhaja iz tožbe in vlog. Zaključki sodišča so protispisni in iz tega razloga napačni, saj je tožnik jasno navajal, da je njegova pravica, da dela do takrat, ko doseže 40 let pokojninske dobe in s tem doseže polno višino starostne pokojnine in ravno iz razloga vprašanja obstoja oz. neobstoja te pravice je pritožnik sprožil predmetni spor. Med drugimi navedbami pritožnika je natančneje v pripravljalni vlogi z dne 19. 8. 2014, v točki 6 navedeno, da je delavcem na obrambnem področju onemogočeno, da dosežejo polno pokojninsko dobo in s tem tudi polno višino starostne pokojnine, torej tudi pritožniku, s tem pa jim je kršena pravica do starostne upokojitve in polne odmere višine pokojnine. Pritožnik je to vprašanje utemeljeval tudi v predhodni pripravljalni vlogi z dne 7. 7. 2014 in sicer v 6. in 7. točki ter še prej v tožbi.

Pravica do starostne upokojitve oz. do starostne pokojnine je določena v ZPIZ-2. To pravico pridobi zavarovanec, ko izpolni pogoj določene starosti in pogoj pokojninske dobe (torej delovne dobe). Pravico do starostne pokojnine pridobi tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Ob izpolnjevanju obeh pogojev se zavarovancu odmeri višja pokojnina. ZPIZ-2 vsem zavarovancem daje možnost, da lahko dosežejo polno pokojninsko dobo in tako pridobijo polno odmero pokojnine. Pritožniku pa je bila omenjena pravica do odmere polne pokojnine s strani tožene stranke onemogočena, ker mu je prekinila delovno razmerje, zaradi česar je prikrajšan in ob tem mu je kršena pravica do polne odmere pokojnine. Glede na vse navedeno pritožnik meni, da je bil v razmerju do drugih zaposlenih oz. do drugih zavarovancev diskriminiran, saj lahko vsi drugi dosežejo polno pokojninsko dobo, pritožnik pa te možnosti ni imel. V predmetnem primeru je prišlo do kršitev določil Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP).

Pritožniku je bila kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom, določena v 14. členu Ustave RS. Medtem, ko je ostalim zavarovancem omogočena pravica do polne odmere starostne pokojnine, pritožniku ni bila omogočena ta pravica, saj mu je prenehalo delovno razmerje. Kršena je bila tudi pravica do enakega varstva pravic, določena v 22. členu Ustave RS, pa tudi ustavna pravica do varstva dela, določena v 66. členu Ustave RS.

V predmetni zadevi je prišlo do kršitev 2., 8., 15. in 153. člena Ustave RS. Prav tako pa so bile zoper pritožnika kršene pravice v EKČP, in sicer 14. člen EKČP, ki določa, da je uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine in 17. člen EKČP, po kateri nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika, pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji. Do vseh navedenih kršitev je prišlo iz enakega razloga, kot je opisano zgoraj, torej iz razloga, ker je bil pritožnik pri pridobitvi pravice do polne pokojnine diskriminiran in prikrajšan, ker mu je prenehalo delovno razmerje, preden bi to pravico lahko pridobil.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji – ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja pritožba ni storilo. Dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za prekinitev postopka tožeče stranke v II. točki izreka sodbe in sklepa zavrnilo. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni ugodilo njegovemu predlogu za prekinitev postopka zaradi tega, ker naj bi Ustavno sodišče RS na pobudo SVS presojalo ustavnost 8. točke 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.) oziroma desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta odločitev naj bi po tožnikovi trditvi predstavljala predhodno vprašanje za rešitev tega spora. S strani tožnika zatrjevana neskladnost omenjenih določb ZPIZ-2 z Ustavo RS (Ur. l. RS/1, št. 33 in nadalj.) ne more predstavljati predhodnega vprašanja v smislu 13. člena ZPP, prav tako pa sodišče ni dolžno prekiniti postopka, če stranka pred Ustavnim sodiščem RS sproži postopek za presojo ustavnosti določene zakonske določbe. 156. člen Ustave RS določa, da mora v primeru, če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje mora torej prekiniti postopek (upoštevaje 156. člen Ustave RS) na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št.15/1994 in nadalj.) le v primeru, če bi samo menilo, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven in bi podalo zahtevo za oceno njegove ustavnosti. Skladno s četrtim odstavkom 23. člena ZUstS pa bi sodišče prve stopnje postopek lahko prekinilo tudi v primeru, če bi Vrhovno sodišče RS z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, ki bi ga sodišče moralo uporabiti pri odločanju. Zgoraj navedeni pogoji za prekinitev postopka v tem individualnem delovnem sporu niso podani. Do tožnikovega predloga glede prekinitve postopka in do njegovih navedb o protiustavnosti spornih določb ZPIZ-2 se je sodišče prve stopnje jasno opredelilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da določbe ZPIZ-2, ki jih je kot protiustavne izpostavljal tožnik, niso v neskladju z Ustavo RS, zato sodišču prve stopnje ni bilo potrebno prekiniti postopka po 6. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZUstS, predlog za prekinitev postopka tožeče stranke z dne 19. 8. 2014 pa je bil utemeljeno zavrnjen. Tožnikova pritožba zoper ta sklep je torej iz navedenih razlogov neutemeljena.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da mu je bila glede ugotovitev KAD in ZPIZ o tem, kdaj je tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, kršena pravica do sodnega varstva. Listini, na kateri se sklicuje tožnik, predstavljata le listini, ki sta bili pomembni za ugotavljanje dejanskega stanja (kar je sicer pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje), sporna odločba tožene stranke pa je bila izdana na podlagi določb Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) oziroma ZPIZ-2. Ker je bila ta odločba na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr dokončna, je tožnik v zvezi z njo začel postopek pred sodiščem, s tem pa mu je bilo omogočeno sodno varstvo, saj se zakonitost te odločbe in njena pravna pravilnost presoja v tem individualnem delovnem sporu. Iz omenjenih listin izhajata datuma izpolnitve pogojev za pridobitev pogojev do starostne pokojnine oziroma za poklicno upokojitev, v dokaznem postopku pa ni bilo ugotovljeno, da podatki iz teh listin ne bi bili točni.

8. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo do njegovih navedb, zakaj ni upoštevalo ZObr, ki je specialnejši predpis kot ZPIZ-2, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka upoštevalo tako enajsti odstavek 92. člena ZObr kot tudi določbo desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2, tako da je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen. Po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr tožniku izdala odločbo o tem, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati z 31. 12. 2013. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih dne 1. 3. 2013, pogoje za poklicno upokojitev pa je izpolnil pred tem, to je že 14. 2. 2013, kot izhaja tudi iz dopisa A. družbe z dne 15. 4. 2014. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je namen pravice do poklicne pokojnine, da se izplačuje do izpolnitve pogojev za pridobitev predčasne ali starostne pokojnine v obveznem zavarovanju in da ta pravica, glede na njeno naravo, nastane pred izpolnitvijo pogojev za uveljavljanje pravice do starostne pokojnine.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bistveno, da tožena stranka ob izdaji odločbe ni vedela za točen datum, s katerim je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, saj zgolj iz tega razloga izpodbijana odločba ni nezakonita. Bistveno je, da so bili ob izdaji odločbe pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi določeni v 11. odstavku 92. člena ZObr, že tedaj izpolnjeni. Glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke z dne 20. 12. 2013 zakonita in izdana v skladu z enajstim odstavkom 92. člena ZObr (v zvezi z 204. členom ZPIZ-2).

9. Po stališču pritožbenega sodišča določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.) glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, ni v neskladju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno delovnopravno ureditvijo) sama po sebi ne pomeni kršitve Ustave RS (npr. odločba Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998, U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011), zato tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr ni v nasprotju z Ustavo RS. To pa pomeni, da je bilo to določbo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

10. Pojem dodane dobe v 7. točki 8. člena ZPIZ-2 ni nejasen, prav tako pa je jasna tudi določba enajstega odstavka 92. člena ZObr. Glede na navedeni določbi preneha vojaški osebi delovno razmerje najkasneje do konca leta, v katerem je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Glede na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr se pri presoji izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine upošteva tudi dodana doba, tako da so nasprotne pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

11. Kršitev ustavnih pravic, ki jih tožnik navaja v pritožbi, uveljavlja tožnik zgolj pavšalno, prav tako pa zgolj pavšalno zatrjuje kršitve določb EKČP. Kot je bilo že ugotovljeno, posebna ureditev prenehanja delovnega razmerja, ki jo opredeljuje enajsti odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. členom ZPIZ-2 (glede na 413. člen ZPIZ-2) po stališču pritožbenega sodišča ne pomeni kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic oziroma drugih ustavnih pravic, kot tudi ne kršitev določb EKČP, zaradi česar je neutemeljena tudi ta tožnikova pritožbena navedba.

12. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (353. člen, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).


Zveza:

ZUstS člen 23, 23/1, 23/4. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6. ZPIZ-2 člen 8, 8-7, 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11.
Datum zadnje spremembe:
10.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNDc3