<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 296/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.296.2015

Evidenčna številka:VDS0014578
Datum odločbe:24.09.2015
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:prenehanje delovnega razmerja - vojak - izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine - obvezno dodatno zavarovanje

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnik že 19. 3. 2014 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določili ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je imela tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi z dnem 30. 8. 2014. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Gre namreč za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločbe tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakonita odpravi odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 24. 7. 2014 in da se toženi stranki naloži, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu od prenehanja delovnega razmerja dalje do pravnomočnosti sodbe od bruto plače 1.780,00 EUR obračuna in zanj plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožnik pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče ni prekinilo postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS v zvezi z zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti 10. odstavka 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 26/2012 in nasl. – ZPIZ-2). Pove, da je predlagal prekinitev postopka, ker ZPIZ-2 ne more spreminjati Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. – ZObr). Navaja, da je spor sprožil v zvezi s pravico, da dela do takrat, ko doseže 40 let pokojninske dobe in s tem polno višino starostne pokojnine. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, kaj je „dodana doba“, namreč pokojninska doba brez dokupa pri ugotavljanju pogojev za pridobitev pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Meni, da se dodana doba po tretjem odstavku 204. člena ZPIZ-2, v katerem so določeni pogoji za pridobitev pravice za poklicno upokojitev iz naslova obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, upošteva s pokojninsko dobo brez dokupa. Po njegovem mnenju v 27. členu ZPIZ-2 in celotnem tretjem delu tega zakona ni nikjer določeno, da naj se pri ugotavljanju pogoja za starostno upokojitev iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja poleg pokojninske dobe brez dokupa upošteva tudi dodana doba. Trdi, da je delavcem na obrambnem področju onemogočeno doseči polno pokojninsko dobo in s tem tudi polno višino starostne pokojnine. V obrazložitvi pojma „dodane dobe“ po 8. točki 7. člena ZPIZ-2 sta po prepričanju tožnika pomešani dve različni obliki zavarovanj, osnovno in poklicno. Meni, da se dodana doba, ki jo ZPIZ-2 določa v trinajstem delu zakona, ne more uporabljati v tretjem delu tega zakona, ki dodane dobe niti ne omenja. Zatrjuje, da je osma točka 7. člena ZPIZ-2 v nasprotju sama s seboj, saj razlaga nekaj, kar je neresnično glede na določbe samega zakona. Pove, da je v 7. členu ZPIZ-2 uvodoma pojasnjeno, da imajo pojmi, uporabljeni v zakonu, pomen, kot je obrazložen za vsak posamezen pojem, kar pa za 8. točko tega člena ne drži. Sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni natančno pojasnilo, zakaj zavrača predlog za prekinitev postopka in zakaj navedenega kot predhodnega vprašanja ni zastavilo Ustavnemu sodišču, kar predstavlja bistveno napako postopka. Pritožnik nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da mu ni bila kršena pravica do sodnega varstva, ker mu v postopku glede ugotovitev ... in ZPIZ o datumih izpolnjevanja pogojev ni bila dana možnost sodnega varstva. Kot napačno graja stališče sodišča prve stopnje, da ugotovitve ZPIZ in ... niso posegle v njegov položaj, ker je bilo šele z odločbo tožene stranke odločeno, da mu preneha delovno razmerje. Meni, da mu je bila ravno na podlagi teh spornih in nezakonitih ugotovitev ... izdana izpodbijana odločba. Dalje zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb tožnika o tem, da je treba uporabiti določbe ZObr, ki je specialni predpis v razmerju do ZPIZ-2. Trdi, da je diskriminiran v razmerju do vseh drugih zavarovancev, saj ti lahko dosežejo polno pokojninsko dobo, tožnik pa te možnosti zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel. Zaradi navedenega je po prepričanju tožnika prišlo do kršitve 2., 8., 14., 15., 22., 66. in 153. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I – URS) ter 14. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu predlogu, da postopek prekine do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi za oceno ustavnosti in zakonitosti desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 15/1994 in nasl. – ZUstS) dolžno prekiniti postopek in z zahtevo začeti postopek za oceno ustavnosti le v primeru, če meni, da je protiustaven zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti. Glede na to, da je sodišče dolžno postopek prekiniti le v primeru, če tudi samo meni, da je sporna določba zakona protiustavna, sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve pravdnega postopka, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje v konkretnem postopku ne meni, da je zakon protiustaven.

Pritožbeno sodišče pa v zvezi z vloženima zahtevama za oceno ustavnosti desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 in enajstega odstavka 92. člena ZObr, do odločitve o katerih je bila predlagana prekinitev tega individualnega delovnega spora, ugotavlja, da ju je Ustavno sodišče RS s sklepoma št. U-I-72/14 in U-I-68/14 dne 17. 9. 2015 zavrglo.

6. Po prepričanju pritožbenega sodišča določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 – ZSSlov) glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, ni v neskladju z ustavo. Iz vsebine pritožbe je sicer razvidno, da tožnik šteje, da je protiustavna celotna ureditev, po kateri vojaški osebi preneha delovno razmerje najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Navedeno pomeni, da tožnik v resnici šteje, da je protiustavna predvsem določba 92. člena ZObr. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Tako tudi pritožbeno sodišče šteje, da ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr ne nasprotuje Ustavi RS, zato jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.

7. Nerazumljive so pritožbene navedbe o domnevni nejasnosti pojma dodatne dobe in neustreznosti ureditve v 3. poglavju ZPIZ-2. Določba trinajstega odstavka 92. člena ZObr je jasna. Vojaški osebi preneha delovno razmerje najkasneje do konca leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Povsem jasna in konsistentna je tudi določba desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 o tem, da se do uskladitve ZObr in ZSSlov glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. Tožnik niti ne izpodbija ugotovitve, da je pridobil pravico do poklicne pokojnine ob upoštevanju določb 204. člena ZPIZ-2. Tožnik se dejansko zavzema zato, da se določbe o upoštevanju dodane dobe sploh ne bi upoštevale, kar pa glede na povsem jasno določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr ni mogoče.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, ko je ob sklicevanju na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr tožniku izdala odločbo o tem, da mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati 30. 8. 2014. Ob ugotovitvi, da je tožnik že 19. 3. 2014 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Pravilno je torej stališče, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da gre za poseben, z zakonom določen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

9. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da tožniku ni bila kršena pravica do sodnega varstva, ker ni imel možnosti sodelovati v postopku glede ugotovitev ... in ZPIZ o datumu izpolnjevanja pogojev za upokojitev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedene ugotovitve ... same po sebi niso posegle v tožnikov položaj, saj je bilo šele z odločbo tožene stranke odločeno, da tožniku preneha delovno razmerje. Glede na to, da je bila zakonitost te odločitve predmet presoje tega individualnega delovnega spora ter glede na to, da tožnik v tem postopku niti ni prerekal ugotovitve ..., da je 19. 3. 2014 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

10. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo navedb tožnika o tem, da je potrebno uporabiti določbe ZObr, ki so specialni predpis v razmerju do ZPIZ-2. Izpodbijana odločba je bila izdana ravno na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr, zato sploh ni jasno, na kaj se nanaša ta pritožbeni očitek. Ker nerazumljivih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ne obravnava, se do teh navedb pritožbeno sodišče dalje ne opredeljuje (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 151/2004 z dne 26. 5. 2005).

11. Tožnik zgolj pavšalno uveljavlja kršitev številnih ustavnih pravic, pri čemer zgolj povzema vsebino posameznih določb, ne da bi pri tem pojasnil, zakaj naj bi mu bila kršena posamezna zatrjevana pravica. Pri določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr o prenehanju delovnega razmerja v koledarskem letu, v katerem vojaška oseba izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba, gre za posebno ureditev, ki je utemeljena na specifičnosti vojaške službe. Ravno zaradi te specifičnosti je za vojaške osebe predvidena vključitev v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja. Zaradi navedenega posebna ureditev prenehanja delovnega razmerja ne pomeni kršitve ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožnik je obravnavan enako kot ostale vojaške osebe, ki so vključene v sistem obveznega dodatnega zavarovanja.

12. Sicer pa je tožnik odločbo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi vsebinsko izpodbijal zaradi tega, ker v izpodbijani odločbi ni bilo upoštevano, da bi mu delovno razmerje lahko trajalo do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr določen zgolj skrajni rok, do katerega lahko delovno razmerje vojaški osebi preneha, kar pa ne pomeni, da ima tožnik pravico zahtevati, da mu delovno razmerje preneha šele ob koncu koledarskega leta, ta odločitev je namreč v pristojnosti delodajalca. Ta določba ne pomeni pravice vojaške osebe, da izbira, kdaj ji bo prenehalo delovno razmerje.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZUstS člen 23, 23/1. ZPIZ-2 člen 204, 413, 413/10. ZObr člen 92, 92/11. ZDR-1 člen 83, 83/2, 87, 87/2.
Datum zadnje spremembe:
23.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4ODE2