<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1197/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1197.2015

Evidenčna številka:VDS0015966
Datum odločbe:12.05.2016
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - zagovor - sodna razveza - upokojitev

Jedro

Tožena stranka bi morala tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Pravica do zagovora ni absolutna, vendar v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V kolikor bi se direktor čutil osebno ogroženega, bi zagovor s tožnikom lahko opravila tudi druga pooblaščena oseba. Prav tako ne bi bilo nikakršne ovire, da bi ob morebitnem zagovoru prisostvoval tudi varnostnik. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do konca glavne obravnave. Tako kot v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 11. 2014 in s tem dnem razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je namreč upokojil 7. 11. 2014, to je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni:

- v II. točki tako, da se ugotovi, da je tožniku prenehalo delovno razmerje dne 6. 11. 2014, kar tožnik zahteva več se zavrne,

- v III. točki tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da:

„ I. Sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi številka ... z dne 26. 8. 2014 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije številka ... z dne 15. 10. 2014 sta nezakonita in se razveljavita.

II. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 6. 11. 2014, temveč traja neprekinjeno do 19. 10. 2015, ko je sodišče odločilo na prvi stopnji.

Zahtevek se v delu, ko tožeča stranka zahteva reintegracijo, zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od dne 7. 11. 2014 do 19. 10. 2015, in ji za čas nezakonitega prenehanja obračunati vse zapadle bruto plače ter druge prejemke iz delovnega razmerja, zmanjšane za prejete zneske iz naslova starostne pokojnine v višini 1.383,32 EUR bruto mesečno in po odvodu davkov in prispevkov plačati tožeči stranki neto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila, in sicer na račun tožeče stranke, kamor ji je tožena stranka nakazovala plačo, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka drugače, se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki namesto poziva nazaj na delo obračunati ustrezno denarno povračilo v višini 24.388,88 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov plačati tožeči stranki neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo.

V presežku za znesek 30.511,12 EUR bruto se zahtevek iz tega naslova zavrne.

V. Tožena stranka mora v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške postopka v znesku 706,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.“

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper izpodbijano sodbo in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da ZPP v 111. in 112. členu ureja roke, ki se računajo po dnevih, mesecih in letih, pri čemer mora biti vloga vložena v roku. Rok za vložitev tožbe po določilih 3. odstavka 25. člena ZJU in 3. odstavka 200. člena ZDR-1 je prekluzivni rok. Pritožba navaja odločitve Vrhovnega sodišča RS. Tudi materialni roki se podaljšajo le za poštni tek. Sodišče je napačno štelo materialne prekluzivne roke. Razlika med prekluzivnimi in zastaralnimi roki je določena v 345. členu OZ. Rok za vložitev tožbe je torej materialni prekluzivni rok, na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. ZPP sicer ureja izključno procesne roke, določba 9. odstavka 112. člena ZPP pa ima pomen tudi za materialne roke. Zgolj iz previdnosti, v kolikor pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ne bo razveljavilo in tožbe tožnika zavrglo, pa tožena stranka izpostavlja naslednja dejstva in okoliščine, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, med drugim iz sledečih razlogov:

- ker naj ne bi obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcem omogoči zagovor;

- ker naj bi bil izpolnjen pogoj, in sicer nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Glede okoliščin, zaradi katerih je neupravičeno pričakovati omogočitev zagovora, je sodišče zaključilo, da med tožnikom in toženo stranko ni šlo za takšen konflikt, ki bi izrazito porušil odnose med njima in onemogočil vsakršno nadaljnjo komunikacijo, zaradi česar bi tožena stranka tožniku morala omogočiti zagovor, bodisi brez navzočnosti direktorja Mestne uprave (ter župana B.B.) in s pooblastilom drugi osebi. Sodišče je svoje zaključke utemeljilo s tem, da je priča A.A., bojda edina tožnika navedenega dne označila kot agresivnega, pri čemer je A.A. v času tožnikove navzočnosti v pisarni direktorja Mestne uprave povsem mirno na hodniku natakala vodo. Priča C.C. je izpovedala sledeče, da je bila gospa A.A. prestrašena, priča pa ni vedela, da se kaj dogaja. Splošno znano je, da vsak človek, ki ga doleti stresna situacija (takšna ali drugačna), primarno odreagira ravno na tak način, kot je v predmetni zadevi odreagirala A.A. Navedeno je fizikalno in psihološko pogojeno. Človek se primarno odzove s serijo telesnih sprememb, ki posameznika pripravijo na boj ali beg. Priča C.C. je izpovedala, da ji je, ko je vstopila gospod D.D. rekel, da je bil gospod E.E. nasilen. Glede izpovedbe varnostnice C.C. je potrebno poudariti, da je varnostnica izpostavila, da je pred desetimi leti, pri takratni direktorici Mestne uprave že morala posredovati v zvezi s tožnikom, saj ni želel zapustiti pisarne. Debata med D.D. in tožnikom je očitno tekla na način, da je tožnik od D.D. na vsak način zahteval nekakšne odgovore, ta mu je vedno znova obljubil, da bo odgovore dobil. Tožena stranka je večkrat navedla, da tožniku ni prepovedala opravljanja dela izključno zaradi njegovega opravljanja sindikalnih dejavnosti (da se je lahko sindikalna organizacija na novo vzpostavila in reorganizirala) in da prepoved opravljanja dela ni povezana z utemeljenostjo izredne odpovedi, pri čemer je sodišče navedeno okoliščino celo vzelo kot podlago in eden izmed razlogov za ugotovitev, da naj bi tožena stranka tožniku neutemeljeno kršila pravico do zagovora. Tožena stranka ni bila primorana izdati tožniku sklepa o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka. Vsaka odločba mora biti obrazložena tako, da jo je mogoče jasno in iz samih navedb v obrazložitvi preizkusiti. Že Ustava RS zagotavlja pravico do pravnega varstva, kar pomeni, da stranki jamči oziroma državnem organom, sodiščem ter drugim organom, ki odločajo o pravicah in obveznostih subjektov, postavlja zahtevo, da morata biti vsaka odločba ter sklep v vsaki bistveni točki obrazložena. Odločba mora biti obrazložena tako, da omogoča pravno varstvo zoper odločbo (Ustavno sodišče RS Up-118/95 z dne 11. 6. 1998). Iz pravice po 25. členu Ustave RS tako sledi, da ima stranka pravico do pritožbe oziroma da stranka pravico do pravnega sredstva lahko učinkovito uresniči le v primeru, če ji je omogočeno, da ugotovi razloge, na katerih temelji odločba. V navedenem primeru je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, niti v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Prav tako ni moč slediti obrazložitvi izpodbijane sodne odločbe v delu, v katerem sodišče zapiše, da je D.D. izpovedal, da mu zagovora ni omogočil zaradi dejstva, ker ga „druga plat zgodbe niti ni zanimala, niti zagovor ne bi spremenil ničesar.“. Pritožba izpostavlja odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 91/2009 z dne 24. 9. 2009, kjer je šlo za podobno dejansko stanje, pri čemer je verbalni in fizični napad delavca na zakonitega zastopnika delodajalca takšna huda kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj je fizični napad tožnika na zakonito zastopnico tožene stranke takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Glede neizpolnitve pogoja in sicer nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, tožena stranka navaja, da je tožnik nadaljeval delo po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi, saj je prejel sklep dne 6. 11. 2014, na delo pa je hodil normalno do 12. 11. 2014, ko je njegov neposredno nadrejeni prejel elektronsko sporočilo F.F. Sodišče bi moralo kritično presoditi aktivnosti in dejanja neposredno nadrejenega tožniku G.G., ki je bil s tožnikom v izjemno dobrih odnosih. Tožnik je hodil v službo še celo potem, ko mu je bila „zablokirana“ kartica za prihod na delo. Tožnik je hodil v službo še potem, ko je Komisija za pritožbe pri Vladi RS zavrnila njegovo pritožbo, to pa je po mnenju tožene stranke izključno iz razloga, ker je vedela, da je navedena okoliščina lahko tista, ki bi morebiti šla v škodo toženi stranki, ko bo tožnik vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V kolikor se delovno mesto tožnika ne bi nahajalo na krajevno odmaknjenem naslovu in v kolikor nadrejeni tožniku ne bi bil njegov prijatelj, si verjetno tožnik prav gotovo ne bi mogel privoščiti tega, da bi mimo volje in navodil delodajalca, mirno hodil na delovno mesto in (domnevno) opravljal delovne naloge. Nesporno je, da je tožnik vedel, da od 6. 11. 2014 nima več kaj iskati na delovnem mestu, da je bil tožnik o pravnih predpisih izjemno dobro poučen, da je imel 100 % podporo pravne službe Območne organizacije ZSSS, ter da je storil prav tisto, kar bi mu lahko koristilo v bodočem sodnem postopku. Po mnenju sodišča bi morala tožena stranka po prejemu odločitve Komisije pri Vladi RS pokazati določeno aktivnost v smeri, da bi začasno prepovedala tožniku opravljanje dela. Tožnik je tekom postopka podal predlog, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, kar je nepravilno in v nasprotju z materialnimi in procesnimi predpisi. Sodišče je prvenstveno vezano na primarni tožbeni zahtevek in o podrednem odloča le, v kolikor bi se izkazalo, da je primarni tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen. Tožnik se primarnemu tožbenemu zahtevku ni odpovedal, tako da odločitev sodišča ni pravilna. Sodišče je tožniku priznalo denarno povračilo na mestu reintegracije v višini 8,5 - kratnika plač oziroma v skupnem znesku 24.399,88 EUR, kar je previsoko. Sodišče je navedlo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 30 let, da ima odločbo ZPIZ o priznanju pravice do starostne pokojnine od 7. 11. 2014 dalje, da je tožnik zdrav in delazmožen, pri čemer mu starost in izobrazba na trgu dela ne prinaša nobenih prednosti. Tožnik se je upokojil takoj po prenehanju delovnega razmerja in tako niti enega dneva od prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni preživel, da ne bi imel urejenega socialnega statusa.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je tožnik z večino svojega tožbenega zahtevka uspel. Za računanje materialnih rokov je potrebno uporabiti določbe OZ. Tožena stranka navaja določene odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki pa niso enake oziroma primerljive. Glede pritožbenih navedb o tem, da je naslovno sodišče zaključilo, da tožnik ni bil agresiven, je sodišče oprlo odločitev zgolj na izpoved A.A., moralo pa bi tudi na izpoved D.D. Tožnik pojasnjuje, da se D.D. v predmetni zadevi postavlja v vlogo žrtve in v vlogo delodajalca. Tožnik izpostavlja posnetek videokamere, ki nikakor ne prikazuje agresivnega ravnanja tožnika, kot je to v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala tožena stranka. Videoposnetek je gospoda D.D. postavil na laž tudi glede zatrjevanja dejanja spornega dne, in sicer da je bila A.A. „ves čas dogodka v svoji, H.H. pa v sosednji (njegovi) pisarni“, kar pa glede na videoposnetek ne drži. Podobno velja tudi za izpoved A.A., ki je na zaslišanju o komunikaciji gospoda D.D. z njegovim očetom in bivšim direktorjem izpovedala zgolj to, kar ji je o tem povedal gospod D.D., zato navedenega ni mogoče upoštevati. V pritožbi tožena stranka tudi navaja, da je pri telefonskem klicu A.A. varnostnica iz njenega glasu razbrala (vedela), da je nekaj narobe, na zaslišanju pa je eksplicitno potrdila, da je tožnik o njunem odhodu iz pisarne A.A. potrdil, da se je v času njene „intervencije“ obnašal dostojno in v vseh ozirih primerno. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke na elektronsko sporočilo I.I. z dne 18. 11. 2013 o „neznosnih razmerah v kabinetu“ in dopis takratnega župana J.J. z dne 6. 4. 2006 o „načinu komuniciranja z drugimi organi v Mestni upravi“ tožnik razume kot ponavljajoči se poskus, da bi ga tožena stranka za vsako ceno povsem neutemeljeno in neresnično rada prikazala kot agresivno osebo, nesposobno primerne komunikacije na svojem delovnem mestu. Tožena stranka tudi v pritožbi navaja, da tožniku ni prepovedala opravljanja dela izključno zaradi opravljanja sindikalnih dejavnosti s strani tožnika. Če bi bil tožnik res agresiven, tudi njegova sindikalna dejavnost toženi stranki ne bi mogla preprečiti ukrepa prepovedi opravljanja dela do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora oziroma pravice do obrambe, pri tem pa je tožniku neutemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se je gospod D.D. želel tožniku maščevati. Glede porušenega zaupanja do tožnika in posledično nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, tožnik navaja, da preden je gospod G.G. postal vodja urada ..., ga tožnik sploh ni poznal, torej navajanja o njunem „prijateljskem“ odnosu ne držijo. Prav tako so nesmiselne in smešne pritožbene navedbe o lokacijski ločenosti tožnikovega delovnega mesta in pravzaprav potrjujejo nesposobnost tožene stranke za zakonito in učinkovito poslovanje. Nesmiselne so tudi pritožbene navedbe, da je tožnik vedel, da od dne 6. 11. 2014 nima več kaj iskati na delovnem mestu. Tožena stranka je namreč kot delodajalec tista, ki bi morala poskrbeti za zaključek opravljanja dela vsaj ob nastopu pravnomočnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če mu že ni prepovedala opravljati dela pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je tisti, ki je dolžan izpeljati postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z zakonom in ostalimi podzakonskimi predpisi. Pritožba tudi neutemeljeno navaja glede odločanja o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku glede reintegracije oziroma odškodnine namesto reintegracije. ZDR-1 v 118. členu ureja razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku priznalo 8,5-kratnik v skupni višini 24.399,88 EUR, kar ni v nasprotju s sodno prakso. Pri tem je upoštevalo dva najpomembnejša kriterija in sicer 30 letno trajanje delovnega razmerja med strankama in predčasno upokojitev tožnika, ki zanj predstavlja finančno izgubo, saj je pokojnina izračunana z malusi. Razlike med plačo, ki bi jo prejemal po reintegraciji, in na novo odmerjeno pokojnino za devet mesecev, skupni znesek znaša 19.000,00 EUR bruto, torej bi moralo skupno denarno nadomestilo znašati cca 43.000,00 EUR bruto. Tožnik bo prejel zgolj neto znesek 10.326,00 EUR, razlika med pokojnino z malusi in brez njih v 15-mesečnem obdobju znaša 7.153,20 EUR neto, odpravnina ob upokojitvi bi znašala 6.717,56 EUR neto, razliko med plačo, ki bi jo prejemal po reintegraciji, in na novo odmerjeno pokojnino pa bi za devet mesecev skupaj znašala 3.870,24 EUR neto, torej je denarno nadomestilo še celo prenizko. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je tožnik prepozno vložil pritožbo, saj jo je vložil v ponedeljek 8. 12. 2014, torej prvi delovnik po izteku roka za vložitev tožbe. Pritožbeno sodišče se sklicuje na zadevo opr. št. Pdp 573/2014 z dne 22. 10. 2014, ker je v konkretni zadevi potekel rok za vložitev tožbe 25. 12. 2013, to je na dan božiča, pri čemer je naslednji dan 26. 12. 2013 dela prost dan zaradi dneva samostojnosti in ker je bila tožba vložena 27. 12. 2013 je bila pravočasna. Enako stališče je sodišče zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 961/2014 z dne 13. 11. 2014, pri čemer je 30-dnevni rok iztekel v soboto 9. 11. 2013, tožba vložena v ponedeljek 11. 11. 2013 pa je pravočasna. Pritožba se sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki niso primerljive s predmetno zadevo. Rok za vložitev tožbe iz 3. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Po ustaljeni sodni praksi gre za materialni prekluzivni rok, torej ga ni mogoče podaljšati.

7. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 26. 8. 2014, pri čemer med strankama v postopku ni bilo sporno, da tožena stranka tožniku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni omogočila zagovora, tako da je sodišče prve stopnje pravilno raziskovalo, ali je šlo za situacijo, ko je bilo od tožene stranke upravičeno pričakovati, da tožniku ne bo omogočila zagovora ali ne. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je tožnik toženi stranki oziroma D.D. - direktorju Mestne uprave grozil v tolikšni meri, da nadaljnja komunikacija med njima ni bila mogoča, torej da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omoči zagovor, kot to določa 2. odstavek 85. člena ZDR-1. Tožnik pa je v postopku zatrjeval, da D.D. ni nikoli verbalno niti fizično napadel. Pritožbeno sodišče je tudi samo na seji senata vpogledalo vse priložene posnetke na CD in ugotovilo, da iz njih ne izhajajo zatrjevani napadi tožnika, kar je sicer enako ugotovilo tudi že sodišče prve stopnje. Videoposnetek kaže povsem mirno situacijo na hodniku in v kolikor bi šlo za kakršnekoli konflikte in glasno komunikacijo tudi v sobi, bi bilo to razvidno tudi iz posnetkov in reakcij posnetih oseb na CD.

8. V kolikor bi se direktor Mestne uprave D.D. čutil osebno ogroženega, bi nedvomno zagovor s tožnikom lahko opravil tudi pooblaščeni župan B.B., ki bi lahko povsem objektivno raziskoval določene sporne okoliščine, zlasti zato, ker sta tako tožnik kot D.D. zelo različno izpovedovala. Prav tako ne bi bilo nikakršne ovire, da bi o morebitnem zagovoru prisostvoval tudi varnostnik(ca), ki je sicer dejansko tudi prišla ob konfliktu. Poudariti namreč je, da je bil sicer tožnik predstavnik sindikata in je prišel v konflikt z D.D. iz razloga, ker sindikat ni imel dostopa do press-clippinga in je tožnik želel, da ga sindikat prejema. V kolikor pa je tožnik nastopil proti D.D. nekoliko glasneje, kar je sicer njegov običajen način komunikacije, pa to ne pomeni, da je bila tožena stranka morda žrtev delavca. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je A.A., ki je sicer klicala varnostnika(co), le-ta na zaslišanju povedala, da se je tožnik v času njene „intervencije“ obnašal dostojno in v vseh ozirih primerno. Tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki sicer ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Res je sicer, da pravica do zagovora ni absolutna, vendar v konkretnem primeru, kot navedeno, ni šlo za situacijo, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Zaslišana priča H.H. je zanikala, da bi tožnik navedenega dne nanjo vpil, kričal in ji grozil, kakor tudi, da bi ravnal na kakršenkoli drug način, ki bi pri njej zbudil občutek ogroženosti. Pri čemer pa je priča D.D. izpovedal o izredno povišanem tonu oziroma vpitju in kričanju na hodniku, ter da je bila H.H. vidno prestrašena. Posamezne priče so tudi izpovedale, da je tožnik „kot sindikalist“ deloval vztrajno, vendar primerno sindikalnemu delovanju, zanj pa je tudi značilno, da hitro govori in gestikulira (kar je sodišče prve stopnje tudi samo zaznalo me postopkom).

9. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da v kolikor bi bil tožnik tako agresiven, kot ga poskuša prikazati tožena stranka oziroma D.D., bi tožena stranka zagotovo tožniku takoj prepovedala opravljanje dela. Tožnik pa je po navedenem incidentu še naprej normalno delal in to celo potem, ko je postal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi že dokončen, to je ko je tožena stranka prejela sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 15. 10. 2014. Tožena stranka je celo po dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dopustila, da je še naprej normalno delal, torej ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ob tem ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožene stranke, da je bil tožnikov neposredni nadrejeni vodja G.G., ki je s tožnikom v izredno dobrih odnosih in njegov prijatelj, ter da je šlo za dislocirano lokacijo, saj je delodajalec tisti, ki mora zakonito organizirati delovni proces, tako da so te pritožbene navedbe povsem neutemeljene. Prav tako so irelevantne navedbe, da je tožnik vedel, da: „nima od 6. 11. 2014 kaj iskati na delovnem mestu“, da je imel podporo pravne službe Območne organizacije ZSSS, ter da je o delovnopravnih predpisih dobro poučen.

10. Sodišče prve stopnje je v delu odločitve o trajanju delovnega razmerja tožniku pri toženi stranki do 19. 10. 2015 (to je do odločitve sodišča prve stopnje do konca glavne obravnave) zmotno uporabilo materialno pravo. Tako kot v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Tako je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 11. 2014 in s tem dnem razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnik, kot to izhaja iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. ... z dne 22. 1. 2015, upokojil z dnem 7. 11. 2014, torej naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja po odpovedi. Lastnost zavarovanca za nazaj lahko na podlagi pravnomočne sodbe sodišča pridobi le zavarovanec (torej ne tudi uživalec pokojnine), ki ni vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje. Za uživalce pokojnin, ki so pravico do izplačila pridobili s pravnomočno odločbo zavoda, to ni predvideno. Možen je le ponoven vstop v zavarovanje (116. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 69/2012 in nasl.); v tem primeru bi bil tožnik upravičen kvečjemu do odškodnine v višini morebitne razlike med prejeto pokojnino in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 203/2015 z dne 26. 1. 2016. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje že dne 6. 11. 2014 iz razloga, ker se je prvi naslednji dan upokojil.

11. Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede odločanja sodišča o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku. Tožena stranka si določila 118. člena ZDR-1 razlaga napačno, saj 1. odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ob navedenem 3. odstavek 118. člena ZDR izrecno določa, da tako delavec ali delodajalec lahko predlog podata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnik se je po sicer nezakonitem prenehanju delovnega razmerja takoj starostno upokojil in s tem reševal svoj socialni status, tako da njegova reintegracija k toženi stranki ni več mogoča. Glede na navedeno, je sodišče tožniku pravilno priznalo denarno povračilo v višini 24.388,88 EUR upoštevaje tožnikovo dolgoletno zaposlitev pri toženi stranki 30 let, saj je bil tožnik pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlen od 1. 4. 1984 do 6. 11. 2014. Sodišče je sicer napačno navedlo, da gre za odškodnino namesto reintegracije, pri čemer ZDR-1 določa, da gre za denarno povračilo upoštevaje trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pri tem štelo, da je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.383,32 EUR mesečno, pri čemer ima ob svoji starosti 64 let in s poklicem dipl. psihologa zelo majhne zaposlitvene možnosti. Ker je imel tožnik ob prenehanju delovnega razmerja plačo 2.869,28 EUR, mu je sodišče utemeljeno priznalo 8,5 njegovih plač v znesku 24.388,88 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo v neto znesku za zakonitimi obrestmi od neto zneska od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.

12. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 118, 118/1,200, 200/3. ZPIZ-2 člen 116.
Datum zadnje spremembe:
25.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MDkx