<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1005/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1005.2015

Evidenčna številka:VDS0015863
Datum odločbe:19.05.2016
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plačilo plače - obveznost plačila - variabilni del plače - prisilna poravnava - učinkovanje prisilne poravnave

Jedro

Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se I., VIII. in X. točka izreka na novo glasijo:

„I. Ugotovi se obstoj tožnikove terjatve iz naslova variabilnega dela plače za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 v znesku 14.242,53 EUR, obstoj tožnikove terjatve za obračun in poravnavo prispevkov in dohodnine od tega zneska in obstoj tožnikove terjatve na plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 2. 11. 2011 dalje. Kar tožnik zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

VIII. Tožena stranka je dolžna tožniku:

- plačati iz naslova variabilnega dela plače za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 neto znesek, dobljen po odvodu davkov in prispevkov od zneska 14.242,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 do 9. 5. 2013, pod pogoji dne 15. 5. 2014 pravnomočno potrjene prisilne poravnave opr. št. St 617/2013. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

- iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 od bruto zneska v višini 800,00 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 do 9. 5. 2013 pod pogoji dne 15. 5. 2014 pravnomočno potrjene prisilne poravnave opr. št. St 617/2013. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

- iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini bruto 1.733,82 EUR obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 do 9. 5. 2013 pod pogoji dne 15. 5. 2014 pravnomočno potrjene prisilne poravnave opr. št. St 617/2013. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

- iz naslova razlike v plači za avgust 2011 v bruto znesku 975,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2011 do 9. 5. 2013 pod pogoji dne 15. 5. 2014 pravnomočno potrjene prisilne poravnave opr. št. St 617/2013. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

- iz naslova povračila stroškov prehrane med delom za april 2011 plačati 89,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 do 9. 5. 2013 pod pogoji dne 15. 5. 2014 pravnomočno potrjene prisilne poravnave opr. št. St 617/2013. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več oziroma drugače, se zavrne.

X. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 837,23 EUR pod pogoji dne 15. 5. 2014 pravnomočno potrjene prisilne poravnave. Kar tožnik iz tega naslova zahteva več oziroma drugače, se zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba kot neutemeljena zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa mora povrniti 1.015,00 EUR pritožbenih stroškov

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo:

- obstoj tožnikove terjatve iz naslova variabilnega dela plače za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 v znesku 15.100,00 EUR in obstoj tožnikove terjatve za obračun in poravnavo prispevkov in dohodnine od tega zneska in obstoj tožnikove terjatve za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 2. 11. 2011 dalje (I. točka izreka);

- obstoj tožnikove terjatve iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 800,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od neto zneska po odbitju in vplačilu akontacije dokodnine od 1. 11. 2011 dalje (II. točka izreka);

- obstoj tožnikove terjatve iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini bruto 1.733,82 EUR in obstoj tožnikove terjatve za obračun in vplačilo prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter zakonskih zamudnih obresti od neto zneska od 1. 10. 2011 dalje (III. točka izreka);

- obstoj tožnikove terjatve iz naslova razlike v plači za avgust 2011 v bruto znesku 975,00 EUR in obstoj njegove terjatve za poravnavo prispevkov in dohodnine od tega zneska ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 20. 9. 2011 dalje (IV. točka izreka);

- obstoj tožnikove terjatve iz naslova povračila stroškov prehrane med delom za april 2011 v višini 89,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje (V. točka izreka);

- da ne obstoji tožnikova terjatev za presežek terjatve 15.100,00 EUR do zneska 26.897,02 EUR, da ne obstoji njegova terjatev za plačilo obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2011 od 2. 7. 2011 do 1. 11. 2011, da ne obstoji njegova terjatev za plačilo obresti od neto zneska nadomestila za letni dopust od 20. 9. 2011 do 30. 9. 2011, da ne obstoji njegova terjatev iz naslova razlike v plači za avgust 2011 v višini 142,99 EUR bruto in da ne obstoji njegova terjatev za plačilo 100,00 EUR iz naslova odtegljaja (VI. točka izreka);

- da ne obstoji toženčeva odškodninska terjatev nasproti tožniku za plačilo 38.786,00 EUR in da ne obstoji toženčeva odškodninska terjatev nasproti tožniku za plačilo 254.980,77 EUR (VII. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku:

- plačati iz naslova variabilnega dela plače za leto 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011 neto znesek 15.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 dalje do plačila in na ta znesek obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine;

- iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 od bruto zneska v višini 800,00 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila;

- iz naslova nadomestila za neizrabljeni letni dopust v višini bruto 1.733,82 EUR obračunati in vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2011 dalje do plačila;

- iz naslova razlike v plači za avgust 2011 v bruto znesku 975,00 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2011 dalje do plačila;

- iz naslova povračila stroškov prehrane med delom za april 2011 plačati 89,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje,

vse v roku 15 dni pod izvršbo (VIII. točka izreka).

Višje zahtevke je zavrnilo (IX točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.004,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (X. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ugotovi obstoj toženčeve terjatve nasproti tožniku ter medsebojne terjatve pobota, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožniku naloži, da je toženi stranki dolžan povrniti pravdne stroške na prvi in drugi stopnji. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje v 5. točki obrazložitve, da dejstva, da ima tožena stranka do tožnika zahtevek iz naslova preplačila delovne uspešnosti in variabilnega dela plače v višini 16.182,65 EUR, ne more šteti kot nasprotno tožbo oziroma kot pobotni ugovor. Tožena stranka je tekom pravde večkrat izrecno poudarila, da bo pobotala tožnikove terjatve s svojo. Predložila je tudi dokaze, da je tožnik kot plačilo za delo v obliki akontacije prejel 11.191,42 EUR. Tožena stranka je tekom pravde dokazala in v pobot uveljavljala znesek 16.182,65 EUR iz naslova delovne uspešnosti in variabilnega dela plače. Razlogi sodbe pa so si v nasprotju, saj sodišče najprej navaja, da je tožena stranka podala pobotni ugovor, nato pa ugotovi, da tega ni moglo upoštevati kot nasprotno tožbo ali pobotni ugovor, ker nista izrecno postavljena. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo le navedbe tožnika. Iz dokazov nedvomno izhaja, da je tožnik prejel 16.182,65 EUR preplačila delovne uspešnosti in variabilnega dela plače. Sodišče ne bi smelo prisoditi tožniku iz naslova (ne)uspešnosti gradnje dodatno še 7.129,56 EUR, saj je prisojeni znesek 6.000,00 EUR predstavljal celoten vtoževani znesek. Tožena stranka je podrobno pojasnila, da pravilni izračun delovne uspešnosti iz naslova posebnega dogovora znaša 6.975,75 EUR, pri čemer je tožnik že prejel 11.191,42 EUR preplačila. Tožnik ni izrecno prerekal trditev tožene stranke, da je prejel plačilo za delo v obliki akontacije oziroma je celo priznal, da ga je prejel, a ni vedel, na kaj se je izplačilo nanašalo. Sodišče je spregledalo predlagane dokaze v zvezi s tem, in se neopravičeno oprlo le na elektronsko sporočilo z dne 19. 12. 2011, ki naj tega ne bi dokazovalo. Sodišče pa ni pojasnilo, zakaj dokazov ni upoštevalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče bi moralo odločati o podanih pobotnih ugovorih. Napačen je zaključek sodišča o neutemeljenosti pobotnih ugovorov tožene stranke v višini 37.786,00 EUR in 254.980,00 EUR glede povračila škode na objektih, pri katerih je tožena stranka beležila izgubo. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, tudi izvedenca gradbene stroke. S tem je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi brez obrazložitve prezrlo izpovedi direktorja tožene stranke A.A. in priče B.B., zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 338. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo posameznih dokaznih predlogov. Tekom postopka je bila nad toženo stranko potrjena prisilna poravnava, zato se plačilo opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. V konkretnem primeru gre za terjatve tožene stranke, nastale pred potrjeno prisilno poravnavo, zato nanje prisilna poravnava učinkuje. V primeru, da bi bil tožnikov zahtevek utemeljen, bo moralo sodišče prve stopnje oblikovati izrek v skladu s potrjeno prisilno poravnavo.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo izpostavil, da nikoli ni priznal, da je prejel znesek 11.191,42 EUR. Tožena stranka bi morala vse zneske, uveljavljane v pobot, izkazati kot nesporne. Tožena stranka v pritožbi ni navedla, katera dejstva v izpodbijani sodbi so pomanjkljivo obrazložena, prav tako ni podala trditev glede predpostavk odškodninske odgovornosti, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili pobotni ugovori tožene stranke trditveno preveč pomanjkljivi za obravnavo. Delovno sodišče ni vezano na insolventne postopke. Nepravilne so pritožbene navedbe, da bi moralo delovno sodišče tožniku priznati 50 % terjatev v 4 letih. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je storilo kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, tudi v zvezi s trditvami tožene stranke, da naj bi tožniku že plačala zahtevani variabilni del plače. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno povzelo in ocenilo vse relevantne dokaze ter pri tem upoštevalo tudi izpovedi zaslišanih prič v delih, pomembnih za odločitev v tem sporu. Tožena stranka dejansko napada dokazno oceno, s katero se ne strinja, kar pa v nobenem primeru ne more biti kršitev postopka. Sodba je ustrezno obrazložena, med razlogi sodbe pa ni nasprotij, kot to neutemeljeno zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da trditev tožene stranke v zvezi s preplačilom delovne uspešnosti in variabilnega dela plače v višini 16.182,65 EUR ni moglo upoštevati kot nasprotno tožbo oziroma kot pobotni ugovor, saj kot taka nista bila izrecno postavljena. Tožena stranka je namreč domnevno preplačilo iz naslova delovne uspešnosti in variabilnega dela plače v višini 16.182,65 EUR pavšalno uveljavljala kot nasprotni zahtevek do tožnika, pri čemer pa se ni opredelila, ali s tem postavlja nasprotno tožbo oziroma pobotni ugovor. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločalo o pobotnih ugovorih iz naslova sponzoriranja (38.786,00 EUR) in tožnikove odškodninske odgovornosti (254.980,77 EUR), saj sta bila navedena zneska izrecno uveljavljana v pobot.

6. Pritožba pavšalno navaja, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo načelo kontradiktornosti z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov tožene stranke, pri čemer izpostavi le neizvedeni dokaz z izvedencem gradbene stroke. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 20. 3. 2015 v dokaznem sklepu navedlo, katere dokaze bo izvedlo, obrazložitev o neizvedenih dokazih, ki so bili predlagani v zvezi s podanimi pobotnimi ugovori, pa je podalo v izpodbijani sodbi. Sodišče se je postavilo na stališče, da sta pobotna ugovora tožene stranke iz naslova sponzoriranja in tožnikove odškodninske odgovornosti trditveno preveč pomanjkljiva, da bi bila sposobna obravnave. Glede na tako zavzeto stališče je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaze, predlagane v zvezi z navedenima pobotnima ugovoroma. V izpodbijanem delu sodbe zato ni podana kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo neizplačanega variabilnega dela plače, regres za leto 2011, odškodnino za neizkoriščen letni dopust, neizplačani in neupravičeno odtegnjeni del plače za mesec avgust 2011 in nadomestilo stroškov za prehrano za mesec avgust 2011. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 7. 2007 dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti (ki lahko znaša od -20 % do +40 %), kasneje pa sta z dogovorom poleg plače iz plačilne liste določili, da tožniku pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizijo od sklenjenega posla. V zvezi z izračunom pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovemu izračunu, za katerega je tudi tožena stranka potrdila, da je „do 99% točen“. Za leta 2008, 2009 in 2010 je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožnikovemu izračunu in odločilo, da tožniku pripadajo naslednji skupni letni zneski provizije in uspešnosti gradnje: 4.252,98 EUR, 2.483,95 EUR in 280,71 EUR. Pri uspešnosti gradnje za leto 2011 sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo zneska uspešnosti gradnje od objekta C. (v višini 11.351,91 EUR), v zvezi s katerim je tožena stranka utrpela veliko izgubo, hkrati pa ob prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki objekt sploh še ni bil zaključen. Glede provizije od pridobljenega projekta C. tožena stranka ni niti zatrjevala, koliko naj bi tožniku pripadalo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovemu zahtevku iz elektronskega sporočila dne 22. 9. 2011 za pavšalnih 6.000,00 EUR, ter skupen znesek variabilnega dela plače za leto 2011 izračunalo na 7.129,56 EUR. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi se tožnikov zahtevek 6.000,00 EUR iz elektronskega sporočila z dne 22. 9. 2011 nanašal na celoten tožnikov zahtevek iz naslova variabilnega dela plače, saj je iz navedenega elektronskega sporočila jasno razvidno, da se ta znesek nanaša le na provizijo od objekta C..

10. Sodišče prve stopnje je za leto 2007 sicer utemeljeno popravilo tožnikov izračun, a napačno izračunalo razliko med negativno uspešnostjo gradnje ter provizijo - namesto 95,33 EUR je izračunalo 953,30 EUR. Pritožbeno sodišče je zato ob podani pritožbi tožene stranke ponovno seštelo zneske iz naslova variabilnega dela plače po posameznih letih ter izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da skupna (bruto) terjatev tožnika iz naslova variabilnega dela plače za leta 2007 - 2011 znaša 14.242,53 EUR. V presežku (ugotovitev obstoja razlike do prisojenih 15.100,00 EUR in obresti od tega presežka od 2. 11. 2011 dalje) je potrebno zahtevek iz tega naslova zavrniti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v svojem tožbenem zahtevku od tožene stranke med drugim zahteval, da od neto zneska 26.897,02 EUR poravna vse zakonsko določene prispevke in davke, njemu pa izplača neto znesek z zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 do plačila. Glede na tako oblikovan del tožbenega zahtevka in glede na vsebino preostalega dela tožbenega zahtevka (v katerem tožnik od tožene stranke zahteva, da od bruto zneskov poravna vse prispevke in davke, nato pa mu plača neto zneske z zamudnimi obrestmi) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik od tožene stranke dejansko vtoževal, da je dolžna obračunati bruto znesek 26.897,02 EUR, poravnati vse zakonsko določene prispevke in davke, njemu pa izplačati neto znesek z zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2011 do plačila. Zato je takšen zahtevek upoštevalo tudi pri I. točki in prvi alineji VIII. točke izreka sodbe, medtem ko je zavrnilo, kar tožnik iz tega naslova zahteva več ali drugače.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi iz dokazov nedvomno izhajalo, da je tožnik prejel 16.182,65 EUR preplačila delovne uspešnosti in variabilnega dela plače. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temi trditvami pravilno ocenilo predlagane dokaze. Utemeljeno je zaključilo, da zgolj elektronsko sporočilo direktorja z dne 19. 12. 2011 o tem, da naj bi tožnik že prejel 11.147,67 EUR, ne dokazuje, da je bil ta znesek tožniku tudi dejansko nakazan. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s plačili delovne uspešnosti oz. njene akontacije (prikazanih v tabeli št. 2 k rekapitulaciji) dejansko plačala delovno uspešnost, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, in ne delovne uspešnosti, dogovorjene s posebnim dogovorom. V tej tabeli je namreč le seštevek zneskov delovne uspešnosti oz. njene akontacije, prikazanih na obračunskih listih plač. Priča B.B. je v zvezi s tem posebej pojasnila, da je tožnik z obračunskim listom plače prejel akontacijo, ki se je nanašala na delovno uspešnost po pogodbi o zaposlitvi, medtem ko je del, ki se je nanašal na poseben dogovor, dobil plačan posebej. Priča se je pri tem sklicevala na predložene bančne izpiske izplačil tožene stranke tožniku ter priložene račune. Iz bančnih izpiskov sicer res izhaja, da je tožena stranka tožniku skupno izplačala 9.582,42 EUR, a tožena stranka ni dokazala, iz katerega naslova. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugovorih tožene stranke, da je tožniku že plačala zahtevani variabilni del plače, utemeljeno uporabilo pravilo dokaznega bremena. Iz predloženih bančnih izpiskov namreč ni jasno, iz katerega naslova je tožena stranka tožniku plačala posamezne zneske. Dejstvo, da naj tožnik ne bi vedel, za kaj je prejel navedene zneske, pa ne more nadomestiti dokaznega bremena, ki ga je v zvezi s svojim ugovorom nosila tožena stranka. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da za delno poplačilo obveznosti iz naslova variabilne plače ne gre šteti niti domnevnega plačila računov, ki jih je predložila oz. navedla tožena stranka. Ta namreč ni izkazala dogovora s tožnikom o poravnavi njegovih obveznosti, prav tako pa tudi ni jasno, katere zneske variabilnega dela plače naj bi tožena stranka poravnala s plačilom posameznih računov. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku že plačala 11.147,67 EUR iz naslova variabilnega dela plače, dogovorjenega v posebnem dogovoru.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi pobotne ugovore tožene stranke iz naslova sponzoriranja (38.786,00 EUR) in tožnikove odškodninske odgovornosti iz naslova izgube pri objektih (254.980,77 EUR). Pravilno je ugotovilo, da sta navedena ugovora trditveno preveč pomanjkljiva, da bi bila sposobna obravnave. V zvezi s sponzoriranjem D. kluba tožena stranka namreč ni navedla niti elementov odškodninske odgovornosti, v zvezi z drugim pobotnim ugovorom pa tožena stranka ni specificirala izračuna nastale škode. Tekom pravde je zgolj navajala skupni znesek domnevne škode (254,980,77 EUR), ki ga je pavšalno ponovila tudi v pritožbi.

14. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da bi bilo potrebno toženi stranki naložiti, da izplačilo opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča v Novi gorici, opr. št. St 617/2013 pričet postopek prisilne poravnave. S sklepom istega sodišča opr. št. St 617/2013 z dne 4. 4. 2014 pa je bila potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko. Ta sklep je postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da prisilna poravnava nanje učinkuje. Skladno s 1. odstavkom 212. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in spremembe), ki je veljal v času uvedbe prisilne poravnave nad toženo stranko, potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi torej sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri izdaji sodbe.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe v VIII. točki izreka na podlagi 351. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP delno spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, ugotovljene zneske iz naslova variabilnega dela plače za leta 2007-2011, regresa za letni dopust za leto 2011, nadomestila za neizrabljeni letni dopust, razlike v plači in povračila stroškov prehrane za april 2011 pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave (plačilo 50% teh terjatev v 4 letih od pravnomočno potrjene prisilne poravnave). Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi 352. člena ZPP.

16. Glede na navedeno, je potrebno spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje v X. točki o stroških postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v 50%, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na prvi stopnji v takem obsegu. Ob višini pravdnih stroškov, ki jih je tožniku priznalo sodišče prve stopnje (1.674,45 EUR), je ob 50% uspehu tožnika tožena stranka dolžna tožniku plačati 837,23 EUR, in sicer pod pogoji potrjene prisilne poravnave (plačilo 50% te terjatve v 4 letih od pravnomočno potrjene prisilne poravnave). Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek iz tega naslova je pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

17. Ker v preostalem izpodbijanem delu sodbe niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v ostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo uspela približno v 50%, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v tem obsegu. Tožena stranka je priglasila sodno takso za pritožbo v višini 3.030,00 EUR. Tožnik ji mora glede na njen uspeh s pritožbo povrniti 1.015,00 EUR. Tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe tožene stranke (1. odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 212, 212/1.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NzU5