<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 857/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.857.2015

Evidenčna številka:VDS0015751
Datum odločbe:18.02.2016
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:regres za letni dopust - zavrženje tožbe

Jedro

Ker je že bilo pravnomočno razsojeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 31. 8. 2012, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in leto 2014. Tudi glede regresa za letni dopust za leto 2015 in nadaljnja leta bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne zavreči tožbe. Pritožbeno sodišče ni poseglo v ta del odločitve, saj je zavrženje tožbe za tožnico ugodnejše od zavrnitve tožbenega zahtevka, hkrati pa ne vpliva na vsebinsko odločitev glede izplačila regresa za letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba v izpodbijanem delu in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leto 2013 v znesku 484,40 EUR, od tega plačati davek in nato ustrezni neto znesek izplačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, in regres za letni dopust za leto 2014 v znesku 484,40 EUR, od tega plačati davek in nato ustrezni neto znesek izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka). Odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka). Nadalje je sodišče sklenilo, da se tožba zavrže v delu, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati pripadajočo bruto plačo vsaj v višini 1.528,84 EUR mesečno za čas trajanja določb ZUJF, drugače pa pripadajočo plačo vsaj v višini plače, kot bi jo prejemala, če tega začasnega ukrepa ne bi bilo, torej vsaj v višini 1.578,37 EUR mesečno, kot če bi delala, oziroma glede na 29. plačni razred oziroma višji razred tako, kot bi napredovala, če bi bila v službi oziroma kot napredujejo primerljivi delavci pri delodajalcu, in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec, prav tako pa ji je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja in jubilejno nagrado vse v roku 8 dni, pod izvršbo (1. točka); da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati regres za leto 2015 ter za vsako nadaljnje leto za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo in sklep in navaja, da ne razume, zakaj je sodišče odločalo o dopolnjenem tožbenem zahtevku tudi v delu glede izplačila plač, odvoda davkov in prispevkov, drugih prejemkov in jubilejnih plač, saj je jasno, da je o tem odločalo že v sodbi I Pd 1219/2012 z dne 18. 3. 2014. Sodišče je stranko z dopisom pozvalo na popravo in dopolnitev tožbe, tako da konkretno opredeli in postavi vtoževane zneske v okviru zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust. Tožnica je to storila na način, da je dopolnjeni tekst podčrtala, prvega dela pa ni izbrisala zaradi razumljivosti in umeščenosti dopolnjenega dela v kontekst. To je pojasnila na naroku za glavno obravnavo. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče zahtevek za plačilo regresa za leto 2015 in vsa nadaljnja leta, ki še niso zapadli, zavrglo kot preuranjeno. Tožnica ne razume stališča sodišča, ko cepi denarni zahtevek kot denarni zahtevek od ostalih vtoževanih, prav tako denarnih zahtevkov, to je zahtevkov za izplačilo plač, odvodov davkov in prispevkov, izplačilo drugih prejemkov in jubilejnih nagrad. Pravica do regresa spada med vse pripadajoče pravice tožnice, ki ji gredo v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je torej zavrnilo enega od sestavnih delov celote, iz obrazložitve pa izhaja, da je njen zahtevek za plačilo regresa neutemeljen, ker je bilo v postopku I Pd 1219/2012 ugotovljeno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo. Ker se tožnica s to odločitvijo ne strinja, odločitev glede regresa pa je odvisna od te odločitve, podaja zoper izpodbijano odločbo vsebinsko podobno in obsežno argumentirano pritožbo, kot jo je zoper sodbo I Pd 1219/2012 z dne 18. 3. 2014. Tožnica podaja obširno pritožbo na 12 straneh in navaja, da je odločitev v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja materialnopravno zmotna in so podane bistvene kršitve določb postopka v zvezi z zavrnitvijo predloga za postavitev vprašanja v predhodno odločanje SEU po 267. členu PDEU, kljub večinski odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-142/2012 z dne 14. 11. 2013. Tožnica vztraja, da je bilo prenehanje njene pogodbe o zaposlitvi protizakonito in protiustavno ter v nasprotju s pravom EU, saj morajo vsi državni organi, tudi Ustavno sodišče RS, pravo EU pri izvrševanju svojih pristojnosti uporabljati v skladu s pravno ureditvijo te organizacije, kar pa v navedenem primeru po prepričanju tožnice ni bilo storjeno. Gre za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom, v konkretnem primeru prepoved diskriminacije na podlagi starosti 14. člena Ustave RS, tožnica uveljavlja kršitev svobode dela iz 49. člena Ustave RS, varstvo dela iz 66. člena Ustave RS, načelo javnosti in določnosti predpisov iz 2. člena Ustave RS, vse natančno utemeljuje v vloženi tožbi, pritožbi ter reviziji (povezan postopek I Pd 1219/2012) ter na katerih navedbe se pritožnica tudi sklicuje pri pisanju te pritožbe. Iz previdnosti citira ključne navedbe iz tožbe, pritožbe in revizije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, ki navaja, da je odločitev sodišča nerazumljiva, oziroma se je ne da preizkusiti, predvsem pa ni mogoče razbrati, katera so tista odločilna dejstva za odločitev in sodba ne vsebuje razlogov glede postavitve predhodnega vprašanja SEU. Izpodbijana sodba vsebuje razloge glede vseh odločilnih dejstev, razlogi sodbe niso v nasprotju in je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, saj je jasno obrazložena, sodišče je tudi obrazložilo odločitev o zavrženju tožbe v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in pravilno obrazložilo, da gre v tem delu za res iudicata.

6. Pritožbeno sodišče tožnici glede na obširno podane pritožbene ugovore pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi odločalo v zadevi I Pd 1219/2012 dne 18. 3. 2014. Višje delovno in socialno sodišče je o zadevi odločalo pod opr. št. Pdp 614/2014 z dne 10. 7. 2014, pri čemer je pritožbi ugodilo v delu ustavitve postopka glede izplačila regresa za letni dopust, ki presega zahtevek za plačilo regresa za leto 2012. V preostalem je pritožbo zoper izpodbijani del sodbe in nerazveljavljani sklep zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je v zadevi odločalo pod opr. št. VIII Ips 213/2014 z dne 24. 3. 2015 in se natančno opredelilo do poglavitnega tožbenega ugovora tožnice glede zakonitosti in ustavnosti 246. člena ZUJF.

7. Ustavno sodišče RS je opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev. Pri tem je Ustavno sodišče RS izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3. a člena Ustave RS spoštovati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. Vrhovno sodišče RS je tudi jasno navedlo, zakaj zavrača predlog za postavitev vprašanja za predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju Evrope Unije (PDEU). Pritožbeno sodišče tožnici navaja, da je Ustavno sodišče RS odločalo o predmetnem vprašanju v zadevi U-I-142/2012 z dne 14. 11. 2013. Pritožbeno sodišče se tudi sklicuje na odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki je odločalo o prenehanju delovnega razmerja po 246. členu ZUJF in sicer v zadevah VIII Ips 149/2014 z dne 18. 11. 2014, VIII Ips 106/2014 z dne 8. 11. 2014, VIII Ips 174/2014, VIII Ips 188/14 z dne 14. 11. 2014, glede na pritožbeni ugovor, da ena sodba še ne pomeni ustaljene sodne prakse, hkrati pa navaja, da so vsa sodišča dolžna spoštovati odločitve Ustavnega sodišča RS. Pritožbeno sodišče ob tem izrecno navaja, da odgovarja na določene pritožbene ugovore tožnice zgolj za njeno seznanitev.

8. Glede tožbe v delu tožbenega zahtevka za izplačilo plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini vsaj 1.528,84 EUR mesečno za čas trajanja določb ZUJF ter po izplačilu davkov in prispevkov izplačilo neto vsakega 16. dne v mesecu, izrecno poudarja, da je sodišče prve stopnje v tem delu sklepa (I. točka) pravilno odločilo, da je tožbo v tem delu zavrglo in navedlo, da gre v tem delu za že razsojeno zadevo po vsebini, ki je pravnomočna (res iudicata). Tako sodišče ne more ponovno vsebinsko odločati o tej zadevi, pri čemer pa je izrecno navedlo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 31. 8. 2012. Tožnica ob tem tudi zavajujoče navaja, da ne razume, zakaj je sodišče odločalo o dopolnjenem tožbenem zahtevku, pri čemer je sodišče tožnico pozvalo na popravo in dopolnitev tožbe tako, da konkretno opredeli in postavi vtoževane zneske v okviru zahtevka za plačilo regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica podala popravo in dopolnitev tožbe s pripravljalno vlogo 19. 9. 2014, v kateri je izrecno navedla, da „popravlja in dopolnjuje tožbeni zahtevek v 3. točki, tako da se sedaj glasi.“ Ob tem iz pripravljalne vloge izrecno izhaja, kaj tožnica zahteva, tožbeni zahtevek je postavljen v celoti, del pa je tudi podčrtan. Tako je sodišče moralo odločati o postavljenem tožbenem zahtevku v celoti, saj ZPP ne loči med tožbenim zahtevkom, ki je podčrtan in tožbenim zahtevkom, ki ni podčrtan. Na naroku za glavno obravnavo 23. 6. 2015 je tožnica tudi navajala, da je tožbeni zahtevek v 3. točki dopolnila v podčrtanem delu glede regresa. Glede preostalega dela pa, da to ne predstavlja novega tožbenega zahtevka, temveč zgolj tisti del, ki je podčrtan in se nanaša na regres od leta 2013 dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica tudi na tem naroku ni podala umika tožbenega zahtevka, tako da je sodišče moralo odločati o celotnem zahtevku glede na postopkovno ravnanje tožnice.

9. Glede odločitve sodišča, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2013 in leto 2014 ter zavrglo plačilo regresa za leto 2015, pritožbeno sodišče navaja, da je sodišče prve stopnje glede izplačila za leta 2013 in 2014 odločilo pravilno, saj je že pravnomočno odločeno, da je tožnici prenehalo delovno razmerje 31. 8. 2012, pri čemer regres za letni dopust pripada le delavcu, ki je v delovnem razmerju, po prenehanju delovnega razmerja pa ne več. Glede odločitve za izplačilo regresa za leto 2015 ter za vsako nadaljnje leto pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi tudi v tem delu lahko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 in nadaljnja leta, pri čemer je sodišče po nepotrebnem zavrglo tožbo v tem delu in navedlo, da je vtoževani regres za leto 2015 in za vsa nadaljnja leta preuranjen in tožnica nima pravnega interesa za ta del tožbe. Vendar glede na to, da je tožba v tem delu zavržena, pritožbeno sodišče ne posega v odločitev, saj je zavrženje tožbe za tožnico ugodnejše od zavrnitve tožbenega zahtevka, hkrati pa ne vpliva na vsebinsko odločitev glede izplačila regresa za letni dopust.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu in sklep, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP ter 2. točke 365. člena ZPP.


Zveza:

ZUJF člen 246. 267. Pogodba o delovanju Evrope Unije (PDEU) člen 267. ZDR člen 131.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MDgy