<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 866/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.866.2015

Evidenčna številka:VDS0015373
Datum odločbe:07.04.2016
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Silva Donko (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - ukinitev delovnega mesta

Jedro

Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v določeni poslovni enoti reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da se lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 (s katerim je ugodilo reviziji tožnika in razveljavilo v tem individualnem delovnem sporu sodbo sodišča 1. in 2. stopnje) navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec. V kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje drugemu prodajalcu (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prodajalcu na istem bencinskem servisu. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja drugemu prodajalcu pri toženi stranki nima nobenega vpliva na zakonitost odpovedi tožniku, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015. Zaradi zmotne materialno pravne presoje in pomanjkljive dokazne ocene je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, in da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2012, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati delovno razmerje od vključno 5. 8. 2012 do 11. 9. 2012 ter od 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 ter mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, od teh zneskov odvesti prispevke in davke in tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vpisati delovno dobo tožnika v evidenco pri ZPIZ in tožniku plačati odškodnino oziroma denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 5.184,96 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davke ter tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko ni izvedlo ključnih dokazov, ki jih je predlagal tožnik, in sicer ni zaslišalo priče A.A., ni opravilo poizvedb pri študentskih servisih o količini dela oziroma izdanih napotnicah za delo preko študentskega servisa ter ni pozvalo na dostavo pogodbe o zaposlitvi B.B., za katero je tožena stranka priznala, da jo je zaposlila v decembru 2012. Vsi predlagani dokazi so bili substancirani, vendar jih sodišče ni izvedlo, ne da bi konkretno obrazložilo, zakaj jih je zavrnilo. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je šlo le za navidezno ukinitev delovnega mesta in da so pri toženi stranki nadomestili delo tožnika s študenti in zaposlitvami za določen čas. Priča A.A., ki jo je tožena stranka zaposlila preko študentskega servisa po vročitvi odpovedi tožniku, bi lahko izpovedala o tem, kako so opravljali delo na bencinskem servisu, kakšno delo so opravljali študentje in kakšen je bil promet na servisu. Tožnik je predlagal tudi poizvedbe pri študentskih servisih glede izdanih napotnic. Z izvedbo teh dokazov bi se lahko sodišče prepričalo, da niso obstajali razlogi, ki jih je navajala tožena stranka. Napačna je ocena sodišča, da je odpoved obrazložena. V odpovedi tožena stranka ni konkretno obrazložila, zakaj je tožnikovo delo postalo nepotrebno. V odpovedi se je le pavšalno sklicevala na reorganizacijo poslovanja iz ekonomskih in organizacijskih razlogov, ni konkretno obrazložila, zakaj je tožnikovo delo postalo nepotrebno, kakšna je bila reorganizacija in komu so bile tožnikove delovne naloge dodeljene. Sodišče je nekritično sledilo C.C. in je njeno izpoved ocenilo za verodostojno. Priča namreč ni bila prepričljiva, sklicevala se je le na splošno gospodarsko krizo in reorganizacijo poslovanja. Prav tako ni vedela za poslovni akt, v katerem je bila določena reorganizacija v letu 2012. Sodišče je verjelo priči, ker naj bi bile njene navedbe potrjene z listinskimi dokazi, ne da bi sodišče navedlo s katerimi listinskimi dokazi. Ta zaključek ostaja neobrazložen in zato sodbe ni mogoče preizkusiti ter je s tem sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni kritično presojalo dejstva, da je tožena stranka v letu 2012 imela čisti dobiček, kar izhaja iz izkaza poslovnega izida tožene stranke za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2012, v letu 2011 pa izgubo, stroški plač pa so bili v letu 2012 večji kot v letu 2011. Sodišče je v celoti verjelo zakoniti zastopnici tožene stranke, priči C.C. in njenemu poslovodji D.D., ki sta oba zainteresirana za izid postopka v korist tožene stranke. Prepričljivo izpoved tožnika glede razmer pri toženi stranki pred odpovedjo je v celoti potrdil E.E., vendar mu sodišče ni verjelo in ni obrazložilo zakaj. E.E. je izpovedal, da je bilo vidno, da se hoče tožena stranka znebiti tako njega kot tožnika, sodišče pa je povsem nekritično sledilo navedbam tožene stranke. Študenta A.A. in F.F. sta bila najeta s strani tožene stranke šele po vročitvi odpovedi tožniku, pred odpovedjo tožniku pa je delo preko Študentskega servisa opravljal zgolj G.G.. Da ni šlo za razporeditev tožnikovega dela med ostale zaposlene potrjuje ravno najemanje dodatnih študentov, takoj po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in kasneje še nova zaposlitev B.B.. Preden je tožena stranka odpovedala pogodbo tožniku je namreč pri toženi stranki delal le en študent, po njegovi odpovedi sta delala še F.F. in A.A., kar kaže na to, da sta študenta opravljala delo, ki ga je predhodno opravljal tožnik in ne zgolj pomožna dela. Zato je zmoten zaključek sodišča, da so študentje opravljali zgolj pomožna dela. V sporni zadevi je bistveno, da je tožena stranka že pred odpovedjo pogodbe tožniku izgubila enega prodajalca, in sicer E.E.. Slednji je toženo stranko o svojem odhodu obvestil že 19. 6. 2012, torej v času odpovedi pogodbe tožniku. Tožena stranka je v vlogi z dne 11. 10. 2013 navedla, da je bilo v juniju zaposlenih 7 prodajalcev, poslovodja in pomočnik poslovodje ter da se ugotovili, da je eno delovno mesto prodajalca postalo nepotrebno, saj lahko potrebe delovnega procesa učinkovito in popolno zadovolji šest prodajalcev. S prenehanjem dela E.E. je tako ostalo le šest prodajalcev, zato ni bilo potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Sodišče ni enakovredno vrednotilo izpovedi tožnika, priče E.E. in zakonite zastopnice tožene stranke, priče tožene stranke - poslovodja D.D. ter priče F.F.. Medtem ko je bilo sodišče kritično do izpovedi tožnika in priče E.E., in to v delih, ki sploh niso bistveni za predmetni spor, je na drugi strani sprejelo za verodostojno vse, kar so povedale priče C.C., D.D. in F.F.. Šele, ko je tožnik v vlogi 7. 11. 2013 opozoril na to, da ni bilo podlage za odpoved, saj je zaradi odpovedi E.E. ostalo šest prodajalcev, je tožena stranka navedla, da lahko potrebe servisa pokrivajo že z petimi prodajalci, pri tem pa ni pojasnila, zakaj do konca prve obravnave tega ni navajala. Zato sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati, ker so podane prepozno. Sodišče prve stopnje v 14. točki sodbe neutemeljeno zavrača verodostojnost izpovedi priče E.E.. Glede na izvedene dokaze na naroku dne 1. 4. 2015, zlasti zaslišane priče E.E. in prej navedenih listin je evidentno, da je bila tožena stranka o odhodu E.E. seznanjena že pred vročitvijo odpovedi tožniku, kar pomeni, da ni bilo potrebe po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in je le-ta posledično nezakonita. Napačen je zaključek sodišča, da odpoved ni nezakonita, ker naj bi šele po sklenitvi sporazuma med toženo stranko in E.E. nastale razmere, ki so slučajno sovpadale, da je bila enemu prodajalcu podana odpoved, drugemu pa je sporazumno prenehalo delovno razmerje. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da je sodišče prve stopnje pravilno in korektno ocenilo predlagane dokaze in pravilno zavrnilo s strani tožnika predlagane dokaze in sicer zaslišanje priče A.A. ter predložitev pogodbe o zaposlitvi za B.B.. Prav tako se v celoti strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče E.E. neverodostojna glede bistvenih okoliščin. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo v pritožbi uveljavlja tožnik, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič in je tožbeni zahtevek tožnika ponovno zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 ugodilo reviziji, sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vrhovno sodišče RS je navedlo, da je utemeljena pritožba tožnika, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo predlagani dokaz za zaslišanje priče E.E., kršilo načelo kontradiktornosti. Tožnik je trdil, da naj bi E.E. obvestil toženo stranko o svojem odhodu iz firme že konec meseca maja 2012, to pa bi pomenilo, da je tožena stranka vedela, da bo v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ostalo le še pet prodajalcev. Vrhovno sodišče RS je še navedlo, da ker iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca (pravilneje, da je tožena stranka zmanjšala število prodajalcev v poslovni enoti H. za enega prodajalca), bi kazalo, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku dejansko sploh ni bilo več potrebe po takšni odpovedi (kar tožnik poskuša dokazati) oziroma, da takrat utemeljen odpovedni razlog ni več obstajal, temveč je prenehal zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi in kasnejšega prenehanja pogodbe še enemu prodajalcu na istem bencinskem servisu.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo E.E. ter zaključilo, da priči ne verjame, ker priča ni prepričana o datumih podaje odpovedi, dogovora o novi zaposlitvi in podpisu pogodbe z novim delodajalcem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da verjame tedanjemu vodji enote D.D., da je bila tožniku podana odpoved pogodbe o zaposlitvi 19. 6. 2012, torej preden je tožena stranka sklenila sporazum z E.E.. Dejstvo, da so slučajno sovpadali dogodki, da je bila enemu prodajalcu dana odpoved, drugemu pa je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma, pa po mnenju sodišča prve stopnje ne kaže na nezakonitost odpovedi tožniku.

8. Utemeljena je pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da izpoved priče E.E. ni natančna in deloma celo sama s seboj v nasprotju, ker naj ne bi prepričljivo izpovedal datume podaje odpovedi, dogovora o zaposlitvi in podpisa pogodbe pri novem delodajalcu. E.E. je izpovedal, da je dne 23. 5. 2011 potekel razpis za delo, na katerega se je prijavil, da je dne 5. 6. izvedel da je sprejet pri novem delodajalcu ter 6. 6. 2011 podpisal novo pogodbo ter toženo stranko obvestil o odhodu pred podpisom nove pogodbe, ter da je pričel 1. 7. delati pri novem delodajalcu. Da se je priča zmotil v letnici, ko je navajal leto 2011, namesto 2012 je možno zaključiti iz dejstva, da je pri toženi stranki nastopil delo v decembru 2011, ko je bil k toženi stranki prevzet od delodajalca prenosnika, zato pritožba pravilno opozarja, da samo zaradi napake v letnici priči ni mogoče očitati, da ni verodostojna. Navsezadnje se je o datumih sklenitve sporazuma in sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi sodišče lahko prepričalo na podlagi predloženih listin (priloge A20 do A22). Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedenih listin, je tudi preuranjeno zaključilo, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga pred sklenitvijo sporazuma z E.E..

9. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navedla, da bo v poslovni enoti H. reorganizirala delovni proces tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu zaradi potrebe po znižanju stroškov in zaradi nedoseganja pričakovanega poslovnega rezultata. Delodajalec je ugotovil, da je eno delovno mesto prodajalca, poleg obstoječih delovnih mest prodajalcev na bencinskem servisu postalo nepotrebno in da lahko delovne naloge tega delovnega mesta uspešno prerazporedijo na druge prodajalce. Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 jasno navedlo, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku izhaja, da je tožena stranka ukinila le eno delovno mesto prodajalca in je zato postal nepotreben le en prodajalec in v kolikor je ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka vedela, da bo prenehalo delovno razmerje prodajalcu E.E. (tožnikovemu bratu), navedeno kaže na to, da odpovedni razlog takrat več ni obstajal, saj je odpadel zaradi dogovora o sporazumnem prenehanju pogodbe o zaposlitvi prodajalcu na istem bencinskem servisu, torej E.E.. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da sporazumno prenehanje delovnega razmerja E.E. pri toženi stranki nima nobenega vpliva na zakonitost odpovedi tožniku, v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015.

10. Do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR pride v primeru prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče je dolžno preverjati obstoj tistega odpovednega razloga, ki ga v odpovedi opredeli delodajalec (sodba opr. št. VIII Ips 124/2012 z dne 4. 3. 2013, sodba in sklep opr. št. VIII Ips 92/2014 z dne 18. 11. 2014). Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi reorganizacije, s katero je ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu. Upadanja prodaje in nedoseganje načrtovanih rezultatov sta utemeljena ekonomska razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da realno zastavljeni cilji tožene stranke in dejanska izguba v letu 2011 ter izboljšanje rezultatov v letu 2012, na kar opozarja tožnik v pritožbi, ni odločilno dejstvo v sporni zadevi, saj se lahko tožena stranka odloči za spremembo organizacije že, če samo grozi nastanek izgube in ni nujno, da do izgube konkretno že pride. Zato je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da ni bilo ekonomskega razloga za znižanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu, ker tožena stranka v letu 2012 ni poslovala z izgubo.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo načela kontradiktornosti s tem, ko ni zaslišalo s strani tožnika predlagane priče študentke A.A. in ni opravilo poizvedb pri Študentskem servisu glede izdanih napotnic. Dejstvo, da je tožena stranka določena dela oziroma naloge tožnika prerazporedila na druge delavce na področju prodaje in v ta namen zaposlila tudi študente, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Člen 47 Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s sprem.) določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično (sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 82/2007 z dne 26. 6. 2007). Če tožena stranka meni, da lahko določene naloge opravlja tudi s študenti, je to njena poslovna odločitev. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno, ni mu pa potrebno opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ali celo dokazati njihove potrebnosti in smotrnosti.

12. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje in pomanjkljive dokazne ocene sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgornjih izhodišč, ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in ponovno presoditi zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

13. V skladu s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1. URS člen 47.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1ODAz