<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 730/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.730.2015

Evidenčna številka:VDS0015366
Datum odločbe:03.09.2015
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - vročanje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka tožnici pravilno vročala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je posledično zavrglo tožbo, ker je tožnica zamudila rok za sodno varstvo. Stališče sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je zmotno. Tožena stranka bi morala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročati na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica pisno ni sporočila drugega naslova. Pri tem je nepomembno, kje je imela tožnica dejansko prijavljeno prebivališče, ampak le, katero prebivališče je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka dokazov, da ji je tožnica pisno sporočila spremembo naslova iz pogodbe o zaposlitvi, ni predložila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila vročena skladno s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1 in se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014 (ko je prišla v službo). Zato je tožba, vložena dne 22. 1. 2014, glede na določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasna. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanje po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka in predlaga, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 88. člena ZDR-1, saj iz teksta te določbe jasno izhaja, da zakon primarno uveljavlja pravilo vročanja v prostorih delodajalca, šele če to vročanje zaradi odsotnosti delavca ni mogoče, se odpoved vroči s priporočeno pošiljko s povratnico. Tožena stranka pa tožnici niti ni poskušala izredne odpovedi vročiti osebno v prostorih delodajalca. Poleg tega pa tožena stranka tožnici tudi ni poštne pošiljke vročala na pravi naslov, zato je zaključek sodišča, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je izredno odpoved tožnici vročala na naslov A., B., napačen. Tožena stranka bi tožnici morala pisanje poslati na naslov C., ki je bil kot stalni in edini naslov naveden v zadnjem veljavnem aneksu iz leta 2013. Ker ji tožena stranka izredne odpovedi ni vročala na pravilni naslov, se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014, ko je prišla v službo in ni mogla vklopiti računalnika. Pri tem opozarja še na to, da ji je tožena stranka dala dne 14. 1. 2014 (mesec dni po sprejemu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim so ji bile dodeljene nove naloge. Tako ravnanje tožene stranke, ki je sicer v postopku zatrjevala, da izredna odpoved ni učinkovala, dokler ni nastopila fikcija vročitve izredne odpovedi, kaže na namerno ravnanje tožene stranke, ki je tožnico držala v zmoti in namenoma s prevaro povzročila, da je tožnica zamudila rok za uveljavljanje sodnega varstva zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Navaja, da je pritožba neutemeljena, zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter posledično reparacijske zahtevke in sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, zavrglo. Ugotovilo je, da je imela tožnica v pogodbi o zaposlitvi naveden naslov prebivališča A., B., v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, ki naj bi bil podpisan v začetku leta 2013, naslov C., D., kot kontaktni naslov v kadrovski evidenci pa poleg naslova C., D. tudi naslov A., B. in da je tožnica na zagovoru pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 9. 12. 2013 navedla, da biva na naslovu E., B., pred tem pa je bivala na naslovu A., B. Tožena stranka ji je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 13. 12. 2013 poslala na naslov E., B. in na naslov A., B.. Pošiljka se je z E. v B. vrnila z oznako „preseljen“, z naslova A., B. pa dne 16. 1. 2014 z oznako „ni dvignil“. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožnica na naslovu C., D. ni nikoli bivala, saj tam živijo njeni starši, stalno prebivališče je imela do 9. 10. 2013 na A., B., kjer je imela urejeno prejemanje pošte „poštno ležeče“, na naslov F., G. pa se je preselila 15. 12. 2014. Ker tožnica sprememb prebivališča toženi stranki ni sporočala, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pravilno vročala na naslov A., B., ki ga je navedla kot kontaktnega za vročanje pisanj, in na podlagi tega zaključilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na prvi poskus vročitve dne 14. 12. 2013 šteje za vročeno dne 22. 12. 2013. Pri tem je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnica za obdobje od 21. 11. 2013 do 20. 12. 2013 na potnem nalogu navedla naslov A., B..

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni uporabi določbe 2. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013). Po tej določbi se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca, s priporočeno pošiljko s povratnico, z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V tej določbi ni določeno, da je dolžan delodajalec delavcu najprej poskusiti vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi osebno v prostorih delodajalca in šele če ta vročitev ni uspešna, mu jo lahko vroči s priporočeno pošiljko s povratnico. Tako je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala priporočeno s povratnico.

8. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala pravilno. Po 4. odstavku 88. člena ZDR-1 se odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vroča priporočeno na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Tožnica je v letu 2013, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in na to utemeljeno opozarja tudi pritožba, podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi (A35), iz katerega izhaja, da stanuje na naslovu C., D.. Tožnica je dne 8. 1. 2014 podpisala tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi (B10), na katerem je naveden isti naslov kot v aneksu iz leta 2013, poleg tega pa še kontaktni naslov za vročanje A., B.. Na dan 13. 12. 2013, ko je tožena stranka tožnici odposlala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je bil naslov iz pogodbe o zaposlitvi naslov, ki je bil naveden na aneksu k pogodbi o zaposlitvi iz leta 2013, torej C., D.. Tega dne toženi stranki tudi še ni bil znan kontaktni naslov za vročanje pisanj A., B., saj je bil ta naveden šele v aneksu z dne 8. 1. 2014. Iz listinskih dokazov ne izhaja, da bi tožnica toženi stranki do 13. 12. 2013 pisno sporočila kakšen drug naslov prebivališča, zato ji je bila tožena stranka dolžna izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti na naslov C., D., tja pa ji odpovedi ni poslala. Pri tem je nepomembno, kje je imela tožnica dejansko prijavljeno prebivališče, ampak le, katero prebivališče je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi, saj tožena stranka dokazov, da ji je tožnica pisno sporočila spremembo naslova iz pogodbe o zaposlitvi, ni predložila.

9. Ker že iz navedenega izhaja, da tožena stranka tožnici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vročala na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica pisno ni sporočila drugega naslova, izredna odpoved ni bila vročena skladno z določbo 4. odstavka 88. člena ZDR-1. Iz tega razloga pritožbeno sodišče ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, saj za odločitev niso odločilnega pomena (360. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

10. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v nov postopek (3. odstavek 365. člena ZPP). Ker se je tožnica z izredno odpovedjo seznanila šele 17. 1. 2014, je tožba, vložena dne 22. 1. 2014, glede na določbo 3. odstavka 200. člena ZDR-1 pravočasna, zato naj sodišče o zadevi odloči po vsebini.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/4.
Datum zadnje spremembe:
22.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk1Nzk2