<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1220/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1220.2014

Evidenčna številka:VDS0013983
Datum odločbe:28.01.2015
Senat:Samo Puppis (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Metod Žužek
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - konkurenčna prepoved - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - odškodnina - odpovedni rok

Jedro

Tožeča stranka je že pred smrtjo prejšnjega direktorja, najkasneje pa 31. 1. 2011, vedela za opravljanje dela in vse posle, ki sta jih toženca sklenila v okviru opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno pomeni, da sta tožbi z zahtevkoma za povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, ki ju je tožeča stranka vložila dne 17. 5. 2011, vloženi po izteku trimesečnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 37. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena oziroma 288. člena ZPP tožbi z opisanima zahtevkoma pravilno zavrglo.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na pravočasnost odškodninskih zahtevkov zoper toženca zaradi nespoštovanja odpovednega roka. Podlaga za uveljavljanje teh zahtevkov je v 182. členu ZDR, vezana pa sta na subjektivni 3-letni in objektivni 5-letni zastaralni rok iz 352. člena OZ. Zato sta dne 4. 2. 2014 vloženi tožbi z zahtevkoma za povrnitev škode pravočasni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I/1. točki izreka nad zneskom 29.900,00 EUR, v zadnji alineji I/1. točke, v I/3. točki izreka nad zneskom 32.400,00 EUR, v zadnji alineji I/3. točke ter v II. točki izreka (stroški postopka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (pravilno: sklepom) zavrglo zahtevek (pravilno: tožbo z zahtevkoma), da je prvi toženec dolžan tožeči stranki plačati 38.072,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz I/1. točke izreka, in da je drugi toženec dolžan tožeči stranki plačati 42.720,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz I/3. točke izreka. V II. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.972,60 EUR, drugemu tožencu pa v znesku 2.117,17 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo (pravilno: sklep) iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da priči A.A. in B.B. nista primerni za ugotavljanje dejanskega stanja o tem, kdaj je tožeča stranka izvedela za konkurenčno delovanje tožencev. Priči C.C. in D.D. sta izpovedovali pristransko. Ker obstaja neskladje med trditvami tožencev in njunima izpovedbama, bi moralo sodišče zaslišati še preostale predlagane priče, ki jih je predlagala tožeča stranka. Z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem prič je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka. Tožeča stranka navaja, da registracija podjetniške dejavnosti sama po sebi še ni dajala podlage za vložitev zahtevka za povrnitev škode. Škoda je nastala kasneje, ko sta toženca kot samostojna podjetnika prevzela tožeči stranki delo in posle s strankami. Zaradi opravljanja poslov tožencev v okviru konkurenčne dejavnosti je tožeča stranka prodala manj svojih storitev in utrpela nepremoženjsko škodo. Tožeča stranka trdi, da ne pokojni direktor E.E. ne kasnejši direktor F.F. nista vedela, da toženca v okviru samostojne dejavnosti opravljata istovrstne posle. Za presojo pravočasnosti tožbe je pomemben trenutek, kdaj je tožeča stranka izvedela za konkretne posle. Za sklenitev pogodbe o nadzoru elektroinštalacijskih del na hotelu G. je tožeča stranka izvedela šele dne 18. 2. 2011, v naslednjih dneh pa še za ostale projekte za oba toženca, kar sta v razgovoru z direktorjem tudi priznala. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izpoved direktorja tožeče stranke in se neutemeljeno oprlo na izpoved priče C.C.. Toženca za opravljanje poslov v okviru samostojne dejavnosti nista imela ne ustnega ne pisnega soglasja. Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do pravočasnosti odškodninskega zahtevka zaradi kršitve odpovednega roka. Uveljavljanje tega zahtevka ni vezano na 3-mesečni subjektivni rok. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Toženca sta na pritožbo tožeče stranke podala odgovor na pritožbo. Prerekala sta pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Uveljavljata povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v zvezi s pravočasnostjo vložene tožbe ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožeča stranka. Dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oz. dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za odločitev pravno nepomembno. Tožeča stranka je v tožbi predlagala zaslišanje prič, med drugimi C.C. in D.D., ki sta bili pred sodiščem prve stopnje tudi zaslišani. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče zaslišalo samo priče, ki sta jih predlagala toženca. Poleg tega pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili tožeča stranka in toženca na naroku dne 8. 4. 2014 s sklepom pozvani, da dostavijo seznam prič, ki bodo znale izpovedati glede okoliščin v zvezi s pravočasnostjo tožbe. Z vlogo z dne 16. 4. 2014 sta toženca sporočila imena prič, ki naj jih sodišče zasliši, tožeča stranka pa se na poziv sodišča ni odzvala. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju štirih prič izvedbo dokazov z zaslišanjem ostalih prič zavrnilo, ker so bili nepotrebni, saj je bilo dejansko stanje glede pravočasnosti tožbe dovolj natančno razjasnjeno že na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni. Zavrnitev navedenih dokaznih predlogov v tem primeru torej ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo tožbe z odškodninskima zahtevkoma zoper toženca zaradi kršitve konkurenčne prepovedi. Oprlo se je na izpoved C.C., ki je povedal, da ga je direktor tožeče stranke dne 31. 1. 2011 v dopoldanskem času poklical in ga prosil za sestanek. Istega dne mu je v gostišču H. v I. povedal, da ve za vse posle obeh tožencev in da se ne bo izteklo tako, kot si toženca predstavljata. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da sta toženca začela opravljati delo v G. z mesecem januarjem, tj. z dnem 31. 1. 2011. Direktor je priči takrat tudi dejal, da zbira dokaze za nazaj že kak mesec ali dva v zvezi z delom obeh tožencev. Od priče je potreboval še dodatno potrditev in zahteval projekte o sodelovanju s prvim tožencem v elektronski obliki in ob tem želel tudi preveriti, ali je kaj spregledal. Priči je namreč direktor povedal, da ima fotografije in da je iz arhiva dvignil projekte, iz katerih se vidi, da sta na njih delala toženca. Izpovedal je še, da mu je že prejšnji direktor E.E. naročil, naj spremlja preko AJPES poslovanje obeh tožencev, ki sta opravljala samostojno dejavnost, toženca pa sta izpovedala, da je prejšnji direktor tožeče stranke vedel za njuno delo v okviru samostojne dejavnosti. Navedeno so potrdile tudi ostale zaslišane priče, to pa je razvidno tudi iz listine z dne 8. 10. 2009, na kateri je podpisan pokojni direktor tožeče stranke in prvi toženec kot samostojni podjetnik. Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

8. Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka že pred smrtjo prejšnjega direktorja, najkasneje pa 31. 1. 2011, vedela za opravljanje dela in vse posle, ki sta jih toženca sklenila v okviru opravljanja samostojne dejavnosti. Navedeno pomeni, da sta tožbi z zahtevkoma za povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, ki ju je tožeča stranka vložila dne 17. 5. 2011, vloženi po izteku trimesečnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), zato je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena oziroma 288. člena ZPP tožbi z opisanima zahtevkoma pravilno zavrglo.

9. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na pravočasnost odškodninskih zahtevkov zoper toženca zaradi nespoštovanja odpovednega roka, tj. v I/1. točki izreka nad zneskom 29.900,00 EUR, v zadnji alineji I/1. točke, v I/3. točki izreka nad zneskom 32.400,00 EUR ter v zadnji alineji I/3. točke. Podlaga za uveljavljanje teh zahtevkov je v 182. členu ZDR, vezana pa sta na subjektivni 3-letni in objektivni 5-letni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Zato sta pravočasni dne 4. 2. 2014 vloženi tožbi z zahtevkoma za povrnitev škode v zneskih 8.172,00 EUR in 10.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v obsegu, razvidnem iz izreka tega sklepa, vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da sta tožbi v tem delu vloženi pravočasno, o tožbenih zahtevkih odločiti po vsebini.

11. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo nerazveljavljeni del izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

12. Ostale pritožbene navedbe niso relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (360. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 37, 37/2. ZPP člen 274, 288. OZ člen 352.
Datum zadnje spremembe:
21.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg0MDEz