<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 699/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.699.2014

Evidenčna številka:VDS0013561
Datum odločbe:18.12.2014
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Metod Žužek (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:zavrženje tožbe - javni uslužbenec - prenehanje delovnega razmerja - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe

Jedro

Zakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2011, bi tožnik moral izpodbijati po postopkih in v rokih, kot jih določa ZJU. Postopek in rok za uveljavljanje pravnega varstva v primerih prenehanja delovnega razmerja določata 24. in 25. člen ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; ta glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU znaša 30 dni. Tožnik je 17. 1. 2012 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, o kateri tožena stranka ni odločila. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako pričel teči 17. 2. 2012 in se je iztekel 19. 3. 2012. Ker je tožnik tožbo vložil šele 7. 2. 2014, jo je vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo (točka I izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka).

Tožnik se pritožuje zoper odločitev, da se njegova tožba zavrže (točka I izreka) in zoper odločitev, da sam krije svoje pravdne stroške (del točke II izreka), in sicer iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da ni mogel uveljavljati sodnega varstva v 30-dnevnem roku, ker je znotraj roka, v katerem naj bi uveljavljal sodno varstvo, tekel sodni spor, opr. št. Pd 250/2011. V predmetni pravdi tožnik ni uveljavljal pravnega varstva zoper neko novo ali drugo odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot v pravdi, opr. št. Pd 250/2011. V predmetni pravdi se je tožnik skliceval na isti historični dogodek, zato tudi ni mogoče, da je tožba prepozna. Edini rok, ki velja v tem primeru, je splošni rok za uveljavljanje terjatev iz delovnega razmerja. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožniku tožena stranka s sklepom z dne 1. 12. 2010 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zoper katerega se je tožnik pritožil, tožena stranka pa je s sklepom njegovo pritožbo zavrnila. Zakonitost obeh sklepov je tožnik izpodbijal s tožbo v zadevi, opr. št. Pd 250/2011. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 15. 11. 2011 kot nezakonita razveljavilo izdana sklepa, zavrnilo pa je tožbene zahtevke za poziv nazaj na delo, priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v obvezna zavarovanja in priznanje vseh pravic iz njih za čas od 19. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni imela pravnih učinkov in tožniku delovno razmerje ni prenehalo, le dela ne opravlja. Pritožbeno sodišče je navedeno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo s sodbo, opr. št. Pdp 85/2012 z dne 12. 7. 2012.

V predmetnem postopku je tožnik s tožbo zahteval, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, ga za čas od 19. 12. 2011 prijavi v socialna zavarovanja, mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico, mu za čas od 1. 1. 2013 obračuna plačo, od nje odvede davke in prispevke ter mu izplača neto zneske. Po vsebini je torej tožnik s tožbo uveljavljal reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Med strankama ni bilo sporno, da tožnik že od 19. 11. 2010 dalje ni več opravljal dela pri toženi stranki, delovno razmerje pa mu je bilo prekinjeno dne 14. 12. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožbo v predmetnem postopku vložil prepozno glede na 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da je tožnik za prenehanje delovnega razmerja dne 14. 12. 2011 zagotovo izvedel že v letu 2012, kar pomeni, da je tožba, vložena 7. 2. 2014, prepozna.

Za pravilno rešitev predmetnega spora je bistvena ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 14. 12. 2011. Ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana s sklepom dne 1. 12. 2010, je delovno razmerje dejansko še vedno bilo vzpostavljeno, zato je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem pa, ko je tožniku dne 14. 12. 2011 delovno razmerje de facto prenehalo (tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je tega dne zaradi ugotovljene napake realizirala dne 1. 12. 2010 izdani sklep), je prišlo do novega historičnega dogodka. Zakonitost prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2011, bi tožnik zato moral izpodbijati po postopkih in v rokih, kot jih določa zakon. Ker je tožena stranka državni organ, za tožnika velja Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), in sicer tudi drugi del tega zakona (prvi odstavek 22. člena ZJU). Postopek in rok za uveljavljanje pravnega varstva v primerih prenehanja delovnega razmerja določata 24. in 25. člen ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU določa, da lahko javni uslužbenec sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo tega sklepa; ta glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZJU znaša 30 dni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dne 17. 1. 2012 toženi stranki poslal zahtevo za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, o kateri tožena stranka ni odločila. Navedeno med pravdnima strankama ni bilo sporno. 30-dnevni rok za vložitev tožbe je tako pričel teči 17. 2. 2012 in se je iztekel 19. 3. 2012 (17. 3. 2012 je bila sobota, ki ni delovni dan, zato se zadnji dan roka šteje naslednji delavnik). Ker je tožnik tožbo vložil šele 7. 2. 2014, jo je vložil prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Dodati je še, da tožnik v tem postopku (ali v predhodnem) sploh ni postavil zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo dne 14. 12. 2010, pač pa le reparacijski in reintegracijski zahtevek. Glede na ustaljeno sodno prakso(1) takšno uveljavljanje zahtevkov ni dopustno.

Glede na zgoraj navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da gre za eno samo odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej en historični dogodek, zaradi česar rok za vložitev tožbe naj ne bi mogel poteči. Prvič je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana s sklepom, torej s formalnim dejanjem, ki ga je tožnik s tožbo v zadevi, opr. št. Pd 250/2011, izpodbijal in tudi uspel. Drugič je tožniku delovno razmerje prenehalo z realnim dejanjem tožene stranke. Zoper to dejanje pa tožnik sodnega varstva, kot navedeno, ni zahteval pravočasno. Ker gre za dve različni dejanji tožene stranke in je sodno varstvo možno zoper obe ločeno, tek pravdnega postopka zoper prvo dejanje ne vpliva na možnost (in obveznost) tožnika, da pravočasno uveljavlja sodno varstvo zoper drugo dejanje. Zmotno je tudi stališče, da velja splošni rok za uveljavljanje terjatev iz delovnega razmerja, to je 5-letni zastaralni rok, saj je potrebno v konkretnem primeru za uveljavljanje sodnega varstva izhajati iz zakonsko določenega 30-dnevnega prekluzivnega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjskega sklepa.

Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

------

(1) Sodba in sklep VS RS, opr. št. 136/2011 z dne 19. 6. 2012, in druge.


Zveza:

ZJU člen 22, 22/1, 24, 25, 25/2, 39, 39/2.
Datum zadnje spremembe:
10.06.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5NDMz