<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 580/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.580.2014

Evidenčna številka:VDS0012830
Datum odločbe:04.09.2014
Senat:Silva Donko (preds.), Samo Puppis (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zavrženje tožbe - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje - fikcija vročitve - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - nadomestna vročitev

Jedro

Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzeta dne 6. 1. 2014 s strani njenega nekdanjega moža. Če to drži, sodišče prve stopnje, glede na pravilno uporabo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ne bi smelo šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena po poteku osmih dni od dneva prvega poskusa vročitve, to je 27. 12. 2013, ampak bi moralo šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, ko je bila tudi dejansko prevzeta (s strani tožničinega bivšega moža). Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo s strani tožnice predlaganih dokazov, s katerimi bi lahko ugotovilo, ali tožničine navedbe držijo, je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrglo zahtevek (pravilno: tožbo) tožnice za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki jo je tožnica prejela 6. 1. 2014 (I/1. točka izreka) ter za ugotovitev, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju za nedoločen čas pri toženi stranki, da ji delovno razmerje ni prenehalo, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo zaposliti na delovnem mestu prodajalec I oziroma na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ustreza stopnji strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim tožnice, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji obračunati ter izplačati pripadajočo plačo, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov ustreznim institucijam, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (I/2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka odločilo, da tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeni sklep se iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bila tožba tožnice vložena prepozno. Poudarja, da je bila v času od 12. 12. 2013 do 24. 1. 2014 ves čas hospitalizirana na Oddelku za A. v B. Tožnica tako obvestila o prispeli pošiljki, ki naj bi ga vročevalec 24. 12. 2013 domnevno pustil v njenem poštnem nabiralniku, ni nikoli prejela. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici poslala priporočeno po pošti, je na pošti dvignil tožničin nekdanji mož C.C., in sicer dne 6. 1. 2014, kar je tudi znotraj 15-dnevnega roka od datuma, ko naj bi bilo v nabiralniku puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Tožnica tožbe ni vložila prepozno, saj je bila izredna odpoved vročena 6. 1. 2014, tožbo pa je vložila 4. 2. 2014, torej znotraj 30-dnevnega roka. Da je bila izredna odpoved tožnici vročena 6. 1. 2014, izhaja tudi iz kopije delovne knjižice, v kateri je tožena stranka potrdila, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 7. 1. 2014, in iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj, iz katerih izhaja, da je tožena stranka tožnico iz zavarovanja odjavila 7. 1. 2014. V pritožbi tožnica navaja še, da je bila v času izredne odpovedi zaposlena na drugem delovnem mestu in pri drugem delodajalcu, tako da ji tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnih kršitev, ki naj bi jih tožnica storila v času zaposlitve pri družbi D., d. o. o.. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Tožena stranka je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožnica je dne 4. 2. 2014 vložila tožbo, v kateri je postavila tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2013, reparacijski in reintegracijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je do poskusa vročitve omenjene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici prek podjetja za vročanje, družbe E., d. n. o., prišlo dne 27. 12. 2013 ob 11.10 uri na naslovu tožnice. Ker ni bilo takrat nikogar doma, je vročevalec v hišnem nabiralniku pustil obvestilo, da lahko tožnica pošiljko dvigne v 15 dneh. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica v tem roku pošiljke ni dvignila in je zato na podlagi četrtega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) štelo, da je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena po poteku osmih dni od prvega poskusa vročitve dne 27. 12. 2013, to je dne 4. 1. 2014. Glede na 30- dnevni rok za vložitev tožbe, kot ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1, bi morala biti tožba vložena najkasneje 3. 2. 2014. Ker je bila vložena šele 4. 2. 2014, je bila po zaključku sodišča prve stopnje vložena prepozno.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila v času od 12. 12. 2013 do 24. 1. 2014 hospitalizirana in da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dvignil njen nekdanji mož C.C. dne 6. 1. 2014, pri tem pa opozarja na zapis konca delovnega razmerja pri toženi stranki, kot izhaja iz fotokopije delovne knjižice (A11) in na izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj osebe (A10). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeno tožnica zatrjevala že v dosedanjem postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 4. 2014, za ugotavljanje navedenih dejstev pa je predlagala tudi dokaze, in sicer poleg zgoraj navedenih listin tudi zaslišanje priče C.C. in odpustno pismo z dne 24. 1. 2014 (A12).

Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča sicer kot pravno podlago za določitev datuma vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno štelo četrti odstavek 88. člena ZDR-1 (poskus vročitve je bil opravljen na naslovu tožničinega prebivališča), vendar je navedeno določbo sodišče prve stopnje zmotno uporabilo. Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 med drugim določa, da se šteje, da je vročitev opravljena, ko je pošiljka prevzeta oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Citirana določba ne določa, da bi moral delavec sam prevzeti pošiljko, zato jo je treba glede na načelo „in favorem laboratoris“ razlagati v korist delavca, in sicer tako, da lahko pošiljko, v konkretnem primeru izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, prevzame bodisi ob poskusu vročitve na naslovu delavčevega prebivališča bodisi kasneje na pošti tudi kdo od odraslih članov delavčevega gospodinjstva. Takšno razlago dopušča tudi šesti odstavek 88. člena ZDR-1, ki določa, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, ZPP pa v 140. členu ureja nadomestno vročitev s strani odraslih članov gospodinjstva, kadar se tistega, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju. V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni sporno, da se dne 27. 12. 2013, ko je bil opravljen poskus vročitve, niti tožnica niti nihče od odraslih članov gospodinjstva ni nahajal na naslovu tožničinega prebivališča, da bi pisanje lahko prevzel. Vendar pa je tožnica v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzeta dne 6. 1. 2014 s strani njenega nekdanjega moža C.C.. Če bi navedeno držalo, sodišče prve stopnje glede na pravilno uporabo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 ne bi moglo šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena po poteku osmih dni od dneva prvega poskusa vročitve, to je 27. 12. 2013, pač pa bi moralo šteti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, ko je bila tudi dejansko prevzeta (s strani tožničinega bivšega moža). Ker sodišče prve stopnje ni izvajalo s strani tožnice predlaganih dokazov, s katerimi bi lahko ugotovilo, ali tožničine navedbe držijo, je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje napotke pritožbenega sodišča glede pravilne uporabe materialnega prava izvesti predlagane dokaze z namenom ugotovitve s strani tožnice zatrjevanih dejstev, da je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzel tožničin bivši mož dne 6. 1. 2014. V primeru, da bo ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzeta dejansko dne 6. 1. 2014, bo moralo ugotoviti, da je bila tožba glede na 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 vložena pravočasno in jo obravnavati po vsebini.

Na preostale pritožbene navedbe tožnice glede zaposlitve pri drugem delodajalcu pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP) in sodijo v vsebinsko obravnavo presoje nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank je odpadla, saj stroškov v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo nista priglasili.


Zveza:

ZPP člen 140. ZDR-1 člen 88, 88/4, 88/6, 200, 200/3.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMzU3