<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 590/2018
ECLI:SI:VDSS:2018:PDP.590.2018

Evidenčna številka:VDS00016949
Datum odločbe:22.08.2018
Senat:mag. Aleksandra Hočevar Vinski (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Marko Hafner
Področje:DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:vojak - prenehanje delovnega razmerja - upokojitev

Jedro

Tožnik je na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je 31. 1. 2014, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev skladno s določbami ZObr in ZPIZ-2, zato mu je z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2013 s tem dnem utemeljeno prenehalo delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: razveljavitev odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 12. 2013; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 31. 1. 2014, temveč je trajalo do 31. 12. 2014 z vsemi pravicami po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 14. 3. 2012 ter pogodbi o delu v tujini št. ... z dne 29. 3. 2012; da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2014 priznati delovno dobo in mu pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco ter mu za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2014 obračunati nadomestila plač 56. plačnega razreda, ki znaša 3.673,08 EUR bruto na mesec in pripadajoče dodatke na stalnost, delovno dobo in magisterij, to je znesek v višini 4.521,40 EUR bruto na mesec ter tožniku po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov izplačati dolgovane plače v višini 3.931,54 EUR na mesec in pripadajoče dodatke na delovno dobo, oddaljenost, zahtevnost dela v tujini in za magisterij, to je v skupni višini 4.666,58 EUR neto na mesec, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska, ki zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, ali je bil tožnik upravičen do poklicne pokojnine in ali bi jo lahko prejemal do 22. 4. 2014, ko je izpolnil minimalne pogoje za starostno upokojitev po splošnih predpisih. Zavzelo je zmotna stališča, da je tožena stranka pravočasno zatrjevala in predložila vse dokaze, iz katerih je razvidno, da so sredstva, ki so bila zbrana na osebnem računu tožnika pri KAD d. d., zadoščala za izplačilo poklicne pokojnine za obdobje od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 in da tožnik ni vložil pisnega zahtevka za izplačilo poklicne pokojnine, kar je bil razlog, da mu poklicna pokojnina za čas do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev ni bila izplačevana. V obdobju od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 ni izpolnjeval pogojev za poklicno upokojitev in ni bil upravičen do izplačevanja poklicne pokojnine, česar pa sodišče ni ugotavljalo. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme, bi morala zatrjevati in dokazati, da bi tožnik v obdobju od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 lahko prejemal poklicno pokojnino najmanj v višini zneska starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen ob izpolnitvi minimalnih pogojev za starostno upokojitev. Tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo niti do konca postopka na prvi stopnji ni konkretno zatrjevala, koliko je 31. 1. 2014 znašala višina zbranih sredstev na osebnem računu tožnika pri KAD d. d., niti, da so izbrana sredstva na računu zadoščala za izplačevanje poklicne pokojnine in da je tožnik v obdobju od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014 izpolnjeval vse predpisane pogoje za izplačevanje poklicne pokojnine ter o tem ni predložila nobenih dokazil. Tožena stranka je ta dejstva prvič zatrjevala v ponovljenem postopku v 22. točki pripravljalne vloge z dne 14. 7. 2017, kar je prepozno, pri čemer ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj trditev dokazov ni podala pravočasno. Zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. S tem, ko je ugotavljalo obstoj opravičljivih razlogov tožene stranke za nepravočasno podajanje navedb in dokazov o zbranih sredstvih na osebnem računu tožnika pri KAD d. d., je kršilo razpravno načelo in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako velja za nepravočasne navedbe tožene stranke o pokojninski in beneficirani dobi tožnika, ki jih je v nasprotju z 286. členom ZPP štelo za pravočasne. Sodišče se ni opredelilo do očitkov tožnika o prekluziji navedb tožene stranke, da tožnik ni vložil pisne vloge za uveljavljanje poklicne pokojnine. Zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tožniku ni dovolilo postavljati vprašanj pričam o poteku medsebojnega poslovanja KAD d. d. in ZPIZ v zvezi z uveljavljanjem poklicne pokojnine in glede pogojev za uveljavljanje poklicne pokojnine. Zmotna je ugotovitev sodišča, da tožnik pri KAD d. d. ni podal zahteve za uveljavljanje poklicne pokojnine. Tožnik je pojasnil, da je uveljavljal izplačilo poklicne pokojnine pri pristojnih organih in da so njegove prošnje zavrnili z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogojev za poklicno upokojitev, ker že izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev. Tožnik je bil tako v spornem obdobju (od 1. 2. 2014 do 21. 4. 2014) brez pravic iz socialnega zavarovanja, zato bi moralo sodišče odločiti, da je izpodbijana odločba nezakonita. Poleg tega se sodišče ni opredelilo do navedb, da je bila izpodbijana odločba tožniku dana iz diskriminatornih razlogov. V zvezi s tem navaja, da je imel v času izpodbijane odločbe položaj diplomata pri mednarodni organizaciji A. z mandatno dobo štirih let. Meni, da tožena stranka ni imela razloga za izdajo izpodbijane odločbe in je tedanjo neurejeno zakonodajno stanje izkoristila z izključnim namenom, da je tožniku brez utemeljenih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ker se sodišče do teh očitkov ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. I Pd 116/2014 z dne 22. 4. 2015 razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2013 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 1. 2. 2014, ampak je trajalo do 21. 4. 2014 ter za to obdobje delno ugodilo reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo, na pritožbo tožene stranke pa je citirano sodbo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 738/2015 z dne 4. 2. 2016 spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je tožnik pogoje za poklicno upokojitev izpolnil že 13. 5. 2012, zato je odločba tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dnem 31. 1. 2014 zakonita. Tožnik je zoper citirano pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 162/2016 z dne 24. 1. 2017 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 177/2017 z dne 6. 4. 2017 pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje s popravnim sklepom razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je očitalo zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišču je dalo napotek, naj razišče, ali je tožnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki (tj. 31. 1. 2014) izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

7. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do vseh navedb, zlasti ugovora prekluzije navedb tožene stranke v zvezi z vložitvijo pisne vloge za uveljavljanje pravice do poklicne pokojnine tožnika pri KAD d. d. in navedb, da je bila izpodbijana odločba o prenehanju delovnega razmerja tožniku podana iz diskrimninatornih razlogov. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, saj vsebuje jasne razloge za odločitev o zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke z dne 23. 12. 2013 o prenehanju delovnega razmerja tožniku, med katerimi ni nasprotij. Zato bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor prekluzije, podan v zvezi s trditvami in dokazi tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev (tj. glede dosežene pokojninske dobe in višine sredstev, ki jih je imel tožnik na računu, vodenem pri KAD d. d.), ki so bili podani v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka trditve in dokaze v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za poklicno upokojitev tožnika podala že v odgovoru na tožbo, dodatno v drugi pripravljalni vlogi z dne 7. 1. 2015, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. To so zlasti trditve o datumu izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika, pri čemer se je tožena stranka sklicevala na dopis KAD d. d., da je tožnik pogoje za poklicno upokojitev izpolnjeval že v letu 2012. V sklepu opr. št. Pdp 177/2017 z dne 6. 4. 2017 pa je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je zato, ker se tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnil pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko tožnik zaradi 27. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.) ni več izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te pogoje je izpolnil 22. 4. 2014), zaradi česar bi tožnik lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje za pridobitev poklicne pokojnine. Ker je sodišče prve stopnje skladno z napotki pritožbenega sodišča v citiranem sklepu v ponovljenem postopku ugotavljalo, ali je tožnik ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, tj. dne 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev, tožena stranka z listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila v ponovljenem postopku (tj. odločbo Zavoda za zaposlovanje z dne 7. 4. 2015, odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 9. 12. 2015, dopis ZPIZ z dne 7. 7. 2017, dopis KAD d. d. z dne 5. 7. 2017) in ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za poklicno upokojitev v letu 2014, ni bila prekludirana, saj jih v dotedanjem postopku ni predložila brez svoje krivde (362. člen ZPP). Bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita v zvezi z zavrnitvijo ugovora prekluzije, tako ni podana. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotavljalo, ali je tožnik v času prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (tj. 31. 1. 2014) dejansko izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev.

9. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, to je enajstega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s sprem.) v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. V skladu z enajstim odstavkom 92. člena ZObr vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je izrecno določeno, da se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr se v prehodnih in končnih določbah sklicuje ZPIZ-2. V desetem odstavku 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in Zakona o službi v slovenski vojski (ZSSloV), glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr, uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2, kjer so določeni pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine. Po določbi 1. odstavka tega člena pridobi zavarovanec pravico do poklicne pokojnine, ko v skladu z določbami tega zakona njegova pokojninska doba skupaj z dodano dobo znaša 42 let in šest mesecev in če sredstva, zbrana na njegovem osebnem računu, zadoščajo za izplačevanje poklicne pokojnine. Ne glede na določbe 1. odstavka tega člena, pa po 3. odstavku istega člena pridobi zavarovanec pravico do poklicne pokojnine, ko znaša njegova pokojninska doba, skupaj z dodano dobo najmanj 40 let, in ko glede na stopnjo povečanja na delovnem mestu, kjer se je v skladu s prejšnjimi predpisi zavarovalna doba štela s povečanjem, doseže naslednjo starost: za stopnjo 12/14 starost 56 let, za stopnjo 12/15 starost 55 let in za stopnjo 12/18 starost 52 let.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je 31. 1. 2014, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev skladno s citiranimi določbami ZObr in ZPIZ-2, zato mu je z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2013 s tem dnem utemeljeno prenehalo delovno razmerje. Tak zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi predložene listinske dokumentacije, zlasti odločbe ZPIZ z dne 20. 6. 2014 o priznanju pravice do starostne pokojnine od 22. 4. 2014, iz katere je razvidna dosežena pokojninska doba in s tem izpolnjevanje pogoja zahtevane pokojninske dobe za poklicno upokojitev po 204. členu ZPIZ-2. Izpolnjevanje pogoja zadostne višine sredstev na tožnikovem računu pri KAD d. d. pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi odločbe Zavoda za zaposlovanje z dne 7. 4. 2015, odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 9. 12. 2015, dopisa ZPIZ z dne 7. 7. 2017 in dopisa KAD d. d. z dne 5. 7. 2017, ki dokazujejo, da je stanje sredstev na tožnikovem računu pri KAD d. d zadostovalo za vsaj trikratno izplačilo poklicne pokojnine, ki se uživalcu poklicne pokojnine izplačuje do izpolnitve pogojev za pridobitev starostne pokojnine v obveznem zavarovanju (prvi odstavek 203. člena ZPIZ-2), to je v obravnavanem primeru do 22. 4. 2014. Višina sredstev na tožnikovem računu pri KAD d. d. je namreč na dan 11. 7. 2014 (in s tem tudi na dan prenehanja delovnega razmerja) znašala 75.430,7277 enot premoženja, pri čemer je enota premoženja na dan 30. 6. 2014 znašala 0,7992 EUR. Tožniku pa je bila starostna pokojnina z odločbo ZPIZ z dne 20. 6. 2014 priznana v višini 1.708,58 EUR na mesec.

11. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je bila izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in izdana v skladu z 11. odstavkom 92. člena ZObr (v zvezi z 204. členom ZPIZ-2) in da tožnik zaradi tega ni bil diskriminiran. Zato ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do podanega ugovora diskriminacije. V 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da navedenih zakonskih določb ZObr in ZPIZ-2 ni možno šteti za nedopustno diskriminacijo. Odločitev zakonodajalca, da vojaški osebi delovno razmerje preneha na podlagi odločitve delodajalca, ko dopolni določeno starost oziroma izpolni pogoje za upokojitev, ne pomeni arbitrarnega in neutemeljenega razlikovanja, ki bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Enako stališče je VS RS zavzelo že v več zadevah (glej odločitve VS RS opr. št. VIII Ips 1/2016, VIII Ips 121/2016).

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni pisno uveljavljal priznanja poklicne pokojnine. Tožnikove trditve, da je sicer poskušal oddati vlogo za priznanje poklicne pokojnine na zapisnik pri KAD d. d. oziroma ZPIZ, dokazni postopek ni potrdil, saj o tem ni izpovedala nobena od zaslišanih prič. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da dejstvo, ali je tožnik dejansko uveljavljal poklicno pokojnino ali ne, ni bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o prenehanju delovnega razmerja z dne 23. 12. 2013, saj je pomembno le, da je tožnik na dan prenehanja delovnega razmerja izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev skladno z določbami ZObr in ZPIZ-2. Vrhovno sodišče RS je v več zadevah (npr. opr. št. VIII Ips 288/2005, VIII Ips 121/2016) zavzelo stališče, da prenehanje delovnega razmerja na obrambnem področju na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr za delavca ne pomeni hkrati obveznosti upokojitve. Pomeni le, da mu ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, z upoštevanjem dodane dobe iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, delovno razmerje na obrambnem področju preneha. Njegovi volji pa je prepuščeno, ali bo po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravico do poklicne pokojnine in se upokojil.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 92, 92/11.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 204, 413, 413/10.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMzIy