<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 626/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.626.2017

Evidenčna številka:VDS00005324
Datum odločbe:14.09.2017
Senat:Kogej Dmitrovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:pravica do malice med delom - dodatek za praznično in nedeljsko delo

Jedro

Po 130. členu ZDR-1 mora delodajalec delavcu povrniti stroške za prehrano med delom v višini, kot je določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti oziroma podzakonskim aktom. V 73. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 11/2006 in nasl.), ki je veljala do 2014, in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl.), ki je veljala v nadaljnjem obdobju, je določeno, da je delavec, ki je prisoten na delu najmanj štiri (4) ure, upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, kolikor mu delodajalec ne zagotovi brezplačnega toplega obroka, in da se višina povračila stroškov prehrane med delom določi v tarifni prilogi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova neizplačanih malic ob nedeljskem delu in praznikih izplačati skupno 356,96 EUR, od tega za leto 2012 znesek 82,88 EUR, za leto 2013 znesek 120,64 EUR, za leto 2014 znesek 88,32 EUR, za leto 2015 pa znesek 55,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov in datumov, razvidnih iz izreka sodbe, vse v 15 dneh. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 675,17 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče sodbo oprlo na izpovedbo tožnice in priče A.A., prezrlo oziroma zmotno ocenilo pa je izpoved direktorja tožene stranke ter tudi pisne izjave delavk tožene stranke. Izpoved direktorja je bila resnična, in sicer da je bila malica delavcem zagotovljena tudi ob nedeljah in praznikih. Nelogično je, da delodajalec delavkam ne bi zagotavljal malice ob nedeljah in praznikih, če jim je ostale dni v tednu to zagotavljal. Izpoved tožnice in priče je nesmiselna, pa je sodišče njunim izpovedbam vseeno sledilo, medtem ko je glede izpovedi direktorja tožene stranke navedlo, da od njega ni bilo pričakovati drugačne izpovedi od podane. Če bi sodišče pravilno ovrednotilo izpovedbe, bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Ni relevantno, da se tožena stranka ni pritožila zoper zamudno sodbo, izdano v podobni zadevi, v kateri je bila A.A. tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Prvič je s sklepom Pdp 541/2016 z dne 15. 12. 2016 pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodilo iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je imelo za posledico napačno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka že po temelju. Zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku oblikovalo pravilno dokazno oceno, na podlagi katere je sledilo navedbam tožnice, da zaposleni pri toženi stranki ob nedeljah in praznikih niso imeli zagotovljene malice, da takrat niso hodili v restavracijo na malico in si tudi malice niso mogli vzeti v trgovini, če pa so tako že storili, so morali malico plačati.

7. Po 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti stroške za prehrano med delom v višini, kot je določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti oziroma podzakonskim aktom. V 73. členu Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 11/2006 in nasl.), ki je veljala do 2014, in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl.), ki je veljala v nadaljnjem obdobju, je določeno, da je delavec, ki je prisoten na delu najmanj štiri (4) ure, upravičen do povračila stroškov za prehrano med delom, kolikor mu delodajalec ne zagotovi brezplačnega toplega obroka, in da se višina povračila stroškov prehrane med delom določi v tarifni prilogi.

8. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved tožnice, da je na začetku dela pri toženi stranki sodelavke vprašala, ali imajo ob nedeljah in praznikih malico. Odgovorile so ji, da je nimajo. Tako so ji povedali tudi zaposleni v kuhinji. Sama si je včasih vzela sendvič v prodajalni, vendar ga je morala plačati. Med delovnimi dnevi pa je bilo tako, da so delavkam malico prinesli iz kuhinje ali pa so šle same ponjo in jo običajno pojedle stoje v posebnem prostoru za delikateso. Tožničino izpoved je potrdila priča A.A., ki je tudi sama uspela v istovrstnem sporu zoper toženo stranko.

9. Tožena stranka ni predlagala nobene priče, da bi potrdila izpoved direktorja tožene stranke, da so zaposleni imeli možnost malice tudi ob nedeljah in praznikih. Sodišče prve stopnje je ob tem res navedlo, da od direktorja tožene stranke niti ni bilo pričakovati drugačne izpovedi. Vendar ta ugotovitev sodišča, ki zgolj poudarja, da je direktor tožene stranke izpovedal v skladu z navedbami tožene stranke, ne zmanjšuje vrednosti sicer pravilne dokazne ocene. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno poudarja pomen listine, na kateri je pet delavk s podpisi potrdilo, da je pri toženi stranki omogočena malica tudi ob nedeljah in praznikih. Ta listina, ki niti ne predstavlja pisne izjave prič v smislu 236.a člena ZPP, je bila sodišču predložena 9. 2. 2016, vtoževano obdobje pa je od junija 2012 do oktobra 2015. Tožnica je v zvezi s to listino izpovedala, da ji je znana, ter da so jo delavke podpisale januarja 2016. Gre torej za listino, ki sega izven relevantnega obdobja. Tožnica pa je v izpovedi tudi pojasnila, da so ji ravno te delavke, ki so listino podpisale, ob nastopu dela pri toženi stranki povedale, da ob nedeljah in praznikih nimajo zagotovljene malice.

10. Pritožba torej neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je tožničinemu zahtevku pravilno ugodilo.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe (165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 130.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2006) - člen 73.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzMTI4