<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 112/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.112.2017

Evidenčna številka:VDS00004241
Datum odločbe:08.06.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:pripoznava dolga - plača

Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov. Tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki naj tožniku iz naslova razlike v plači za julij 2014 izplača neto znesek v višini 222,70 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2015 dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in plačati davke in prispevke, kar je tožnik zahteval drugače (določen bruto znesek) je zavrnilo (I. točka izreka). Iz naslova razlike v plači je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto znesek 264,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2015 dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in plačati davke in prispevke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova razlike v plači za avgust 2014 v višini 249,69 EUR in kar tožnik zahteva drugače (določen bruto znesek - II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku iz naslova razlike v plači za september 2014 obračuna bruto znesek v višini 789,15 EUR, od tega zneska odvede neplačane davke in prispevke ter tožniku izplača ustrezni neto znesek, zmanjšan za 344,43 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2015 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova razlike v plači za oktober 2014 izplačati znesek v višini 116,09 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2015 dalje ter na neto znesek obračunati in plačati davke in prispevke, tožbeni zahtevek za določen bruto znesek pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za november 2014 v višini 98,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Nadalje je tožniku prisodilo še stroške v zvezi z delom za julij 2014 v znesku 5,02 EUR, avgust 2014 v znesku 4,19 EUR, september 2014 v znesku 2,80 EUR, oktober 2014 v znesku 3,16 EUR ter november 2014 v znesku 1,43 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko v regresu za letni dopust za leto 2014 v neto znesku 45,67 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2015 dalje do plačila ter na neto znesek plačati akontacijo dohodnine, višji tožbeni zahtevek v višini 0,14 EUR in določen bruto znesek pa je zavrnilo (VII. točka izreka). Iz naslova jubilejne nagrade za 10 let delovne dobe je toženi stranki naložilo, naj tožniku plača znesek 460,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2012, zavrnilo pa je zakonske zamudne obresti od 6. 9. 2012 do 5. 10. 2012 in obračun bruto zneskov ter plačilo davkov in prispevkov (VIII. točka izreka). Razsodilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odpravnine plačati znesek v višini 1.041,11 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2015 dalje, obračun bruto zneska ter plačilo davkov in prispevkov pa je zavrnilo (IX. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek iz naslova denarnega povračila zaradi neupoštevanja odpovednega roka v višini 1.508,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (X. točka izreka). Toženi stranki je naložilo naj na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za tožnika povrne stroške tega postopka v višini 475,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (XI. točka izreka) in plača sodno takso za ta postopek v višini 230,00 EUR (XII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del I., II., III., IV., VI., VII. in IX. točke izreka vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se modificirani tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu kot neutemeljen zavrne, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu oziroma da za svojo trditev o nepristnosti potrdila ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi izpodbila obstoj potrdila. Navaja, da iz zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da zneskov v navedenem potrdilu ni zapisal niti ni takšnega potrdila podpisal. To izhaja po prepričanju tožene stranke tudi iz primerjave navedenega potrdila s potrdilom, ki je bilo izdano A.A.. Pove, da je to potrdilo zapisal in podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke in je vidno drugačno od potrdila, na katerega svoj tožbeni zahtevek opira tožnik, saj se pisavi in podpisa že na videz razlikujeta. Sklicuje se na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da podpis na potrdilu, ki naj bi bilo izdano tožniku, ni njegov. Zaradi očitne različnosti obeh podpisov na potrdilih po njenem mnenju dokaz z grafologom ni bil potreben oziroma bi bila njegova izvedba v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka. Glede na to zavrača očitek sodišča prve stopnje, da ni predlagala postavitve izvedenca ustrezne stroke ter da s tem ni zadostila dokaznemu bremenu. Navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo oziroma se v sodbi ni opredelilo do tega, da potrdilo ne vsebuje ostalih bistvenih sestavin, ki bi jih morala takšna listina imeti, da bi jo bilo mogoče šteti kot verodostojno oziroma iz nje izpeljati sklep, da šteje kot pripoznava dolga. Navaja, da iz listine ne izhaja, na koga se potrdilo sploh nanaša oziroma komu naj bi bili v potrdilu navedeni zneski dolgovani. Meni, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do tega oziroma do odločilnih razlogov, zakaj navedeno potrdilo kljub vsebinskim pomanjkljivostim smatra kot verodostojno. Po njenem mnenju dejstvo, da je potrdilo napisano na listu s simboli tožene stranke in ožigosano z njenim žigom, ne more voditi do zaključka, da je bilo takšno potrdilo izdano prav tožniku ter prav tako tudi ne do zaključka, da ga je izdala oziroma podpisala oseba pooblaščena za zastopanje tožene stranke. Sklicuje se na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da sta imeli dostop do žiga tožene stranke vsaj še tajnica in računovodski servis, dostop do listov z logotipom tožene stranke pa vsi zaposleni pri toženi stranki. Graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, zlasti njeno nezadostno argumentacijo. Trdi, da bi takšno potrdilo, da bi ga bilo mogoče šteti za pripoznavo dolga, moral podpisati zakoniti zastopnik tožene stranke, saj lahko le on izrazi voljo za pravno osebo. Meni, da je z ustreznimi listinami izkazala, da podpis na potrdilu ni podpis zakonitega zastopnika, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo na njem graditi presoje, katere zneske naj bi tožena stranka še dolgovala tožniku, ampak bi moralo ugotavljati, ali je tožnik upravičen do kakršnih koli višjih zneskov, kot so mu bili obračunani s plačilnimi listami in na tej podlagi tudi plačani. Pove, da navedb o tem, da je upravičen do plačila višjih zneskov, tožnik v postopku (razen sklicevanja na navedeno potrdilo) ni podal. Nadalje graja neizvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem B.B.. Nasprotuje stališču, da je bila s tem dokaznim predlogom prekludirana, saj je bilo zaslišanje te priče predlagano že pred samim prvim narokom s strani tožnika, ki pa je nato ta dokaz na naroku 14. 9. 2016 umaknil. Pove, da se je s tem seznanila šele naknadno, zato je upravičeno in v dodatnem roku, ki ji ga je dodelilo sodišče s sklepom z dne 6. 10. 2016, predlagala zaslišanje priče B.B.. Navaja, da bi izvedba tega dokaza potrdila, da potrdila ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke in razjasnila, ali je navedeno potrdilo tožnik sploh dobil od zaposlene osebe pri toženi stranki. Zaradi neizvedenega dokaza zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba sicer utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazni predlog za zaslišanje priče B.B. podala prepozno, vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko tega dokaza ni izvedlo, vseeno ni zagrešilo očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je bila tožena stranka s predlogom tega dokaza prekludirana (predlagala ga je v roku 15 dni, ki ji ga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 6. 10. 2016 dopustilo za odgovor na navedbe tožnika iz pripravljalne vloge). Vendar pa je dokaz z zaslišanjem B.B. tožena stranka predlagala za dokazovanje trditev, da potrdila (listina A 5) ni izdal in podpisal direktor tožene stranke. Zaslišanje priče, zaposlene v računovodstvu, ni primeren dokaz za dokazovanje pristnosti podpisa na navedeni listini, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da tega dokaza ni izvedlo. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi imela predlagana priča B.B. znanje grafologije, njena morebitna izpoved, da podpis na spornem potrdilu ni podpis zakonitega zastopnika tožene stranke, zato ne bi imela nobene dokazne vrednosti.

7. Izpodbijana sodba je v zvezi z odločilnimi dejstvi tudi ustrezno obrazložena. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo bolj natančno pojasniti, zakaj je štelo listino o pripadajočih zneskih prejemkov iz delovnega razmerja tožnika (A 5) za priznanje dolga. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, da je sporno potrdilo, ki ga je predložil tožnik, podpisano in ožigosano s strani tožene stranke ter ima glavo, v kateri so navedeni podatki tožene stranke. Na podlagi izpovedi tožnika pa je ugotovilo okoliščine, v katerih je to potrdilo nastalo in dejstvo, da se nanaša prav na tožnika. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje pa ne pomeni smiselno zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa pritožbeni razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o denarnih zahtevkih tožnika iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, ki jih je dokazoval z ročno napisanim potrdilom o višini dolgovanih zneskov iz posameznih naslovov (A 5). Zavzelo je stališče, da je tožena stranka s tem potrdilom pripoznala v njem navedene dolgove do tožnika v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., OZ), zato je presodilo, da jih je v tej višini tožniku tudi dolžna plačati. Štelo je, da tožena stranka ni izpodbila obstoja in pristnosti tega potrdila.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme v zvezi s pristnostjo navedenega potrdila, ki ga je predložil tožnik kot dokaz za obstoj in višino svoje terjatve do tožene stranke. Tožena stranka je sicer trdila, da predloženega potrdila ni sestavil in podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, vendar tega ni dokazala. Sodišče nima ustreznega strokovnega znanja s področja grafologije, da bi lahko samo sklepalo o zatrjevani očitni različnosti pisav in podpisov na spornem potrdilu in na potrdilu, ki se nanaša na tožnikovega sodelavca (listina A 6). Ne nazadnje se je zakoniti zastopnik tožene stranke na različnih vlogah v tem sodnem postopku in na različnih listinah podpisoval na različne načine, tako da zgolj laično razvidna različnost podpisov na obeh potrdilih ne dokazuje trditev tožene stranke, da potrdila ni podpisal njen zakoniti zastopnik. Tožena stranka ni predlagala nobenega primernega dokaza za potrditev njenih navedb, da ne gre za pisavo in podpis zakonitega zastopnika (npr. izvedenca grafologa). Zakoniti zastopnik tožene stranke je sicer, zaslišan kot stranka, izpovedal, da potrdila ni ne napisal ne podpisal, vendar pa sodišče prve stopnje njegovi izpovedi ni sledilo. Tožena stranka neutemeljeno šteje, da bi bila izvedba dokaza z izvedencem grafologom neekonomična oziroma da gre za nepotreben dokaz, saj glede na dejstvo, da sodišče samo ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in druge ugotovljene okoliščine primera, na drug način ni mogoče dokazati nepristnosti podpisa oziroma potrdila.

10. Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi glede spornega potrdila. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev o pristnosti potrdila oprlo na tožnikovo izpoved in na listine v spisu. Pritožbeno sodišče zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Toženi stranki jih ni uspelo izpodbiti zgolj s trditvami o tem, da so imeli dostop do papirja s simbolom tožene stranke vsi delavci pri toženi stranki, dostop do žiga pa poleg zakonitega zastopnika še računovodstvo.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da sporno potrdilo (A 5) ni ustrezno sestavljeno, ker iz njega npr. ne izhaja, na koga se nanaša, ugotavlja, da skladno z določbami OZ za pripoznanje terjatve ni potrebna obličnost. Pripoznava dolga dana pred nastopom zastaranja ni vezana na nobeno obličnost (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1035/2007 z dne 11. 2. 2010). V predmetni zadevi tožena stranka ni zatrjevala, da so vtoževane terjatve zastarane, kar pomeni, da bi za pripoznanje tožnikovih terjatev zadostovala tudi ustna pripoznava. S podpisom zneskov, ki jih dolguje tožniku iz različnih pravnih naslovov (plača za obdobje od julija do novembra 2014, regres 2014, jubilejna nagrada in odpravnina), in izročitvijo te listine tožniku, je tožena stranka ustrezno izrazila voljo glede pripoznanja obstoja in višine dolga do tožnika, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na to potrdilo. Ob odsotnosti drugačnih trditev tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedi tožnika, da se navedeno potrdilo nanaša prav nanj. Pritožbeno sodišče dodaja, da dejstvo, da se potrdilo nanaša prav na tožnika, potrjuje to, da ga ima tožnik v posesti. Poleg tega iz same vsebine potrdila izhaja, da je tožena stranka tožniku dolžna med drugim plačati jubilejno nagrado za 10 let delovne dobe v višini 460,00 EUR ter regres za letni dopust za leto 2014 v višini 658,00 EUR, navedena zneska pa je tožena stranka kot nesporna navedla v odgovoru na tožbo prav v tej višini, kar še potrjuje dejstvo, da se potrdilo nanaša prav na tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožena stranka ni dokazala, da se navedeno potrdilo ne bi nanašalo na tožnika.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

15. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 364.
Datum zadnje spremembe:
19.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExOTc2