<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 210/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.210.2015

Evidenčna številka:VDS0014541
Datum odločbe:03.09.2015
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - invalid II. kategorije invalidnosti - poklicna rehabilitacija - status zavarovanca - odsotnost z dela

Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer je bil z aneksom k pogodbi o poklicni rehabilitaciji rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Tako je imel tožnik v času očitane neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni od 9. 3. 2014 dalje status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2014 ter, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 9. 3. 2014 ni prenehalo in še vedno traja (I. točka izreka). V nadaljevanju je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko sprejeti nazaj v delovno razmerje s priznanjem vseh pravic, ki iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi in njegovega statusa izhajajo, kar pomeni vzpostaviti status, kot ga je imel pred podajo nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Za čas od 8. 9. 2014 je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati pravice kot ji gredo po pogodbi o poklicni rehabilitaciji, od 9. 9. 2014 dalje pa priznati pravice v skladu s končano poklicno rehabilitacijo za delovno mesto, ustrezno pridobljeni izobrazbi strojni tehnik (III. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas od nezakonitega prenehanja dalje izplačati vse pripadajoče prejemke, ki ji gredo iz dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznega prejemka do plačila, ter ji priznati druge pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je v tem okviru dolžna izplačati tožeči stranki nadomestilo plače od 9. 9. 2014 dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je zahtevanega več (plačilo plače v višini, kot jo določa za delo strojni tehnik kolektivna pogodba dejavnosti, ki velja za delodajalca), je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 646,23 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je bil tožnik zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2007 na delovnem mestu manj zahtevna ključavničarska dela, pri čemer je bil od meseca aprila 2009 zaradi posledic nezgode pri delu vključen v poklicno rehabilitacijo. Z odločbo ZPIZ, Območna enota A. z dne 19. 1. 2009, št. ... mu je priznana II. kategorija invalidnosti in pravica do poklicne rehabilitacije zaradi vzpostavitve za drug poklic strojni tehnik s polnim delovnim časom od 3. 12. 2008 dalje. Dne 24. 4. 2009 je bila med ZPIZ, tožnikom in toženo stranko sklenjena tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji, s katero se je tožena stranka med drugim zavezala, da bo po končani poklicni rehabilitaciji zagotovila tožniku delovno mesto in da bo po končani poklicni rehabilitaciji z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi na novem delovnem mestu. S pogodbo je bil rok določen z datumom 30. 9. 2013. Kasneje je bil sklenjen še aneks št. 2, s katerim je ZZZS podaljšal tožniku rok za dokončanje šolanja do 30. 6. 2014, pri čemer je bila tožena stranka z aneksom prvič seznanjena šele s tožbo. Tožnik se je s podpisom pogodbe zavezal, da se bo najkasneje v roku 8 dni po končani poklicni rehabilitaciji javil pri toženi stranki zaradi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da bi se moral tožnik pri toženi stranki oglasiti najkasneje 8. 3. 2014. Tožnik se ni oglasil pri toženi stranki, pri čemer bi jo moral vsaj obvestiti, da ni dokončal poklicne rehabilitacije. V času od 1. 3. 2014 do 31. 3. 2014, ko je bil podpisan nov aneks, tožnik ni imel statusa poklicne rehabilitacije. Tožnik je bil neupravičeno odsoten z dela več kot pet dni, saj se vse do dneva, ko je prejel vabilo tožene stranke na zagovor, to je dne 24. 3. 2014, ni zglasil pri toženi stranki na delovnem mestu in je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V skladu z določilom 2. odstavka 110. člena ZDR-1 pa bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, to je z dnem 9. 3. 2014. Razlog za izredno odpoved, to je neupravičena odsotnost z dela več kot pet dni, je nesporno dokazan. Pritožba meni, da je sodišče napačno štelo, da je v obravnavanem primeru šlo za suspenz pogodbe o zaposlitvi po 53. členu ZDR-1 oziroma po 51. členu veljavnega ZDR. ZDR-1 niti kolektivna pogodba ne pogodba o zaposlitvi ne določajo, da se v primeru, ko je sklenjena pogodba o poklicni rehabilitaciji šteje, da gre za suspenz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Dne 9. 3. 2014 je vsekakor obstajala tožnikova obveznost prihoda na delo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo toženi stranki naložiti, da mora tožniku priznati pravice v skladu s končano poklicno rehabilitacijo za delovno mesto, ustrezno pridobljeni izobrazbi strojni tehnik (III. točka izreka sodbe). Tožnik izpodbija odpoved pogodbe o zaposlitvi in v tem postopku ne gre za uveljavljanje tožnikovih pravic iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Nerazumljiva je tudi odločitev v IV. točki izreka, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja dalje izplačati vse pripadajoče prejemke, ki gredo iz dela, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti posameznega prejemka do plačila, ter mu priznati druge pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Tožena stranka je dolžna v tem okviru tožniku izplačati nadomestilo od 9. 9. 2014 dalje.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je pritožba po njegovi oceni v celoti neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje odločalo zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je tožnik pri toženi stranki sklenil pogodbo o poklicni rehabilitaciji v letu 2009 in bil na podlagi le-te vključen v šolanje. Že po podpisu osnovne pogodbe o poklicni rehabilitaciji je predviden rok za zaključek šolanja bil dvakrat podaljšan z aneksoma in je trajal do 30. 6. 2014, s tem, da je bilo drugo podaljšanje dejansko dogovorjeno šele konec meseca marca 2014, vendar brez prekinitve in kontinuirano za ves čas od začetka poklicne rehabilitacije in torej tudi v času, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku 1. 4. 2014 odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitanih neupravičenih izostankov z dela, v tem postopku pa tožnik uveljavlja ugotovitev nezakonitosti takšnega ravnanja. Nesprejemljive so navedbe in sprenevedanja tožene stranke, da za podaljšanje poklicne rehabilitacije ni vedela vse do vročitve tožbe, tožnik sam je seznanil delodajalca, da je dal prošnjo za podaljšanje poklicne rehabilitacije in si ureja status, saj ob priliki, ko je prejel obdolžitev oziroma samo odpoved, z aneksom št. 2 z dne 31. 4. 2014 že bil podaljšan rok za zaključek poklicne rehabilitacije neprekinjeno do 30. 6. 2014. Takšna je bila odločitev ZPIZ-a, ki je v skladu z določilom 5. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji tudi edini pristojen odločati o podaljšanju trajanja poklicne rehabilitacije oziroma o podaji dodatnega roka za njeno dokončanje. Pogodbeni dogovor in volja pristojnih strank je bila, da se tožniku ohrani status udeleženca poklicne rehabilitacije neprekinjeno in ves čas do končanja šolanja, to je od začetka v letu 2009 do 30. 6. 2014, in so na takšen način s sicer kasneje podpisanim aneksom stranki potrdili status tudi za marec 2014, tožena stranka pa takšni ureditvi ni nasprotovala. Šlo je za ureditev „starega“ trajajočega statusa in ne priznanje novih pravic in tudi ne za novo pogodbo, torej je za toženo stranko obstajala obveznost iz prejšnje pogodbe, tožnik pa ni bil dolžan prihajati na delo. Tožnik je dejansko imel ves čas status udeleženca poklicne rehabilitacije in ne glede na to, ali je njegovo zadržanost od opravljanja dela opredeljujemo kot mirovanje pravic oziroma suspenz pogodbe ali zgolj kot posledico sklenjene pogodbe o rehabilitaciji, je dejstvo, da prihajanje na delo ni bila njegova obveznost, prav tako tudi nikoli ni bil pozvan in to tudi ne v času, ko je tožena stranka sprejela odločitev o odpovedi. V marcu 2014 do neupravičenih izostankov sploh ni moglo priti, saj poklicna rehabilitacija še ni bila končana. Tako zatrjevani izostanki z dela niso neupravičeni, kar je edini razlog, da tožnik ni prišel na delo. Glede plačila prejemkov sodba ni neizvršljiva, saj je v posledici nezakonitega ravnanja tožene stranke tožnik neupravičen do plačil, ki so korektno in pravilno opredeljeni kot „prejemki“, višina in vsebina pa je odvisna od dejavnikov in podatkov, ki niso bili predmet sodnega spora. Gre za prejemke, ki jih je možno opredeliti in izračunati, toženi stranki so znani oziroma jih lahko pridobi in tako izvrši sodbo tudi v tem delu. Pogodba o poklicni rehabilitaciji v III. členu določa, da bo tožena stranka tožniku „izplačevala v svoje breme denarno nadomestilo za čas od dokončne poklicne rehabilitacije do začetka dela na novem delovnem mestu“. Tožena stranka mora upoštevati spremenjene okoliščine in poskrbeti, da se nezakonitost odpravi na ustrezen način, gotovo pa ne tako, da se tožnikov položaj še dodatno oteži in poslabša.

4. Tožena stranka je podala dopolnitev pritožbe dne 30. 1. 2015 s priporočeno pošiljko, kot to izhaja iz poštne kuverte in navaja, da se je po vročitvi sodbe obrnila za ZPIZ, da bi zavod naredil informativni izračun nadomestila, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Na ZPIZ so obrazložili, da nadomestila ne morejo izračunati, saj tožnik poklicne rehabilitacije ni zaključil. Vse prejemke, ki bi jih prejel, bo moral ZPIZ-u vrniti. Poklicna rehabilitacija je bila tožniku podaljšana do 30. 6. 2014, vendar v tem roku šolanja ni dokončal in tako ni dokončal poklicne rehabilitacije.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, dopolnitve pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je le-ta prepozna, prav tako pa gre v njej za pritožbene novote, ki bi bile tudi sicer neupoštevne na podlagi 337. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. Sodišče je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka, ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo tožbenemu zahtevku po reintegraciji in reparaciji. Delno je zavrnilo tožbeni zahtevek in sicer plačilo plače v višini, kot jo določa za delo strojni tehnik kolektivna pogodba dejavnosti, ki velja za delodajalca. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu „manj zahtevna ključavničarska dela“ s priznano II. kategorijo invalidnosti in pravico do poklicne rehabilitacije zaradi nezgode pri delu 6. 11. 2007. Tožnik se je usposabljal za poklic strojni tehnik, pri čemer je tožnik nastopil delo pri toženi stranki 1. 10. 2007. Tožnik, tožena stranka ter Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, B., so 21. 4. 2009 sklenili tripartitno pogodbo o poklicni rehabilitaciji, kjer je bilo ugotovljeno, da bo zavod tožniku omogočil poklicno rehabilitacijo z izobraževanjem po programu strojni tehnik, pri čemer bo izobraževanje trajalo od 26. 3. 2009 do uspešnega zaključka poklicne rehabilitacije in najkasneje do 30. 9. 2013. Tožnik se je zavezal, da se bo najkasneje v roku 8 dni po končani poklicni rehabilitaciji javil delodajalcu zaradi sklenitve nove pogodbe, kot to določa 6. točka 4. člena pogodbe. Pogodba v 5. členu določa, da se trajanje poklicne rehabilitacije lahko ustrezno podaljša z aneksom k tej pogodbi, če postane zavarovanec med trajanjem poklicne rehabilitacije začasno nezmožen za delo po predpisih o zdravstvenem zavarovanju in traja taka nezmožnost neprekinjeno daljši čas. Zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka se dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka, je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Tretji odstavek 5. člena pogodbe tudi določa, da je presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, zgolj na strani zavoda. Pogodba o poklicni rehabilitaciji je podpisana tripartitno, medtem ko je predloženi aneks št. 2 k pogodbi o poklicni rehabilitaciji (priloga A 3) z dne 31. 3. 2014 podpisan le s strani tožnika in ZPIZ, ne pa tudi s strani tožene stranke.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj. - ZPIZ-1) določa, da ostane delovni invalid v delovnem razmerju pri delodajalcu, nadomestilo pa prejema s strani ZPIZ do končane rehabilitacije v skladu s pogodbo o poklicni rehabilitaciji, pri čemer 53. člen ZDR-1 določa, da med suspenzom pogodbe o zaposlitvi mirujejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja, ki so vezane na opravljanje dela, 3. odstavek 53. člena ZDR-1 pa določa, da se ima delavec pravico vrniti na delo najkasneje v roku 5 dni po prenehanju razlogov za suspenz pogodbe. S tem dnem preneha suspenz pogodbe. Če se delavec v predpisanem roku neupravičeno ne vrne na delo in mu je izrečena izredna odpoved v skladu s 7. alinejo 1. odstavka 110. člena ZDR-1, traja suspenz pogodbe do začetka učinkovanja izredne odpovedi.

9. Tožena stranka pa je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 4. alineji 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti). ZDR-1 v 87. členu sicer določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, torej ni nujno, da izrecno navede, po kateri alineji je delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi, vendar je v konkretnem primeru tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 1. 4. 2014, pri čemer pa je bil z aneksom št. 2 (...) k pogodbi o poklicni rehabilitaciji št. ... z dne 24. 9. 2009 rok za zaključek poklicne rehabilitacije podaljšan do najkasneje 30. 6. 2014. Pogodba res ni podpisana s strani delodajalca, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da delavcu ne more iti v škodo morebitno nepravilno ravnanje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji izrecno izhaja, da zavod lahko iz utemeljenih razlogov določi zavarovancu dodatni rok za izpolnitev obveznosti, pri čemer se kasnejša izpolnitev obveznosti z navedbo dodatnega roka dogovori z aneksom k tej pogodbi. V primeru določitve dodatnega roka je rok zaključka poklicne rehabilitacije bistvena sestavina pogodbe. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok, pa je zgolj na strani zavoda. Torej tožnik je v času očitane mu neupravičene odsotnosti z dela več kot pet dni in neobvestitve delodajalca o tem od 9. 3. 2014 dalje imel status zavarovanca s pravico do poklicne rehabilitacije do najkasneje 30. 6. 2014. Kot že navedeno, pa delavcu ne more iti v škodo morebitno nestrokovno ravnanje ZPIZ (nepodpis aneksa s strani delodajalca).

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dopolnitev pritožbe tožene stranke prepozna in je zato ne more upoštevati, pri tem pa gre tudi za pritožbene novote, ki so sicer neupoštevne.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj le ta ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR-1 člen 53, 53/3, 87, 110, 110/1, 110/1-4, 110/1-7.
Datum zadnje spremembe:
21.12.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4NjU5