<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 403/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.403.2016

Evidenčna številka:VDS0016922
Datum odločbe:01.12.2016
Senat:Silva Donko (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - absolutno bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I/I., I/II., I/III., I/IV., I/V-A. in I/VI. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. točki izreka:

– ugotovilo, da je tožnik od 26. 1. 2010 do datuma odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas za polni delovni čas na delovnem mestu Fotoreporter ... z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz delovnega razmerja s polnim delovnim časom za to delovno mesto izhajajo (I/I. točka izreka);

– ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki z 31. 12. 2014 ni prenehalo, temveč še vedno traja v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016 (I/II. točka izreka);

– toženi stranki naložilo, da v osmih dneh tožniku za čas od 26. 1. 2010 do datuma odločitve sodišča prve stopnje za delovno mesto Fotoreporter ... obračuna razliko med obračunano bruto plačo na tem delovnem mestu in plačilom za delo, ki ga je tožnik prejemal, ko je delal pri toženi stranki na podlagi civilnopravnih pogodb, ter upoštevajoč izplačano plačo pri drugem delodajalcu za januar 2015 v znesku 560,40 EUR, za februar 2015 v znesku 822,40 EUR, za marec 2015 v znesku 821,92 EUR, za april 2015 v znesku 832,48 EUR, za maj 2015 v znesku 833,28 EUR, za junij 2015 v znesku 832,48 EUR, za julij 2015 v znesku 831,68 EUR, za avgust 2015 v znesku 435,60 EUR, za september 2015 v znesku 824,91 EUR in za oktober 2015 v znesku 113,52 EUR, od tako izračunane razlike ter od bruto zneska odvesti davek in prispevke, tožniku pa nakazati neto zneske plač na njegov TRR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; ter tožnika za čas od 26. 1. 2010 do datuma odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016 prijavi v zavarovanja in za vpis v matično evidenco ZPIZ (I/III. točka izreka);

– toženi stranki naložilo, da v osmih dneh tožniku obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in sorazmerni del regresa za leto 2016 v višini, kot ga je izplačala preostalim redno zaposlenim pri toženi stranki, obračuna in izplača nadomestilo za prehrano za obdobje od 26. 1. 2010 do datuma odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016, obračuna in izplača potne stroške in dnevnice za obdobje od 26. 1. 2010 do datuma odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016 ter neto zneske nakaže na njegov TRR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (I/IV. točka izreka);

– toženi stranki naložilo, da v osmih dneh tožniku obračuna in izplača denarno povračilo v višini šestih povprečnih mesečnih bruto plač tožnika, kot bi mu morale biti izplačane pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred podano nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (I/V-A. točka izreka); kar je tožnik iz tega naslova zahteval več, to je deset povprečnih plač in zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, je zavrnilo (I/V-B. točka izreka);

– toženi stranki naložilo, da v osmih dneh tožniku povrne potrebne stroške postopka v znesku 1.069,28 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/VI. točka izreka).

V II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek:

– za ugotovitev, da je tožnik od 26. 1. 2010 v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas za polni delovni čas na delovnem mestu Fotoreporter ... z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja, zato je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo in mu izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Fotoreporter ... za nedoločen čas s polnim delovnim časom;

– za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki z 31. 12. 2014 ni prenehalo, temveč še vedno traja v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 dalje še traja;

– da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 26. 1. 2010 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Fotoreporter ... obračunati razliko med obračunano bruto plačo na tem delovnem mestu in plačilom za delo, ki ga je tožnik prejemal, ko je delal pri toženi stranki na podlagi civilnopravnih pogodb, ter upoštevajoč izplačano plačo pri drugem delodajalcu za januar 2015 v znesku 560,40 EUR, za februar 2015 v znesku 822,40 EUR, za marec 2015 v znesku 821,92 EUR, za april 2015 v znesku 832,48 EUR, za maj 2015 v znesku 833,28 EUR, za junij 2015 v znesku 832,48 EUR, za julij 2015 v znesku 831,68 EUR, za avgust 2015 v znesku 435,60 EUR, za september 2015 v znesku 824,91 EUR in za oktober 2015 v znesku 113,52 EUR, od tako izračunane razlike ter od bruto zneska odvesti davek in prispevke, tožniku pa nakazati neto zneske plač na njegov TRR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; ter tožnika prijaviti v zavarovanja in za vpis v matično evidenco ZPIZ;

– da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati regres za letni dopust za leto 2010, 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016 v višini, kot ga je izplačala preostalim redno zaposlenim pri toženi stranki, obračunati in izplačati nadomestilo za prehrano za obdobje od 26. 1. 2010 do vrnitve na delo, obračunati in izplačati potne stroške in dnevnice za obdobje od 26. 1. 2010 do vrnitve na delo ter neto zneske nakazati na njegov TRR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače 19. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila;

– da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo oziroma zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj je sodišče zaključilo, da je bilo tožnikovo delo opravljeno po navodilih in pod nadzorom delodajalca in zakaj je bil vključen v delovni proces kot redno zaposleni. Tožnik ni dokazal trditev, da je prejel navodilo glede prisotnosti na delovnem mestu in da je opravljal delo v obsegu polnega delovnika. Od tožnika se ni zahtevala dnevna prisotnost kot od redno zaposlenih. O svoji odsotnosti je toženo stranko le obvestil, ni potreboval odobritve. Tožnik je lahko delal in tudi je delal za druge naročnike. Delo si je samostojno organiziral, odobritve ni potreboval. Mesečno je pri drugih naročnikih zaslužil toliko, kot pri toženi stranki. Ni bil zavezan opravljati niti ni opravljal 8-urnega delovnika. Tožena stranka mu ni odredila, da mora delo opravljati v njenih poslovnih prostorih, uporabljal je tudi svoj fotoaparat. Ni bil redno letno ocenjevan in ni bil dolžan evidentirati ur prisotnosti. Plačan je bil na podlagi števila objavljenih fotografij, pri čemer se je plačilo razlikovalo iz meseca v mesec. Pri tem se sklicuje na izpovedi tožnika in prič A.A., B.B. in C.C.. Nadalje navaja, da je tožnik do stroškov prevoza in prehrane upravičen le za dneve dejanske prisotnosti na delu in ne na podlagi povprečne mesečne prisotnosti. Sodišče ni ugotavljalo dni in odsotnosti tožnika, ampak mu je stroške priznalo kar za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, čeprav je bil odsoten zaradi dela pri drugih naročnikih in zaradi dopusta, od 1. 1. 2015 pa z njim niti ni več sodelovala. Tožniku je bilo navedeno priznano za celotno obdobje, torej tudi v času, ko je že dobil stroške prehrane in prevoza. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je tožnik v letu 2015 regres za letni dopust že prejel pri drugem delodajalcu. Upoštevati bi moralo, da je bil tožnik zavarovan kot samostojni podjetnik, v letu 2015 pa tudi že zaposlen pri drugem delodajalcu. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj si odločitvi v I/I. in I/II. točki izreka nasprotujeta glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja v obdobju od 11. 1. 2015 do 6. 10. 2016. Prav tako si nasprotujeta odločitvi v I/II. in I/IV. točki izreka, saj je sodišče prve stopnje priznalo pravice iz delovnega razmerja tudi v obdobju od 11. 1. 2015 do 6. 10. 2016, ko delovno razmerje ne obstoji. Pritožuje se tudi zoper dosojeno višino denarnega povračila. Meni da je to previsoko in da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik že mesec dni po prenehanju sodelovanja s toženo stranko našel zaposlitev.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v večjem delu storilo absolutno bistveno kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, deloma pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v obdobju od 1. 3. 2009 do 31. 12. 2014 opravljal delo fotoreporterja za toženo stranko na podlagi več avtorskih pogodb. Presodilo je, da je to pogodbeno razmerje vsebovalo vse elemente delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 4. členu prej in sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, U. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR-1, Ur. l RS, št. 21/13 in nasl.), zato je podrednemu tožbenemu zahtevku (v pretežnem delu) ugodilo. Primarni zahtevek je v celoti zavrnilo, četudi je šlo v večjem delu za prekrivanje primarnega in podrednega zahtevka, kar pomeni, da je bila takšna kumulacija zahtevkov le navidezna. Podredni zahtevek je bil namreč oblikovan le zaradi predlagane sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezane postavitve zahtevka za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije.

7. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da izrek izpodbijanega dela sodbe nasprotuje samemu sebi. V I/I. točki izreka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika za celotno obdobje od 26. 1. 2010 do 29. 2. 2016, medtem ko je v I/II. točki izreka ugotovilo, da delovno razmerje 31. 12. 2014 ni prenehalo, ampak je še trajalo v obdobju od vključno 1. 1. 2015 do vključno 11. 1. 2015 ter od vključno 6. 10. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje 29. 2. 2016. To pomeni, da obstoji nasprotje med navedenima točkama izreka glede obstoja delovnega razmerja v obdobju od 12. 1. 2015 do 5. 10. 2015, pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhajajo razlogi za odločitev v I/II. točke izreka, predvsem ne razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje v navedenem obdobju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni ugotovilo. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se sodba v tem delu ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Ta kršitev pa je podana tudi zato, ker obrazložitev odločitve iz I/III. točke izreka sodbe ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V 12. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo le, da je z oziroma na takšno odločitev (tj. odločitev o obstoju delovnega razmerja iz I/I. in I/II. točke izreka) v nadaljevanju odločilo o reparacijskem zahtevku, kot izhaja iz I/III. in I/IV. točke izreka. Tako manjkajo ugotovitve o dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločilo, da se nadomestilo plače, ki ga je dolžna tožniku plačati tožena stranka za določene mesece leta 2015 zmanjša za izplačano plačo pri drugem delodajalcu. V tem delu obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sploh nima razlogov.

9. S kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je obremenjena tudi odločitev iz I/IV. točke izreka, in sicer odločitev o obračunu in izplačilu regresa za letni dopust za leta 2011, 2012, 2013, 2014, 2015 in 2016. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna in izplača regres za letni dopust za navedena leta v višini, kot ga je izplačala preostalim redno zaposlenim pri toženi stranki. Takšna odločitev, ki po višini ni niti določena niti določljiva (pri čemer tudi iz obrazložitve sodbe ne izhaja do kakšnega regresa za letni dopust so bili upravičeni drugi zaposleni), je nenazadnje tudi neizvršljiva.

10. V zvezi z uveljavljano postopkovno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne drži, da iz obrazložitve sodbe ni razbrati razlogov, na katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja. Ti razlogi so navedeni v 7. do 12. točki obrazložitve sodbe in med seboj niso v nasprotju. Navedena kršitev postopka tudi ni podana zaradi pritožbenega očitka, da je sodišče tožniku prisodilo stroške prevoza in prehrane ter dnevnice tudi za čas, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu (pomeni pa zmotno materialnopravno presojo).

11. Pritožbeno sodišče je že zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe (tudi odločitev o denarnem povračilu v I/V-A. točki izreka, ki po višini niti ni bilo določno opredeljeno, je pa neločljivo povezano z odločanjem o zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) razveljavilo, posledično skupaj z odločitvijo o stroških postopka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, da tožbeni zahtevek ustrezno, predvsem dovolj določno, oblikuje in nato pri odločanju o zahtevku paziti, da v izreku sodbe ne bo nejasnosti, da izrek ne bo nasprotoval sam sebi ali razlogom sobe. Upošteva pa naj tudi v nadaljevanju zavzeta stališča in napotila pritožbenega sodišča, iz katerih izhaja, da je podlaga za ugoditev pritožbi tudi v zmotni uporabi materialnega prava, ki je imelo za posledico zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (355. člen ZPP).

12. Pri odločanju o obstoju elementov delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 bo moralo sodišče prve stopnje poleg dejstev, ki jih je ugotavljalo že v dosedanjem postopku, ugotoviti tudi, kolikšen obseg dela je tožnik v vtoževanem obdobju opravil za druge naročnike ter v kakšni meri je bil samostojen pri odločanju, ali in v kolikšni meri je v času opravljanja dela za tožena stranko delal tudi za druge naročnike. Ta dejstva so relevantna ne le z vidika vključenosti v delovni proces pri toženi stranki in opravljanja dela po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, ampak tudi z vidika presoje, ali gre za polni ali krajši delovni čas. Ugotovi naj tudi, v kolikšni meri je bil tožnik samostojen pri odločanju glede odsotnosti z dela pri toženi stranki ter ga primerjati s položajem zaposlenih delavcev. Podobno primerjavo naj opravi tudi glede obveznosti opravljanja dela v prostorih tožene stranke, saj je tudi to pomembno pri ugotavljanju elementov delovnega razmerja.

13. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, bo moralo natančno odločiti o reparacijskem zahtevku in o zahtevku za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter o denarnem povračilu. V okviru odločanja o reparacijskem zahtevku bo moralo upoštevati, da tožnik v dveh delovnih razmerjih hkrati ne more biti, zato mu za čas morebitne zaposlitve pri drugem delodajalcu ne bo moglo priznati delovnega razmerja pri toženi stranki. Status samostojnega podjetnika posameznika ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja v istem obdobju, kar neutemeljeno navaja pritožba. Moralo pa bo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnik za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu v tem sporu ne more biti upravičen do povračila stroškov prehrane in prevoza ter dnevnic. Tudi sicer je lahko upravičen le do povračila dejansko nastalih stroškov.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NTYx