<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 706/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.706.2016

Evidenčna številka:VDS0016668
Datum odločbe:24.11.2016
Senat:Marko Hafner (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - obveznost plačila - prisilna poravnava - prednostne terjatve - pravdni stroški - rok za izpolnitev obveznosti - paricijski rok - zakonske zamudne obresti

Jedro

Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.

Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 42111/2015 z dne 13. 4. 2015. V točki II izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe tožnici iz naslova neizplačanih plač obračuna za mesec januar 2014 bruto znesek v višini 820,88 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plača ustrezen neto znesek, zmanjšan za 12,24 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2014 dalje do plačila, kar pa tožnica iz tega naslova zahteva več pa je zavrnilo; za mesec februar bruto znesek 752,69 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek, zmanjšan za 11,79 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2014 dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. V točki III izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožnici iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela za mesec januar 2014 plača znesek 37,44 EUR in za mesec februar 2014 znesek 31,20 EUR vse v skladu s pogoji potrjene prisilne poravnave po sklepu Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St1151/2014 z dne 20. 2. 2015, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe povrniti stroške postopka v višini 545,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (točka IV izreka), tožena stranka pa svoje stroške postopka krije sama (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke s predlagano stroškovno posledico (verjetno pravilno: da v celoti zavrne zahtevek tožeče stranke s stroškovno posledico) oziroma podrejeno, da po ugoditvi pritožbi, izpodbijani sklep (pravilno: sodbo) sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek (pravilno: sojenje) in odločanje sodišču prve stopnje s tem, da so pritožbeni stroški tožeče stranke (pravilno verjetno tožene stranke) nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, saj izpodbijana sodna odločba napačno opredeljuje plači za januar in februar 2014 kot prednostni terjatvi po ZFPPIPP. Gre namreč za navadno terjatev, do poplačila katere je tožnica upravičena skladno s pogoji potrjene prisilne poravnave. Sodišče prve stopnje je v točki II izreka toženi stranki naložilo obračun plače v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, kar ni prav, saj ima tožena stranka pravico do pritožbe. Enako velja tudi za odločitev o stroških postopka. Tožena stranka pride v zamudo namreč šele z izrekom paricijskega roka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala obračun ter izplačilo plače za januar in februar 2014, prav tako pa je zahtevala povrnitev stroškov prevoza na delo za navedena meseca. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama ni bilo sporno, da je znašala plača tožnice za januar 2014 820,88 EUR, povračilo stroškov za prevoz na delo za januar 2014 37,44 EUR, da je znašala tožničina plača za februar 2014 752,69 EUR, stroški prevoza na delo in z dela za februar 2014 pa so znašali 31,20 EUR. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1151/2014 z dne 27. 3. 2014 začet postopek prisilne poravnave, ta prisilna poravnava pa je bila potrjena s sklepom opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015, in sicer za navadne terjatve (delež plačila terjatev upnikov: 50 %; rok za plačilo terjatev upnikov: 4 leta; terjatve upnikov se v obdobju od 27. 3. 2014 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo).

6. Prvi in drugi odstavek 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.) določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016), med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri odločanju o teh terjatvah tožnice upoštevati določbe potrjene prisilne poravnave.

7. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno toženi stranki v točki II izreka naložilo obračun plače v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe. Gre za paricijski rok, torej rok za prostovoljno izpolnitev, ki začne teči s prejemom sodne odločbe, in ga seveda vložitev pravnega sredstva prekine. S tem ko je sodišče prve stopnje posebej zapisalo, da začne rok teči od prejema pisnega odpravka sodbe, je dosledno uporabilo določbe 313. člena ZPP.

8. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je tudi ta izrek ustrezno formuliran, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 15 dnevnega roka) do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka se v pritožbi zavzema, da rok za plačilo stroškov postopka prične teči šele po pravnomočnosti odločbe, tožena stranka pa šele po poteku paricijskega roka pride v zamudo, ko pričnejo teči tudi zamudne obresti.

9. Po ustaljeni sodni praksi (odločbe višjih sodišč – npr. VSL, opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, VSC opr. št. II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014, VSL opr. št. II Cpg 913/2013 z dne 24. 4. 2014, VSL opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015) obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

V odločbi VSL, opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015, ki se nanaša na podoben primer kot je obravnavani, je sodišče med drugim navedlo, da pritožba (zoper odločitev o stroških postopka) odlaga izvršljivost sodne odločbe, izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) pa je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude, dolžnikovi presoji pa je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu VSL opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, iz katerega izhaja, da po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini in da je v konkretni zadevi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala že s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bil določen tudi rok za prostovoljno izpolnitev, upnik pa je prišel v zamudo že po poteku tega roka (in ne šele po poteku paricijskega roka, to je od 16. dne po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS, izdanega v postopku z revizijo), ker je bil z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. V tem sklepu je VSL pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi se z nasprotnim stališčem izgubila funkcija zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo, saj dolžniki ne bi bili motivirani za čimprejšnjo izpolnitev svojih obveznosti, temveč za zavlačevanje postopkov z vlaganjem (tudi neutemeljenih) pravnih sredstev.

10. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem obsegu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZFPPIPP člen 21, 21/2, 212, 213. ZPP člen 299, 299/1, 313.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NzI3