<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 362/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.362.2016

Evidenčna številka:VDS0016666
Datum odločbe:17.11.2016
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - obveznost plačila - prisilna poravnava - prednostne terjatve - pravdni stroški

Jedro

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je tožnik prvo pripravljalno vlogo vložil v spis po pravnomočno zaključenem postopku v drugi zadevi, je ugovor litispendence neutemeljen.

Prvi in drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščale tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničine terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi:

„II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 36452/2015 z dne 31. 3. 2015 se vzdrži v veljavi v delu, v katerem določa, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.194,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 597,29 EUR od 19. 2. 2014 dalje do plačila in od zneska 597,29 EUR od 19. 3. 2014 dalje do plačila, ter da je dolžna pod pogoji pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015 plačati znesek 263,14 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 138,58 EUR od 19. 2. 2014 do 26. 3. 2014 in od zneska 124,56 EUR od 19. 3. 2014 do 26. 3. 2014. V presežku (za plačilo zneska 263,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi brez upoštevanja pogojev pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave) se sklep o izvršbi razveljavi in se zahtevek tožeče stranke v tem obsegu zavrne.“

2. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna od plače tožeče stranke za mesec januar 2014 v znesku 789,15 EUR in od plače tožeče stranke za mesec februar 2014 v znesku 789,15 EUR odvesti akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 36452/2015 z dne 31. 3. 2015 je v celoti vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.457,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 735,87 EUR od dne 19. 2. 2014 dalje do plačila in od zneska 721,85 EUR od dne 19. 3. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 479,68 EUR v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev sodbe in nadomestitev z novo oziroma podrejeno vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ter naložitev plačila pravdnih stroškov tožene stranke tožeči stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da bi sodišče moralo upoštevati ugovor litispendence, saj je tožena stranka identičen zahtevek, kot ga je vložila s predlogom za izvršbo, vložila na naslovno sodišče (spis pod opr. št. Pd 48/2015). Pove, da je bila v tem postopku sklenjena poravnava za plačilo odpravnine in odškodnine, 27. 3. 2015 pa je tožena stranka delno umaknila tožbo za plačilo plače. Navaja, da je pred umikom 25. 3. 2015 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Glede na specifičnost postopka meni, da se pravda ne začne šele z vročitvijo tožbe, pač pa mora sodišče uporabiti tretji odstavek 189. člena ZPP, zaradi česar bi moralo tožbo oziroma predlog zavreči, dokler med strankama teče druga pravda. V predmetni zadevi je po njenem mnenju pravda še tekla in se mora litispendenca ugotavljati ob vložitvi tožbe in se ne more sanirati za nazaj. Nadalje navaja, da v predmetni zadevi terjatev tožeče stranke ne predstavlja prednostne terjatve ampak gre za terjatev, za katero se upoštevajo pogoji potrjeni prisilne poravnave, česar sodišče ni pravilno upoštevalo. Sklicuje se na 27. 3. 2014 začeti postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015. Kot nepravilni nasprotuje tudi odločitvi o stroških, saj iz izreka izhaja, da mora tožena stranka stroške plačati v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila. Po njenem mnenju rok za plačilo lahko prične teči šele po pravnomočnosti odločbe, in šele po poteku paricijskega roka začnejo teči zakonske zamudne obresti. Meni, da tožena stranka šele po poteku paricijskega roka pride v zamudo, sedanji izrek pa ni jasen, saj se ne ve, kateri rok je mišljen pri zapisu „od izteka tega roka dalje“. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu vtoževala obračun ter izplačilo plače za januar in februar 2014, prav tako pa je zahtevala povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane na delu za navedena meseca. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama ni bilo sporno, da je znašala plača tožnice za januar 2014 bruto 789,15 EUR, povračilo stroškov za prevoz na delo za januar 2014 43,68 EUR, povračilo stroškov prehrane med delom za navedeni mesec pa 94,90 EUR. Poleg tega ni bilo sporno, da je znašala tožničina plača za februar 2014 bruto 789,15 EUR, stroški prevoza na delo in z dela za februar 2014 so znašali 36,96 EUR, stroški prehrane med delom za navedeni mesec pa 87,60 EUR. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je bil nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1151/2014 z dne 27. 3. 2014 začet postopek prisilne poravnave, ta prisilna poravnava pa je bila potrjena s sklepom opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015, ki učinkuje na navadne terjatve (delež plačila terjatev upnikov: 50 %; rok za plačilo terjatev upnikov: 4 leta; terjatve upnikov se v obdobju od 27. 3. 2014 do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo).

6. Tožena stranka je v postopku zatrjevala (in to ponavlja tudi v pritožbi), da bi bilo treba tožničino tožbo zaradi litispendence v zvezi z zadevo opr. št. Pd 48/2015 zavreči, podredno pa, da so tožničine terjatve, ki jih uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, navadne in ne prednostne terjatve in da zato tudi za njih velja zgoraj omenjena prisilna poravnava.

7. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da ugovor litispendence ni utemeljen. Po prvem odstavku 189. člena ZPP začne pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki, medtem ko tretji odstavek 189. člena ZPP določa, da dokler pravda teče, se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istimi strankami; če se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 48/2015, v katerem je poleg odpravnine in odškodnine vtoževala tudi plačo, stroške prevoza na delo in z dela ter stroške prehrane (vse za januar in februar 2014), tožbo vložila 18. 2. 2015. Del te tožbe za plačilo plače, stroškov prevoza in stroškov prehrane je umaknila 27. 3. 2015. Posledično je bil glede tega dela tožbe v zadevi opr. št. Pd 48/2015 dne 30. 3. 2015 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen 16. 4. 2015. Ker je s tem dnem pravda v zadevi opr. št. Pd 48/2015 v zvezi s plačami ter stroški v zvezi z delom za januar in februar 2014 prenehala teči, je prenehala tudi litispendenca med omenjenim individualnim delovnim sporom in tem individualnim delovnim sporom. To pa pomeni, da od tega dne dalje ni bilo več pogojev za zavrženje tožbe v tem individualnem delovnem sporu glede na tretji odstavek 189. člena ZPP. Prav tako ni utemeljen niti ugovor tožene stranke o litispendenci glede na predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki ga je tožnica vložila pri pristojnem okrajnem sodišču dne 25. 3. 2015, sklicujoč se na obračunske liste za januar in februar 2014. Predmet tega predloga je bil zahtevek za plačilo plače in stroškov v zvezi z delom za januar in februar 2014. Ker postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine nima narave pravdnega postopka v smislu določb ZPP, že iz tega razloga zatrjevana litispendenca z zadevo opr. št. Pd 48/2015 ni bila podana. Ob tem je opozoriti tudi na stališče, uveljavljeno v sodni praksi (na primer v odločbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013 in II Ips 209/2012 z dne 8. 1. 2015) o tem, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine tvori tožbo šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik oziroma tožnik v pravdnem postopku navede dejansko podlago obveznosti dolžnika (oziroma toženca v pravdnem postopku). Šele z opredelitvijo dejanske podlage je namreč možna identifikacija zahtevka, kar pa je pogoj za ugotavljanje istovetnosti dveh zahtevkov v smislu litispendence. Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je tožnica prvo pripravljalno vlogo vložila v spis 5. 8. 2015 (torej po pravnomočno zaključenem postopku v zadevi opr. št. Pd 48/2015) je ugovor litispendence tudi glede navedenega neutemeljen.

8. Prvi in drugi odstavek 21. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadalj.) določata, katere nezavarovane terjatve so prednostne terjatve. Po prvem odstavku 213. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava med drugim ne učinkuje tudi na prednostne terjatve. Ker so se po prvem odstavku 21. člena ZFPPIPP, ki je veljal v spornem obdobju (pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP, objavljene v Ur. l. RS, št. 27/2016) med prednostne terjatve uvrščala tudi plače in nadomestila plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in davki ter prispevki, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati z izplačili plač in nadomestil plač za zadnje tri mesece pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko ne učinkuje na tožničino terjatev iz naslova plač za januar in februar 2014 (vključno z odvodom predpisanih dajatev). Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi pri odločanju o teh terjatvah tožnice upoštevati določbe potrjene prisilne poravnave.

9. Med prednostne terjatve pa ne spadajo terjatve tožnice iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (torej stroškov prevoza na delo in z dela ter stroškov prehrane), saj te terjatve niso navedene v 21. členu ZFPPIPP. To pa pomeni, da ima tožena stranka prav, da na njih učinkuje prisilna poravnava, potrjena s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o teh terjatvah ni pravilno uporabilo 212. člena ZFPPIPP, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki plačilo stroškov v zvezi z delom za januar in februar 2014 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob upoštevanju pogojev iz zgoraj citirane potrjene prisilne poravnave, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Tožena stranka bo morala tožnici zneska iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z delom (za januar 2014 v višini 138,58 EUR in za februar 2014 v višini 124,56 EUR) plačati pod pogoji prisilne poravnave, s tem da je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od zneska 138,58 EUR za obdobje od 19. 2. 2014 (zapadlost stroškov v zvezi z delom v plačilo) do 26. 3. 2014 in od zneska 124,56 EUR za obdobje od 19. 3. 2016 (zapadlost stroškov v zvezi z delom za februar 2014) do 26. 3. 2014. Z dnem 27. 3. 2014 je bil namreč začet postopek prisilne poravnave, od tega dne dalje do poteka rokov za njihovo plačilo pa se glede na sklep o potrditvi prisilne poravnave opr. št. St 1151/2014 terjatve upnikov do poteka roka za njihovo plačilo ne obrestujejo.

10. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je izrek ustrezno formuliran, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati pravdne stroške v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti (to je od naslednjega dne po poteku 8-dnevnega roka) do plačila. Tožena stranka se v pritožbi zavzema, da rok za plačilo stroškov postopka prične teči šele po pravnomočnosti odločbe, tožena stranka pa šele po poteku paricijskega roka pride v zamudo, ko pričnejo teči tudi zamudne obresti.

11. Po ustaljeni sodni praksi (odločbe višjih sodišč – npr. Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, opr. št. II Cpg 913/2013 z dne 24. 4. 2014 in opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015, ter Višjega sodišča v Celju opr. št. II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014) obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Čeprav se roka praviloma (deloma) medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

V odločbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015, ki se nanaša na podoben primer, kot je obravnavani, je sodišče med drugim navedlo, da pritožba (zoper odločitev o stroških postopka) odlaga izvršljivost sodne odločbe, izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) pa je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude, dolžnikovi presoji pa je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, iz katerega izhaja, da po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini in da je v konkretni zadevi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala že s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bil določen tudi rok za prostovoljno izpolnitev, upnik pa je prišel v zamudo že po poteku tega roka (in ne šele po poteku paricijskega roka, to je od 16. dne po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS, izdanega v postopku z revizijo), ker je bil z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. V tem sklepu je Višje sodišče v Ljubljani pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi se z nasprotnim stališčem izgubila funkcija zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo, saj dolžniki ne bi bili motivirani za čimprejšnjo izpolnitev svojih obveznosti, temveč za zavlačevanje postopkov z vlaganjem (tudi neutemeljenih) pravnih sredstev.

12. Ker je bila pritožba tožene stranke utemeljena v delu, ki izhaja iz obrazložitve te sodbe, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem obsegu, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 21, 21/2, 212, 213. ZPP člen 299, 299/1, 313.
Datum zadnje spremembe:
03.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA1NzI1