<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 168/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.168.2016

Evidenčna številka:VDS0016113
Datum odločbe:08.08.2016
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje delovnega razmerja - zmožnost za delo za krajši delovni čas od polnega - neizrabljen letni dopust

Jedro

Po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 preneha delovno razmerje delavcu z dnem, ko je ugotovljena delavčeva zdravstvena zmožnost za delo, ne glede na to, ali za polni ali za krajši delovni čas od polnega. Tožnica je bila na dan izteka odpovednega roka sposobna za delo 4 ure, zato ji je z iztekom odpovednega roka pravilno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Za vrnitev na delo se šteje tudi primer, ko se tožnici začasna nezmožnost za delo spremeni v delovno zmožnost za delo za krajši delovni čas od polnega. Tožnica je bila dolžna delati 4 ure na dan, to pomeni, da je vrnitev na delo, čeprav le za 4 ure, tisti trenutek, ko je tožnici lahko prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanja delovnega razmerja do dne, ko je bila tožnica zmožna za delo za polni delovni čas in za izplačilo nadomestila plače za to obdobje.

Ker tožnica po lastni volji ni koristila letnega dopusta in zanj ni zaprosila, ni upravičena do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2014, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom 56-dnevnega odpovednega roka, temveč je trajalo še naprej z vsemi pravicami do 4. 7. 2015; da je tožena stranka dolžna tožnici za ves čas trajanja odpovednega roka do 4. 7. 2015 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko za invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; obračunati mesečno nadomestilo bruto plače za čas od 11. 6. 2015 do 4. 7. 2015 v višini 633,64 EUR, od tega zneska v korist tožnice izplačati in obračunati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožnice, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2014 v znesku 792,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2015 v znesku 568,83 EUR, od tega zneska obračunati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 15,39 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in pritožbi v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka vključno s pritožbenimi stroški, podredno pa, da izpodbijan del razveljavi in vrne zadevo v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila z odločbo ZPIZ z dne 26. 9. 2014 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, s krajšim delovnim časom od polnega, tj. 4 ure dnevno od 4. 8. 2014 dalje. Ker je delodajalec ugotovil, da ji ne more ponuditi ustreznega delovnega mesta, je uvedel postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je podala pozitivno mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe, zato ji je delodajalec dne 13. 4. 2015 izdal redno odpoved iz poslovnega razloga s 56-dnevnim odpovednim rokom. Navaja, da je bila ves čas v bolniškem staležu za polni delovni čas in da iz odločbe ZPIZ z dne 23. 6. 2015 izhaja, da je bila od 1. 5. 2015 do 4. 7. 2015 začasno nezmožna za delo. Kljub bolniškemu staležu jo je delodajalec odjavil iz delovnega razmerja že dne 10. 6. 2015. Meni, da je kršil tretji odstavek 116. člena Zakona o delovnih razmerjih, saj je bila v času odpovednega roka na podlagi odločbe ZPIZ nezmožna za delo, prenehanje bolniškega staleža pa je bilo določeno z datumom 4. 7. 2015, zato ji je odpovedni rok potekel 4. 7. 2015 in ne 10. 6. 2015. Navaja, da je ZZZS dne 23. 6. 2015 izdal po uradni dolžnosti popravljeno prvotno odločbo o nezmožnosti za delo v polnem delovnem času do 4. 7. 2015, pri čemer je delovno razmerje tožnici že prenehalo pred izdajo nove popravljene odločbe, in sicer 10. 6. 2015. Pritožuje se tudi zoper odločitev sodišča glede neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2014, ker delodajalec ni izkazal, da je delavki dopust v resnici odobril, saj o odobritvi in koriščenju dopusta ni ponudil nobenih dokazov. Meni, da je dolžnost delodajalca, da izkaže koriščenje ali nekoriščenje letnega dopusta in to s pisnimi dokazi o soglasju in odobritvi dopusta in izpisom evidenc o koriščenju dopusta za delavca, zato ji je delodajalec dolžan plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2014. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Posebno varstvo invalidov in odsotnih z dela ureja 116. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tretji odstavek tega člena določa, da delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka.

7. Po tej določbi delavcu preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oziroma bi se moral vrniti na delo. Za vrnitev na delo pa se šteje tudi primer, ko se delavcu začasna nezmožnost za delo spremeni v delovno zmožnost za delo za krajši delovni čas od polnega. To pomeni, da je vrnitev na delo, čeprav le za 4 ure, tisti trenutek, ko delavcu lahko preneha delovno razmerje.

8. Tožnica v predmetnem sporu zatrjuje, da bi ji delovno razmerje moralo trajati do zaključka bolniškega staleža z dne 4. 7. 2015, saj je bila ves čas trajanja postopka odpovedi v bolniškem staležu, medtem ko ji je tožena stranka zaključila delovno razmerje z dne 10. 6. 2015.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je tožena stranka tožnici dne 13. 4. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in na podlagi mnenja o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2015;

- da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici določila 56-dnevni odpovedni rok, ki se je iztekel 10. 6. 2015;

- da iz odločbe ZPIZ z dne 14. 4. 2015 izhaja, da je bila tožnica od 11. 4. 2015 do 30. 4. 2015 začasno nezmožna za delo in da njena delovna obveznost znaša 4 ure dnevno;

- da iz odločbe ZPIZ z dne 23. 6. 2015 izhaja, da je bila tožnica od 1. 5. 2015 do 4. 7. 2015 začasno zmožna za delo in da njena delovna obveznost znaša 4 ure dnevno;

- da je bila z odločbo ZPIZ z dne 17. 8. 2015 zavrnjena pritožba tožnice, ki jo je vložila zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 23. 6. 2015.

10. Po tretjem odstavku 116. člena ZDR-1 preneha delovno razmerje delavcu z dnem, ko je ugotovljena delavčeva zdravstvena zmožnost za delo, ne glede na to, ali za poln ali za krajši delovni čas od polnega. Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da se odpovedni rok ni iztekel 10. 6. 2015, temveč je trajal do 4. 7. 2015. Tožnica je bila na dan izteka odpovednega roka sposobna za delo 4 ure, zato ji je z iztekom 56-dnevnega odpovednega roka pravilno prenehalo njeno delovno razmerje pri toženi stranki. Za vrnitev na delo se namreč šteje tudi primer, ko se tožnici začasna nezmožnost za delo spremeni v delovno zmožnost za delo za krajši delovni čas od polnega. Tako iz odločb ZPIZ z dne 14. 4. 2015 in 23. 6. 2015 kot tudi iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela za čas od 1. 5. 2015 do 31. 5. 2015 in 1. 6. 2015 do 10. 6. 2015 izhaja, da je bila tožnica dolžna delati 4 ure na dan (B4). To pomeni, da je vrnitev na delo, čeprav le za 4 ure, tisti trenutek, ko je tožnici lahko prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za trajanje delovnega razmerja do 4. 7. 2015 in izplačilo nadomestila plače za to obdobje (od 11. 6. 2015 do 4. 7. 2015).

11. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2014. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici omogočila koriščenje dopusta v letu 2014, in sicer je v tem letu izkoristila kolektivni dopust, tožnica pa nadalje ni več zahtevala koriščenja dopusta. Odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2014 zavrne, je sodišče sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnica ni zahtevala izrabe dopusta za leto 2014, razen v delu, ko je izkoristila kolektivni dopust. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Skladno z ustaljeno sodno prakso mora namreč delavec za upravičenost do nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta izkazati, da letnega dopusta ni izrabil zaradi razlogov na strani delodajalca ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Takih trditev pa tožnica v tožbi niti na prvem naroku za glavno obravnavo ni navajala. Nasprotno, navajala je, da je v letu 2014 zaprosila za koriščenje dopusta, ki ji ga je tožena stranka omogočila, in sicer je v juliju 2014 (koriščenje kolektivnega dopusta) koristila pet dni dopusta, potem pa od tožene stranke ni več zahtevala, da ji omogoči koriščenje dopusta (l. št. 28). Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do nadomestila izgubi. Ker tožnica po svoji lastni volji ni koristila letnega dopusta in zanj ni zaprosila, ni upravičena do denarnega nadomestila, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP sama krije stroške te vloge.


Zveza:

ZDR-1 člen 116, 116/3.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMzIy