<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 143/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.143.2016

Evidenčna številka:VDS0016108
Datum odločbe:08.09.2016
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zmanjšanje številna zaposlenih zaradi umika tožene stranke s slovenskega trga. Uprava podjetja B. je namreč sprejela sklep, v katerem je določila, da se bo trgovina na drobno v Sloveniji zapirala postopoma, najkasneje do oktobra 2014, ko se izteče najemna pogodba s C. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, čeprav je imela tožnica pri toženi stranki ves čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalka II, dejansko pa je v določenem času opravljala drugo delo, in sicer administrativno delo delavke, ki je bila na porodniškem dopustu. Okoliščina, da je tožnica določeno obdobje nadomeščala delavko na porodniškem dopustu na drugem delovnem mestu (administratorka), ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pravilno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožnici za delovno mesto administratorke, na katerem naj bi dejansko delala pred odpovedjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 7. 4. 2015 vročila tožnici, nezakonita in se razveljavi; za poziv nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi; za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter za obračun mesečne bruto plače v višini 1.000,00 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi, da tožena stranka že več let posluje z izgubo in da ima namen zapreti trgovino ter svojo poslovno dejavnost umakniti iz Slovenije, oprlo predvsem na sklep uprave podjetja iz Avstrije z dne 15. 12. 2014, ki pa je bil po vsej verjetnosti sprejet naknadno, po vložitvi tožb nekdanjih zaposlenih zaradi nezakonitih odpovedi. Navaja, da tožnici in preostalim zaposlenim nihče ni povedal za sklep o postopnem zapiranju A. Navaja, da je njen edini protidokaz glede obstoja poslovnega razloga njeno zaslišanje. Ne glede na to, ali se bo tožena stranka v celoti umaknila s slovenskega trga ali ne, se ji zdi neprimeren način, kako je to storila, saj o tem ni obvestila zaposlenih. Po njenem mnenju tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalec II, saj je dokazni postopek pokazal, da je tožnica od 1. 1. 2014 do 31. 3. 2015 dejansko opravljala delo na delovnem mestu administratorke, ker je v tem obdobju nadomeščala delavko na porodniškem dopustu. Sklicuje se na ugotovitev, da se je delavka s porodniške vrnila 2. 3. 2015 ter jo je nato tožnica do 31. 3. 2015 uvajala nazaj na delovno mesto administratorke, nato pa je bila ob koncu zadnjega delovnega dne pred dopustom razporejena nazaj na delovno mesto prodajalka II, prvi delovni dan po izteku dopusta pa ji je bila pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prodajalka II odpovedana, še preden je začela z delom. Na podlagi navedenega je po njenem mnenju jasno razvidno, da je tožnica od 1. 1. 2014 do odpovedi 7. 4. 2015 dejansko opravljala delo na delovnem mestu administratorke, do česar pa se sodišče prve stopnje ni v celoti opredelilo in je posledično sprejelo napačne zaključke. Po njenem mnenju je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v navedenem obdobju zgolj nadomeščala delavko na porodniškem dopustu, saj je šlo za obdobje, ki je trajalo več kot eno leto in 4 mesece. Graja tudi zaključek sodišča, da začasna razporeditev na delovno mesto administratorke ne more vplivati na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 461/2014, v kateri je sodišče odločilo, da je pomembno, kakšno delo je delavka do odpovedi dejansko opravljala. Meni, da je odločilno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana za tisto delo in delovno mesto, ki ga delavec dejansko opravlja. Pove, da za delo administratorja ni sklenila nobene pogodbe o zaposlitvi, čeprav bi to po zakonu morala. Ne glede na to je po njenem mnenju med njo in toženo stranko prišlo do sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe o zaposlitvi, torej je s tem, ko je večino časa opravljala delo administratorke, dejansko sklenila pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Glede na to, da je tožnica dejansko opravljala delo po spremenjeni ter drugačni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto administratorke, bi se morala odpoved glasiti na to delovno mesto, odpoved za delovno mesto prodajalka II, ki ga v času pred odpovedjo ni opravljala, pa je po njenem mnenju nezakonita. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in prereka navedbe v pritožbi. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Sprejeta odločitev je tudi materialno pravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podan poslovni razlog pri toženi stranki in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2015 podana skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1). Pravilno in popolno je ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja:

- da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 5. 2013 s toženo stranko za nedoločen čas od 1. 6. 2013 dalje za delovno mesto prodajalec II,

- da je tožena stranka 7. 4. 2015 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 5. 2013 iz poslovnega razloga,

- da je pri toženi stranki obstajal utemeljen poslovni razlog, saj se tožena stranka umika s slovenskega trga, o čemer je uprava podjetja B. 15. 12. 2014 sprejela sklep, v katerem je določeno, da se bo trgovina na drobno v Sloveniji zapirala postopoma, najkasneje do oktobra 2014, ko se izteče najemna pogodba s C.,

- da je bil razlog za odpoved nujno potrebno zmanjšanje števila zaposlenih zaradi umika s slovenskega trga,

- da ni šlo za kolektivni odpust.

7. Pritožbene navedbe o tem, da ni podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na sklep materinske družbe tožene stranke z dne 17. 12. 2014, ugotovitev o postopnem umiku tožene stranke s slovenskega trga pa je utemeljilo tudi na drugih dokazih (npr. zaslišanju zakonitega zastopnika tožene stranke). Res je sicer, da je s strani delodajalca korektno, če delavce obvešča o odločitvah, ki vplivajo na njihova delovna razmerja, vendar odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni nezakonita, tudi če je delodajalec ni obvestil o postopnem opuščanju dejavnosti v Sloveniji. Na pravilnost ugotovitev o obstoju poslovnega razloga ne vpliva pritožbeno ugibanje, da je bil sklep z dne 17. 12. 2014 verjetno sprejet naknadno in po prejemu tožb drugih nekdanjih delavcev.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, čeprav je imela tožnica pri toženi stranki ves čas sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalka II, dejansko pa je v času od 1. 1. 2014 do 31. 3. 2015 opravljala drugo delo, in sicer administrativno delo delavke, ki je bila na porodniškem dopustu in se je vrnila na delo 2. 3. 2015. Tako je pravilna ugotovitev, da zgolj okoliščina, da je tožnica določeno obdobje nadomeščala delavko na porodniškem dopustu na drugem delovnem mestu (administratorka) ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama tega individualnega delovnega spora je nesporno, da je tožnica drugo delavko nadomeščala določen čas (za čas odsotnosti v zvezi z nosečnostjo in skrbjo za otroka), ki se je 31. 3. 2015 iztekel ter da ji je bila tega dne pred odhodom na dopust odrejena vrnitev na delo na delovnem mestu prodajalke II po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Glede na to niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka pravilno odpovedati pogodbo o zaposlitvi tožnici za delovno mesto administratorke, na katerem naj bi dejansko delala pred odpovedjo. Na odločitev ne vpliva dejstvo, da tožnica po prenehanju nadomeščanja druge delavke (še) ni dejansko opravljala dela prodajalke II. Glede na odredbo, ki jo je nesporno prejela, bi morala v času od 1. 4. do 7. 4. 2015 tožnica opravljati delo prodajalke II in ne administratorke, na to ugotovitev pa ne vpliva dejstvo, da je v tem času izrabljala letni dopust, neposredno po izteku katerega ji je bila pogodba odpovedana. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalke II in tudi delo po njej je bila od 1. 4. 2015 dolžna opravljati, zato ji tožena stranka ni mogla odpovedati nobene druge pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi za obdobje, ko je nadomeščala delavko, lahko šteli, da je prišlo do sporazumnega izvrševanja drugačne pogodbe o zaposlitvi in je tožnica s tem, ko je večino časa opravljala delo administratorke, dejansko sklenila pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, pa to na zakonitost odpovedi ne more vplivati, saj med strankama ni spora o tem, da se je z 31. 3. 2015 tožničino delo na tem delovnem mestu nedvomno končalo.

9. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 461/2014 z dne 4. 9. 2014, saj gre za v bistvenem različno dejansko in pravno situacijo. V citirani zadevi je namreč sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker je delodajalec vezal odpovedni razlog na ukinitev delovnega mesta, na katerem pa delavka dejansko večinoma ni opravljala dela, zaradi česar njeno delo (ki ga je dejansko opravljala) ni postalo nepotrebno. V predmetni zadevi razlog za odpoved ni ukinitev delovnega mesta, temveč je tožena stranka ugotovila, da mora glede na postopno opuščanje dejavnosti zmanjš(ev)ati število zaposlenih v ljubljanski poslovalnici. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi bilo njeno delo (administratorke ali prodajalke II) pri toženi stranki še potrebno, zaradi česar ni mogoče slediti njenemu zavzemanju za to, da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2015 nezakonita zgolj zato, ker je tožnica v obdobju neposredno pred odpovedjo dejansko delala kot administratorka in dela prodajalke II še ni začela ponovno opravljati.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

13. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.


Zveza:

ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMzE3