<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 100/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.100.2016

Evidenčna številka:VDS0016106
Datum odločbe:25.08.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - odsotnost z dela - obveščanje

Jedro

Okoliščine storjene kršitve, to je, da tožnika v spornem času ni bilo na delo kljub odločbi ZZZS in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, glede na naravo, težo in posledice kršitve niso takšne, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo sankcioniranja delavca. Zaradi opustitve obvestila tožnika o razlogih za odsotnost v spornem obdobju organizacija delovnega procesa pri toženi stranki ni bila bistveno otežena. Tožnik je bil skoraj dve leti pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v neprekinjenem bolniškem staležu, zato je tožena stranka morala že v tem času delovni proces organizirati brez tožnika. Tožnik tožene stranke tudi v času trajanja bolniškega staleža nikoli ni obveščal o njegovem podaljšanju, temveč je bila tožena stranka o tem obveščena s prejemom odločb ZZZS. Glede na to, da je tožnikov nadrejeni vodjo kadrovske službe o tožnikovi odsotnosti obvestil šele 25. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v resnici pogrešan šele s tem dnem in da njegova odsotnost (oziroma opustitev obvestitve o razlogih zanjo) ni bistveno vplivala na organizacijo delovnega procesa. Poleg tega ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja pravdnih strank, na njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, popravljene s sklepom o popravi z dne 4. 1. 2016.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo:

– ugotovilo, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 9. 2014 nezakonit (I. točka izreka);

– razveljavilo sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2014 (II. točka izreka);

– ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 28. 11. 2014 in še traja, toženi stranki pa naložilo, naj tožniku vzpostavi delovno razmerje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 5. 2013, ga pozove nazaj na delo in ga od 29. 11. 2011 prijavi v ustrezna socialna zavarovanja (III. točka izreka);

– toženi stranki naložilo, naj tožniku obračuna nadomestila plač v višini 793,84 EUR bruto mesečno za čas od 29. 11. 2014 do poziva na delo, zanj odvede davke in prispevke ter mu izplača ustrezna neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, zmanjšana za prejeta nadomestila ZZZS v času od 29. 11. 2014 do 27. 12. 2014 ter za november 2014 že izplačane stroške prehrane na delu v višini 72,80 EUR, stroške prevoza na delo v višini 89,77 EUR in nadomestila plače v višini 111,46 EUR neto (IV. točka izreka);

– toženi stranki naložilo, naj tožniku plača sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 57,66 EUR (V. točka izreka);

– zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (VI. točka izreka);

– odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku osmih dni povrniti stroške v višini 619,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (v I. do V. točki izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (v VII. točki izreka) se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ravnanje tožnika porušilo zaupanje tožene stranke v izpolnjevanje osnovnih delovnih obveznosti tožnika. Bistveni element delovnega razmerja je, da delavec pride na delo in opravi svoje delovne naloge oziroma sporoči delodajalcu, da ga na delo ne bo. Tožnik toženi stranki svoje odsotnosti ni sporočil kar 25 delovnih dni in se verjetno ne bi javil še dlje, če tožena stranka ne bi sama kontaktirala njegove osebne zdravnice. Tožena stranka ne more nadaljevati z delovnim razmerjem, saj so odnosi med pravdnima strankama povsem porušeni. To izhaja iz izpovedi priče A.A. Tožena stranka je bila s podaljšanjem bolniškega staleža res vedno seznanjena z odločbami ZZZS in ne s strani tožnika, vendar je bila odločba z dne 22. 7. 2014 drugačna od preteklih, saj bolniški stalež ni bil podaljšan, ampak je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 8. 2014 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Ne glede na pričakovanja tožnika, da mu bo bolniški stalež v celoti odobren tudi za to obdobje, bi moral biti tožnik toliko skrben, da bi toženi stranki sporočil, da ga na delo ne bo. Tožnik je namreč vedel, da bolniške odsotnosti formalno nima odobrene, hkrati pa je tudi vedel, kakšne nevšečnosti predstavlja za toženo stranko odsotnost delavcev. Tožena stranka je utemeljeno pričakovala, da bo tožnik na delo prišel in se je na njegov prihod tudi pripravila, tožnik pa je s svojim brezbrižnim odnosom in nespoštovanjem prevzetih delovnih obveznosti grobo zlorabil zaupanje tožene stranke ter ji tako onemogočil, da predvidi, ustrezno organizira in prilagodi delovni proces. Zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža tožnika je tožena stranka res morala organizirati delovni proces brez njega, vendar to ne pomeni, da njegovo delo ni bilo potrebno in da tožena stranka ni računala na njegov prispevek k delovnemu procesu. Zaradi tožnikove odsotnosti so bili drugi delavci bolj obremenjeni. Ob tem opozarja na izpoved priče B.B. Če bi tožena stranka delovno razmerje s tožnikom kljub njegovim kršitvam nadaljevala, bi takšno nedopustno ravnanje postala praksa pri toženi stranki, kar pa bi bilo za delovni proces nesprejemljivo. Zaradi ugotovljene kršitve tožnika mu je tožena stranka tako utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podredno tožena stranka meni, da nedvomno obstajajo razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Opozarja tudi na kršitev določb postopka, saj je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, in sicer odločitev, da tožniku delovno razmerje 28. 11. 2014 ni prenehalo in še traja, z odločitvijo, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v socialna zavarovanja od 29. 11. 2011 dalje.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v njem prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe na podlagi 328. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. – ZPP) izdalo sklep o popravi sodbe, opr. št. I Pd 1386/2014 z dne 4. 1. 2016, zoper katerega ni bilo pritožbe. Z njim je sodišče prve stopnje popravilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka tako, da je spremenilo datum, od katerega je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v ustrezna socialna zavarovanja, in sicer z 29. 11. 2011 na 29. 11. 2014, na enak način pa je popravilo tudi datum v 13. točki obrazložitve sodbe. Ker je sodišče prve stopnje z navedeno popravo že odpravilo očitno pisno pomoto v izpodbijani sodbi, niso več relevantne pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka opozarja na to napako, in se pritožbeno sodišče do njih v nadaljevanju ne opredeljuje.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe, popravljene s sklepom o popravi, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 24. 9. 2014 po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. – ZDR-1), ki na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. – ZJU) velja tudi za javne uslužbence. ZDR-1 v 4. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ne očita neupravičene odsotnosti, temveč le odsotnost z dela in kršitev obveznosti obveščanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje oziroma med strankama v tem sporu niti niso bile sporne, izhaja:

– da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 19. 12. 2001, nazadnje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 5. 2013 na delovnem mestu odpravnik pošiljk IV;

– da je bil tožnik v neprekinjenem bolniškem staležu od 23. 11. 2012 dalje;

– da je bila tožniku 22. 7. 2014 izdana odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS), s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 16. 7. 2014 do 31. 7. 2014 začasno nezmožen za delo, od 1. 8. 2014 do 31. 8. 2014 pa zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno;

– da je bilo z odločbo ZZZS z dne 12. 9. 2014 odločeno, da tožnik za delo ni bil zmožen tudi od 1. 8. 2014 do 10. 10. 2014;

– da je tožnik kljub odločbi ZZZS z dne 22. 7. 2014 na delo prišel šele 5. 9. 2014 in sta mu bila takrat vročena pisna seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, naslednjega dne pa je bil ponovno nezmožen za delo;

– da tožnik pred 5. 9. 2014 toženi stranki ni sporočil svoje odsotnosti.

9. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik storil kršitev, ki se mu očita v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. da ga na delo ni bilo v času od 1. 8. 2014 do vključno 4. 9. 2014 in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to mogel in moral storiti glede na odločbo ZZZS z dne 22. 7. 2014. S tem je po presoji sodišča prve stopnje sicer podan razlog za izredno odpoved delodajalca iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu ni zakonita. Po presoji sodišča prve stopnje namreč ni podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je tako tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo, posledično pa (skoraj v celoti) ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu tožbenemu zahtevku.

10. Ker torej ZDR-1 v prvem odstavku 109. člena določa dva pogoja za izredno odpoved (kumulativno), za zakonitost odpovedi ne zadošča že ugotovitev, da je podan razlog iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pri tem so bistvene za ugotovitev vse okoliščine primera in interesi obeh pogodbenih strank. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima osebni značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnosti nadaljnjega sodelovanja (pri tem se upošteva predvsem delavčevo preteklo delo in trajanje zaposlitve)(1).

11. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in z njegovo pravno presojo, da bi bilo kljub ugotovljenemu razlogu za izredno odpoved iz 4. alineje prvega 110. člena ZDR-1 ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pravdnih strank mogoče nadaljevati delovno razmerje (najmanj) do izteka odpovednega roka.

12. Okoliščine storjene kršitve, tj. dejstva, da tožnika ni bilo na delo v času od 1. 8. 2014 do vključno 4. 9. 2014 kljub odločbi ZZZS z dne 22. 7. 2014 in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil tožene stranke, glede na naravo, težo in posledice kršitve, niso takšne, da bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajno sredstvo (načelo ultima ratio) sankcioniranja delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zaradi opustitve obvestila tožnika o razlogih za njegovo odsotnost z dela v času od 1. 8. 2014 do 5. 9. 2014 organizacija delovnega procesa pri toženi stranki ni bila bistveno otežena. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnik že od 23. 11. 2012 (tj. skoraj dve leti pred podano odpovedjo) v neprekinjenem bolniškem staležu, zato je tožena stranka morala že v tem času delovni proces organizirati brez tožnika. V zvezi s tem iz izpovedi priče B.B., tožnikovega nadrejenega, izhaja, da on sam in njegov namestnik C.C. nista bila presenečena nad tožnikovo odsotnostjo in da sta predvidevala, da je razlog zanjo v nadaljevanju bolniškega staleža. Tožnik namreč tožene stranke tudi v času trajanja bolniškega staleža nikoli ni obveščal o njegovem podaljšanju, temveč je bila tožena stranka o tem obveščena s samim prejemom odločb ZZZS. Glede na to, da je tožnikov nadrejeni vodjo kadrovske službe A.A. o tožnikovi odsotnosti obvestil šele 25. 8. 2014, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil tožnik v resnici pogrešan šele s tem dnem in da njegova odsotnost (oziroma opustitev obvestitve o razlogih zanjo) ni bistveno vplivala na organizacijo delovnega procesa. Pri presoji okoliščin storjene kršitve ni nepomembno niti dejstvo, da je bila tožena stranka o razlogih tožnikove odsotnosti dejansko obveščena s strani tožnikove osebne zdravnice že v avgustu 2014 (kar izhaja iz izpovedi tožnika in priče A.A.), torej še pred začetkom postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ta se je začel 5. 9. 2014 z vročitvijo pisne seznanitve s kršitvijo in vabila na zagovor). Po dejanski seznanitvi z razlogi za tožnikovo odsotnost pa njegova opustitev obvestila na organizacijo delovnega procesa v nobenem primeru ni mogla več vplivati. Dejstvo, da je tožena stranka o razlogih za odsotnost tožnika izvedela od njegove osebne zdravnice, sicer ne pomeni, da razlog za izredno odpoved iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, saj je obveznost obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1) obveznost delavca (in ne drugih oseb), vendar pa zagotovo zmanjšuje težo te kršitve. Okoliščine storjene kršitve torej ne opravičujejo podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in se tako kot neutemeljeno izkaže pritožbeno opozarjanje, da tožnik tožene stranke ni obvestil kar 25 delovnih dni, da tožnikovo pričakovanje, da mu bo bolniški stalež podaljšan, ne opravičuje kršitve obveznosti obveščanja, saj je vedel, da mora priti na delo s 1. 8. 2014, ter da je bilo tožnikovo delo potrebno, čeprav je tožena stranka morala zaradi njegove bolniške odsotnosti organizirati delovni proces brez njega.

13. Strinjati se je tudi z zaključki sodišča prve stopnje, da ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni v tolikšni meri vplivala na medsebojna razmerja pravdnih strank, na njuno medsebojno zaupanje in na možnost nadaljnjega sodelovanja, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo tudi trajanje tožnikove zaposlitve pri toženi stranki (skoraj 13 let) in njegovo delo v tem času. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni konkretizirano zatrjevala, zakaj bi bilo zaupanje tožene stranke do tožnika v tolikšni meri porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka, o tem pa niso znale konkretno izpovedati niti zaslišane priče. Pritožba v zvezi z navedenim opozarja na izpoved priče A.A., vendar tudi iz njene izpovedi ne izhajajo upravičeni razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da tožnika od 1. 8. 2014 do 5. 9. 2014 ni bilo na delo in da o razlogih tožene stranke ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti, pa samo po sebi še ne pomeni, da sta zaupanje in odnos med pravdnima strankama porušena. Tožena stranka bi morala pri tem upoštevati dejstvo, da tožnik za delo v tem času ni bil zmožen (kar je bilo potrjeno z odločbo ZZZS z dne 12. 9. 2014), da je pričakoval podaljšanje bolniškega staleža, da tožnika že prej ni bilo na delo zaradi bolniške odsotnosti, o čemer je bila tožena stranka seznanjena s prejemom odločb ZZZS in da je za razloge za tožnikovo odsotnost tudi po 1. 8. 2014 tožena stranka izvedela od tožnikove osebne zdravnice. Tudi tožnikovo preteklo delo med njegovo skoraj 13 let trajajočo zaposlitev kljub v preteklosti uvedenemu disciplinskemu postopku (ki zaradi zastaranja ni bil izveden) ne omogoča drugačnega zaključka. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja z dokazno oceno zaslišanih prič, ki niso znale konkretno izpovedati o razlogih za izgubo zaupanja in porušen odnos med pravdnima strankama zaradi tožnikovega preteklega dela. Pritožba pa o tem tudi nima konkretnih navedb.

14. Iz istih razlogov je neutemeljena tudi (podredna) pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti reintegracijski zahtevek in na podlagi 118. člena ZDR-1 pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati. Sodišče namreč na predlog delavca ali delodajalca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pritožba se v tem delu zgolj pavšalno sklicuje na razloge v zvezi z neobstojem pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, nima pa konkretnih trditev o tem, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje slediti predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus navedene odločitve in ugotovilo, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, prav tako ni podanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških tožnika temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stroški njegovega odgovora na pritožbo niso bili potrebni za odločitev v predmetni zadevi, jih pritožbeno sodišče ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pritožbeno sodišče ni odločilo, saj jih ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

------

(1) Takšno stališče izhaja iz sodne prakse, glej na primer odločbe v zadevah opr. št. VIII Ips 286/2005, VIII Ips 278/2008, VIII Ips 255/2012, VIII Ips 184/2015, utemeljeno pa je tudi na podlagi 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela – MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, št. 54/92, Mednarodne pogodbe 15/92), iz katerega izhaja, da delovno razmerje ne preneha, če za to ni utemeljenega (resnega) razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.


Zveza:

ZDR-1 člen 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-4. ZJU člen 154, 154/1.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMzE1