<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 357/2009
ECLI:SI:VDSS:2009:PDP.357.2009

Evidenčna številka:VDS0005175
Datum odločbe:06.05.2009
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni nezakonita, ker v opisih del za posamezna delovna mesta, na katera je bilo prenesene delo z delokroga delovnega mesta vodje kadrovske službe, na katerem je delal tožnik, niso navedene naloge, ki jih je pred odpovedjo opravljal tožnik. Prav tako ni bistveno, ali je tožena stranka pravno formalno pravilno sprejela akt o sistemizaciji delovnih mest, bistveno je le, da je organizacijsko spremembo dejansko izvedla, tako da je delo, ki ga je prej opravljal tožnik, razdelila med ostale delavce.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2006. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika vrne na delo z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je z 10. 6. 2006, da mu od tega dne dalje vpiše delovno dobo v delovno knjižico in ga prijavi v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti) po osnovi 530.000,00 SIT (2.211,65 EUR).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče v novem postopku izvedlo le en dokaz, to je zaslišanje direktorja tožene stranke, ki je potem, ko je sodišče prve stopnje prečitalo razloge za razveljavitev prve sodbe, spremenil svojo izpovedbo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pomembnih trditev tožnika, razen s splošno navedbo, da verjame izpovedbi direktorja tožene stranke, ki naj bi bila celo skladna z navedbami tožnika, kar pa ne drži. Eden od odpovednih razlogov, to je sprememba sistemizacije in ukinitev delovnega mesta tožnika, ni bil podan, saj nova sistemizacija in opisi dne 3. 1. 2006 niso bili sprejeti. Tožnik v tem sporu ni imel enakih možnosti kot tožena stranka, saj je sodišče v celoti verjelo direktorju in njegovi priči, ni pa verjelo drugačni izpovedbi tožnika in še ene priče. Obstoj razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi bi morala dokazati tožena stranka, dejansko pa bi bilo dokazno breme prevaljeno na tožnika. Tožnik je bil v slabšem položaju tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s pridobitvijo in prečitanjem pravdnega spisa. Iz tega spisa bi bilo razvidno, da ni mogoče verjeti navedbam tožene stranke in izpovedi direktorja tožene strank. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi zato, ker tožnik, ki je imel status člana uprave, nikoli ni bil razrešen s položaja vodje. Ni pomembno, da tožnik (enako pa velja tudi za ostale člane uprave), ni imel posebne pogodbe, v kateri bi bilo izrecno navedeno, da je član uprave. Način razrešitve oziroma odpoklica članov uprave ureja Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-UPB1, Ur. l. RS, št. 15/2005). Sodišče prve stopnje navaja, da naj bi bilo dokazno breme, da je obstajal neutemeljen odpovedni razlog na tožniku, vendar pa je dokazno breme v resnici na toženi stranki. Ni potrebno nedvomno dokazati obstoja neutemeljenih odpovednih razlogov, zadostuje dvom v obstoj odpovednih razlogov. Tožnik je predlagal zaslišanje še treh prič, zato ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, ko pa je prepričano, da bi tožnik moral dokazati obstoj neutemeljenih odpovednih razlogov. V prvem sojenju sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče nista poznala relevantnih dejstev iz pravde, ki med strankama teče zaradi denarnega zahtevka tožnika. Tožnik je zatrjeval, da gre za diskriminatorni razlog, zato je dokazno breme znova na toženi stranki. Neposredni dokazi so v takšnih primerih izjemno redki, gre za ravnanje, ki ga je potrebno oceniti v širšem kontekstu ravnanj, dogodkov in razmerij, zato ni dovolj zatrjevanje direktorja, da nima nič proti tožniku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in tudi takrat tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je sicer soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi stališči sodišča prve stopnje, izpodbijano sodbo pa je razveljavilo, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka seznanila z razlogi za redno odpoved oziroma kdaj so ti razlogi nastali, čeprav je od tega odvisna odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnih opredelitev tožnika je možno razumeti tudi kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je med drugim vselej podana tudi takrat, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vendar pa izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Navedena kršitev ni podana, če se sodišče prve stopnje ni opredelilo do prav vseh navedb tožnika, bistveno je, da se je opredelilo do pravno relevantnih navedb in glede vseh odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je to storilo, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti, ni podana.

Tudi z navedbo, da tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel enakih možnosti kot tožena stranka, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem tožnik neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni hotelo izvesti dokazov, ki jih je predlagal. Sodišče prve stopnje je namreč zaslišalo vse priče, katerih zaslišanje je tožnik predlagal pravočasno, to je najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo predlaganih prič A.T., V.I. in J.L., vendar je tožnik zaslišanje prvih dveh predlagal šele na drugem naroku za glavno obravnavo, zaslišanje J.L. pa šele v novem postopku, ne da bi pri tem zatrjeval, da tega brez svoje krivde ni mogel storiti že prej. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka že na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na kasnejših narokih za glavno obravnavo pa stranka lahko predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta odločilna dejstva so, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela in sicer tako, da je delo, ki ga je opravljal tožnik, prenesla na druge delavce in dejansko ukinila delovno mesto tožnika, kar je razvidno tako iz akta o sistemizaciji, kot iz izpovedb zaslišanih prič o tem, kako je pri toženi stranki delo potekalo potem, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bilo delo, ki ga je poprej opravljal tožnik, razdeljeno med računovodjo M.Š., direktorja tožene stranke in M.B. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se je direktor za razdelitev tožnikovega dela med druge delavce (zaradi česar je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) odločil potem, ko se je seznanil s finančnimi rezultati za november 2006, kar se je zgodilo po 17. 12. 2006.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da naj bi direktor tožene stranke v novem postopku povsem spremenil svojo izpovedbo, kar naj bi kazalo na njegovo neverodostojnost. Dejansko med izpovedbo direktorja ob prvem zaslišanju in v novem postopku, ni nobenega nasprotja. Ob dopolnilnem zaslišanju je direktor tožene stranke le dopolnil svojo izpovedbo glede tega, kdaj je izvedel za rezultate finančnega poslovanja za november 2005.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi sankcija zaradi tožbe, ki jo je tožnik vložil zoper toženo stranko zaradi premalo izplačane plače. Celo v primeru, če je direktor tožene stranke res ocenjeval, da založnik s tem kaže nelojalnost do delodajalca, še vedno ostaja dejstvo da je tožena stranka ves čas po prenehanju delovnega razmerja tožnika poslovala tako, da za njegovo delo ni zaposlila novega delavca, temveč je bilo to delo razdeljeno med že zaposlene delavce.

V stavku, v katerem sodišče prve stopnje našteva vse dokaze, na podlagi katerih je prišlo do sklepa, da je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je prvostopenjsko sodišče res neustrezno zapisalo, da sta tudi tožnik in direktor tožene stranke izpovedala smiselno enako, ne da bi pri tem navedlo, na kaj se ta ugotovitev nanaša. Očitno je, da se navedeno ne more nanašati na njuni celotni izpovedbi, saj sodišče prve stopnje sicer ne bi opravilo soočenja tožnika in direktorja tožene stranke v zvezi z domnevnimi izjavami direktorja, da delavec, ki delodajalca toži, nima pri njem kaj iskati. Vendar pa je iz povzemanja izpovedb tožnika in direktorja na isti strani obrazložitve izpodbijane sodbe (5. stran) razvidno, da se ugotovitev o smiselno enaki izpovedbi lahko nanaša le na vprašanje razdelitve tožnikovega dela med ostale delavce. To je razvidno iz tega, da sodišče takoj po tistem, ko povzema izpovedbo direktorja tožene stranke o tem vprašanju, navaja, da je tudi po tožnikovi izpovedbi njegovo delo sedaj razdeljeno med ostale delavce. Nekonkretizirana in zato tudi nepravilna navedba o smiselno enakem izpovedovanju ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi te pomanjkljivosti ni podano nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini izpovedb in zapisniki o izpovedbah. To nasprotje bi bilo podano, če bi se v razlogih navajalo, da je tožnik izpovedal nekaj drugega, kot pa je navedeno v zapisniku o njegovem zaslišanju. Ni pa to nasprotje podano, če sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključi, da sta izpovedbi tožnika in direktorja tožene stranke skladni, v resnici pa se ta skladnost nanaša le na del izpovedb.

Izpodbijana sodba tudi ni nezakonita zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje nekoliko nerodno zapisalo, da tožnik sam nosi dokazno breme glede navedb o neutemeljenih odpovednih razlogih iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Iz konteksta izpodbijane sodbe je očitno, da sodišče prve stopnje misli na trditveno breme, ki je v resnici na tožniku. Trditveno breme, da je delodajalec pogodbo o zaposlitvi odpovedal zaradi katerega od v 89. členu ZDR naštetih neutemeljenih razlogov (med njimi je tudi vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja) je na delavcu in je tožnik to trditveno breme tudi izpolnil. Na delodajalcu pa je obrnjeno dokazno breme glede utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 82. člena ZDR) in je tožena stranka v tem sporu tudi dokazala obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni pridobilo spisa, v katerem tožnik od tožene stranke zahteva razliko v premalo izplačani plači, dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je v tem sporu ugotovilo vsa odločilna dejstva, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi iz spisa, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 212/2005 glede teh odločilnih dejstev, izhajalo drugačno dejansko stanje. Tožnik je izvedbo tega dokaza predlagal z vlogo z dne 18. 3. 2006, ne da bi pri tem navedel, katera dejstva želi dokazovati z vpogledom v spis, kasneje pa se je skliceval predvsem na izpovedbe prič o tem, da je tožena stranka že poprej določena opravila prenašala na odvetnike, kar pa ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker v opisih del za posamezna delovna mesta, na katera je bilo preneseno delo z njegovega delovnega mesta vodje splošne kadrovske službe, niso navedene naloge, ki jih je prej opravljal tožnik. Bistveno je, da se je tožena stranka odločila, da spremeni organizacijo svojega dela tako, da ukine delovno mesto vodje splošne kadrovske službe in da naloge ukinjenega delovnega mesta prenese na ostala obstoječa delovna mesta oziroma delavce. Tudi ni bistveno, ali je tožena stranka res pravno formalno pravilno sprejela akt o sistemizaciji delovnih mest, bistveno je, da je organizacijsko spremembo dejansko izvedla, tako da je delo, ki ga je prej opravljal tožnik, razdelila med ostale delavce.

Povsem brez podlage je pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik ni bil razrešen, čeprav je imel status člana uprave. Ne le, da tožnik to zatrjuje prvič šele v pritožbi, pred tem je (pa še to ne na prvem naroku) navajal, da je bil vodilni delavec, temveč so te navedbe tudi v nasprotju z vpisi v sodnem registru. Iz sodnega registra je namreč razvidno, da je ves čas tožena stranka imela samo enega zakonitega zastopnika in to je bil direktor K.P. Tudi če je tožnik morda imel status takoimenovanega delavca s posebnimi pooblastili oziroma vodilnega delavca, pa to ne vpliva na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovljenem dejanskem stanju štelo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Spremembe organizacije dela, ki se kažejo v tem, da se vse naloge enega delovnega mesta prenesejo na druge delavce, zaradi česar pride do ukinitve tega delovnega mesta, je prav gotovo organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju dela na ukinjenem delovnem mestu in s tem razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi ko je štelo, da je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v okviru roka iz petega odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved. Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila sprememba organizacije dela pri toženi stranki, za to spremembo pa se je direktor odločil šele po seznanitvi z rezultati poslovanja za november 2005, kar pa se ni moglo zgoditi pred 17. 12. 2005. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana 3. 1. 2006, torej znotraj 30-dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1.
Datum zadnje spremembe:
05.11.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ4MzQ2