<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 451/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.451.2017

Evidenčna številka:VDS00006611
Datum odločbe:16.11.2017
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), Silva Donko (poroč.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dodatek za delovno dobo

Jedro

Delovno sodišče je v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj opisno odločalo o pravicah iz delovnega razmerja. Zato ni mogoče zaključiti, da je sodišče v sodbi opr. št. Pdp 436/2012 že odločilo o pravici do dodatka za delovno dobo, zlasti ne na način, da bi tožnik lahko zgolj na podlagi odločitve, da se mu "prizna delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja" v izvršilnem postopku zahteval dodatek za delovno dobo. Tožnik je zato moral, če je želel doseči sodno odločitev o dodatku za delovno dobo v spornem obdobju, ki jo bo moč tudi izvršiti, vložiti novo tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku v roku osmih dni obračuna dodatek za minulo delo v skupnem bruto znesku 2.990,00 EUR (bruto zneski po posameznih mesecih od junija 2011 do vključno januarja 2013 in njihova zapadlost izhajajo iz izreka sodbe), od bruto zneskov odvede davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do 9. 7. 2012 in od 6. 2. 2017 do plačila za zneske od junija 2011 do vključno marca 2012 oziroma od zapadlosti posameznega mesečnega zneska od 6. 2. 2017 do plačila za zneske od aprila 2012 do vključno januarja 2013 (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov za mesece od junija 2012 do vključno januarja 2013 od zapadlosti do 9. 7. 2012 (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki plača stroške postopka v znesku 367,66 EUR, v primeru zamude osemdnevnega izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sklenilo je, da se postopek ustavi glede zahtevka za glavnico 6.542,08 EUR bruto in zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče v sodbi opr. št. I Pd 436/2012 z dne 14. 11. 2012 pravnomočno že odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati delovno razmerje od 7. 4. 2011 dalje do vrnitve na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Čeprav je bilo torej o dodatku na minulo delo že odločeno, je sodišče prve stopnje o tem ponovno odločilo, s čimer je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je dodatek za minulo delo že upoštevala pri izplačilu plače na podlagi navedene sodbe, saj je smatrala, da je bilo o tej zadevi že odločeno. Tožena stranka je že obračunan in plačan dodatek na minulo delo izkazala s priloženimi plačilnimi listi za obdobje od 9. 4. 2012 do 12. 1. 2013. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je verjelo navedbam tožnika in odločilo, da ta dodatek še ni bil plačan. Iz tabel, prikazanih v pritožbi, izhaja, da je tožena stranka tožniku dodatek že plačala. Na transakcijski račun tožnika je plačala 6.075,71 EUR, nakazan znesek poleg plač vključuje tudi dodatek na minulo delo. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o utemeljenosti zahtevka za obračun in plačilo dodatka za delovno dobo (dodatka na minulo delo) v obdobju od junija 2011 do vključno januarja 2013. Dodatek za delovno dobo pripada delavcu na podlagi prvega odstavka 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je veljal v vtoževanem obdobju. Njegova višina pa se v skladu z drugim odstavkom istega člena določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Med strankama v tem sporu ni bilo sporno, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju upravičen do dodatka za minulo delo, prav tako ni bila sporna višina.

7. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema, da je bilo o dodatku za delovno dobo, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje v tem sporu, že pravnomočno odločeno v sporu, ki je med pravdnima strankama tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. S sodbo opr. št. I Pd 436/2012 z dne 14. 11. 2012 (A2), označeno s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, je bilo razsojeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2011 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Hkrati pa je bilo toženi stranki naloženo, naj tožniku prizna delovno razmerje od 7. 4. 2011 dalje do vrnitve nazaj na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in tožnika pozove nazaj na delo (II. točka izreka) ter naj mu obračuna mesečno plačo od 7. 4. 2011 dalje v mesečnem znesku bruto 2.764,10 EUR, povečanem za 10 %, za april 2011 le v sorazmernem delu (od 7. 4. do 30. 4. 2011), od tega zneska odvede davke in prispevke, neto znesek pa nakaže tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je bilo o dodatku za delovno dobo, ki je predmet obravnavanega spora, pravnomočno odločeno v okviru II. točke izreka citirane sodbe, s katerim je sodišče naložilo toženi stranki, naj tožniku prizna delovno razmerje od 7. 4. 2011 dalje do vrnitve nazaj na delo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, torej tudi s pravico do dodatka za delovno dobo. Takšno stališče pa je zmotno.

8. Delovno sodišče je v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zgolj opisno odločalo o pravicah iz delovnega razmerja. Zato ni mogoče zaključiti, da je sodišče v sodbi opr. št. Pdp 436/2012 že odločilo o pravici do dodatka za delovno dobo, zlasti ne na način, da bi tožnik lahko zgolj na podlagi odločitve, da se mu "prizna delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja" v izvršilnem postopku zahteval dodatek za delovno dobo1. Tožnik je zato moral, če je želel doseči sodno odločitev o dodatku za delovno dobo v obdobju od junija 2011 do vključno januarja 2013, ki jo bo moč tudi izvršiti, vložiti novo tožbo2. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku, o katerem je že bilo odločeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku vtoževan dodatek za delovno dobo že plačala v izvršilnem postopku opr. št. In 546/2013, v katerem je tožnik na podlagi že prej omenjene sodbe delovnega sodišča zahteval izplačilo plače. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim ugovorom v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo (zato ni podana niti uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je tožena stranka predložila plačilne liste za tožnika, ki jim je slednji ugovarjal, in da zato tožena stranka ni uspela dokazati, da je vtoževane zneske tožniku dejansko plačala. Tudi v pritožbi se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na plačilne liste (B12), ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazujejo, da so bile vtoževane terjatve že izpolnjene. Da bi iz kakšnih drugih dokazov izhajalo, da je tožena stranka obveznosti v zvezi z obračunom in plačilom dodatka za delovno dobo že izpolnila, pa tožena stranka v pritožbi ne navaja. Zgolj z navedbami, da je dodatek za delovno dobo plačala in koliko je plačala, brez sklicevanja na dokaze pa s pritožbo ne more uspeti.

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

-------------------------------
1 V skladu s prvim odstavkom 21. člena v zvezi s 17. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.) je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti.
2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, izvršilni oddelek, opr. št. I Ip 4107/2010 z dne 6. 4. 2011, sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 845/2001 z dne 13. 2. 2003, sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 987/2012 z dne 14. 11. 2012, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 217/2014 z dne 8. 4. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 129, 129/1, 129/2.
Datum zadnje spremembe:
08.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MDQz