<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 885/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.885.2015

Evidenčna številka:VDS0015773
Datum odločbe:03.03.2016
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:sindikalni zaupnik - posebno varstvo pred odpovedjo - dogovor o številu sindikalnih zaupnikov

Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 453/2009 in VIII Ips 207/2014 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 419/2014). ZDR-1 v prvem odstavku 207. člena določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom ZDR-1, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom.

Ker tožnik ni dokazal, da bi med sindikatom in toženo stranko obstajal dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali posebno delovnopravno varstvo, niti to ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov (predvsem pravil sindikata pri toženi stranki) ali veljavnih predpisov, ni bil posebej varovan pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik. Zato mu je tožena stranka lahko podala zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba delno spremeni v izpodbijanem delu II. točke izreka, tako da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko 24. 8. 2012, ni prenehala veljati 9. 1. 2014 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013, temveč 9. 7. 2014 in je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 9. 1. 2014 do 9. 7. 2014, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 9. 1. 2014 do 9. 7. 2014 obračunati zneske plač oziroma nadomestila plač, ki zapade v plačilo do 18. dne v mesecu za pretekli mesec, in od teh bruto zneskov obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto plač oziroma nadomestila plač pa za navedeno obdobje izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega delovnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Pritožba tožnika se zavrne in se sodba v nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013, ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 9. 1. 2014, temveč še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, za poziv tožnika nazaj na delo ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja (obračun in izplačilo plač, regresa za letni dopust in drugih denarnih prejemkov iz delovnega razmerja za čas od 9. 1. 2014 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila), za prijavo v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko 24. 8. 2012, ni prenehala veljati 9. 1. 2014, temveč 9. 7. 2014 in je za obdobje od 9. 1. 2014 do 9. 7. 2014 tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v matično evidenco ZPIZ, kar pa je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II/1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku za čas od 9. 1. 2014 do 9. 7. 2014 obračunati nadomestila plač, od bruto zneskov obračunati in plačati ustrezne davke in prispevke, neto nadomestila plač pa izplačati tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (II/2. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku v roku 15 dni povrne stroške tega delovnega spora v znesku 778,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (II/3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del II. točke izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki vlaga pritožbo tožena stranka. Prvenstveno izpostavlja, da je sodišče v I. točki izreka v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, nato pa mu je v II. točki delno ugodilo, o podrednem zahtevku pa sploh ni odločalo. Meni, da je glede na navedeno izrek sodbe sam s sabo v nasprotju in v nasprotju z obrazložitvijo sodbe in je s tem podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Kot nepravilno graja odločitev, da je delovno razmerje po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku prenehalo šele 9. 7. 2014. Zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo 116. člena ZDR-1. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katero konkretno medicinsko dokumentacijo je štelo za podlago ugotovitve, da je bil tožnik v času podane odpovedi in izteka odpovednega roka v bolniškem staležu. Nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik še naprej v bolniškem staležu oziroma bi bil, če ne bi prišlo do odjave iz zavarovanja. Trdi, da je ta ugotovitev neobrazložena in arbitrarna, saj sodišče nima znanja medicinske stroke, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bil tožnik ob izteku odpovednega roka 9. 1. 2014 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno, kar izhaja iz potrdila o upravičeni zadržanosti od dela z dne 14. 2. 2014 in odločbama ZZZS OE A. z dne 11. 12. 2013 in z dne 15. 1. 2014. Trdi, da je delavec sposoben za delo, ko je v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ugotovljeno, da je sposoben opravljati delo ne glede na obseg in se sklicuje na komentar določbe 116. člena ZDR-1 in na sodno prakso (odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 277/2008 in odločba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 86/2012). Ker je bil tožnik v kritičnem obdobju glede na potrdila o upravičeni zadržanosti z dela in odločbe ZZZS zmožen za delo v obsegu štirih ur dnevno, je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo določbo 116. člena ZDR-1 ter napačno štelo, da tožniku delovno razmerje 9. 1. 2014 ni prenehalo. Ker je bil tožnik tega dne sposoben za delo v skrajšanem obsegu, kar izhaja tudi iz njegovih navedb na naroku 13. 4. 2014, tožena stranka meni, da ga je pravilno odjavila iz obveznih zavarovanj ob poteku odpovednega roka. Tožena stranka glede na navedeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek tožnika zavrne, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo v plačilo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tudi tožnik. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ali spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se primarnemu tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in neustavna ter predstavlja presenečenje za tožnika, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do relevantnih navedb oziroma jih je povsem spregledalo, izpodbijano sodbo pa sprejelo v nasprotju s sodno prakso. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave RS. Po tožnikovem mnenju izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj ne sprejema navedb in ugovorov glede nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi iz poslovnih razlogov. Nadalje navaja, da sodišče ni pravilno ocenilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in je s tem kršilo določbo 8. člena ZPP. Trdi, da je izpodbijana odpoved nezakonita, ker ni obstajal utemeljen odpovedni razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega med pravdnima strankama ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Po njegovem mnenju njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno oziroma je bilo ukinjeno le na videz, kar utemeljuje z dejstvom, da v sistemizaciji delovnih mest še vedno obstaja delovno mesto proizvodni tehnolog. Zatrjuje, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi neutemeljenega odpovednega razloga - začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni. Izpodbija dokazno oceno izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in trdi, da ni podprta z drugimi dokazi, niti ne izhaja iz trditvene podlage tožene stranke. Nasprotuje širjenju v odpovedi navedenih odpovednih razlogov. Meni, da je obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi pavšalna in prepisana iz odpovedi drugega delodajalca ter se ponovno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 99/2011, sodišču prve stopnje pa očita, da se do tega ni opredelilo. Prav tako naj se ne bi opredelilo do dejstva, da tožena stranka ni dokazala zatrjevanih odpovednih razlogov. Trdi, da ekonomski kazalniki tožene stranke ne kažejo nobenih poslabšanj. Da je odpovedni razlog neutemeljen, po njegovem mnenju kaže že samo dejstvo, da tožena stranka vse do prekinitve bolniškega staleža ni imela potrebe po ukinitvi tožnikovega delovnega mesta. Kot nesprejemljivo graja ukinjanje delovnega mesta eno leto po njegovi ustanovitvi in posledično odpoved. Trdi, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do relevantnih navedb, da mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi njegovega bolniškega staleža. Odpoved je po njegovem mnenju nezakonita tudi zaradi objave prostih delovnih mest in zaposlovanja novih delavcev (npr. B.B.) v času odpovedi. V zvezi s tem bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze. Nezaposlitev drugega delavca v času njegovega bolniškega staleža po njegovem mnenju pomeni, da je prenehala potreba po njegovem delu že decembra 2012 in je odpoved prepozna. Nasprotuje neizvedbi dokaza s predložitvijo organigramov tožene stranke za ugotovitev, kdaj se je tožena stranka odločila, da tožnika ne potrebuje več. Trdi, da njegovo delo ni postalo nepotrebno, saj ga je v času njegovega bolniškega staleža tožena stranka prerazporedila med druge delavce. Nemoralno se mu zdi, da se je njegovo delo v času njegove odsotnosti prerazporedilo med druge, tudi novozaposlene delavce, sam pa je po vrnitvi prejel odpoved. Meni, da je potreba po njegovem delu prenehala zaradi razpršenosti delovnih nalog na druge zaposlene. Ohranjanje njegovega delovnega mesta v sistemizaciji po njegovem mnenju omogoča kasnejšo možnost zaposlitve nekoga drugega na tem delovnem mestu, kar je zloraba instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da delovno mesto proizvodnega tehnologa še obstaja, saj je tožena stranka pet mesecev pred odpovedjo zaposlila novega tehnologa, ki opravlja vse delo, ki ga je dejansko opravljal tožnik, ki je do nastopa bolniškega staleža opravljal tudi dela in naloge tehnologa. Pove še, da je bilo sodelavcu C.C. ponujeno novo delovno mesto, ki ga je zmožen opravljati tudi tožnik. Kot nedopustno graja težnjo tožene stranke, da bi na novo zaposlila kadre zgolj z visoko ali višjo strokovno izobrazbo in zatrjuje diskriminacijo v razmerju do manj izobraženih in bolnih delavcev. Navaja, da je tožena stranka 9. 4. 2013 objavila potrebo po delu proizvodnega tehnologa in je tako mogoče sklepati, da je tožena stranka zaposlila novega proizvodnega tehnologa in s tem nadomestila tožnika v času bolniškega staleža, česar ta ni prerekala. Sodišču prve stopnje očita, da neutemeljeno ni izvedlo dokaza z vpogledom v pogodbo o zaposlitvi delavca na tem delovnem mestu. Sklicuje se na trditve o diskriminaciji tožnika glede na ostale zaposlene, zlasti v razmerju do sodelavca C.C.. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da ni užival pravnega varstva kot sindikalni zaupnik. Trdi, da nikjer v pravilih sindikata ni določeno, da samo predsednik sindikata uživa polno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ampak so vsi sindikalni zaupniki varovani pred odpovedjo. Navedeno po njegovem mnenju izhaja tudi iz negativnega mnenja sindikata glede odpovedi njegove pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščenki pravočasno odgovarja in predlaga, da se pritožba tožnika zavrne kot neutemeljena.

6. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ta niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom sodbe, tako da jo je bilo mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je delno materialno pravno zmotna.

9. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja na dejstvo, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, nato pa mu v II. točki delno ugodilo. V predmetni zadevi je namreč vsebinsko gledano tožnik postavil le en tožbeni zahtevek, saj se zahtevek, ki ga je navedel kot podrednega, vsebinsko popolnoma prekriva z delom zahtevka, ki ga je postavil kot primarnega.(1) Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja od 9. 1. 2014 do 9. 7. 2014, je posledično odpravilo to kršitev določb pravdnega postopka (šesta alineja 358. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).

K pritožbi tožnika

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 11. 2013. Ugotovilo je, da je bilo tožnikovo delovno mesto proizvodni tehnolog dejansko ukinjeno, nekatera dela se odtlej ne opravljajo več, druga pa opravljajo dodatno delavci, ki so bili že pred odpovedjo zaposleni pri toženi stranki. Zavzelo je tudi stališče, da pri toženi stranki pravno varstvo pred odpovedjo uživa predsednik sindikata, tožnik kot eden od preostalih sindikalnih zaupnikov pa ne.

11. Tožnik sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi. V pritožbi tožnik posebej izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo zakonitega zastopnika tožene stranke. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče ali stranke pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi sicer skopo, a prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke ter izpovedi prič in listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

12. Pritožbene navedbe, da je bil tudi tožnik kot sindikalni zaupnik skladno z zakonom varovan pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik skladno z določbo 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), niso utemeljene. Skladno z ustaljeno sodno prakso zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Povedano drugače: varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 453/2009 z dne 23. 5. 2011 in VIII Ips 207/2014 z dne 24. 2. 2015 ter sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 419/2014 z dne 3. 7. 2014). ZDR-1 v prvem odstavku 207. člena določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom ZDR-1, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi med sindikatom in toženo stranko obstajal dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali posebno delovnopravno varstvo, niti to ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov (predvsem pravil sindikata pri toženi stranki – listina B 15) ali veljavnih predpisov. Ker tožnik ni bil posebej varovan pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik, mu je tožena stranka lahko podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

13. Tožnik v pritožbi ponavlja, da je tožena stranka zgolj navidezno ukinila delovno mesto proizvodni tehnolog, saj v sistemizaciji delovnih mest tako delovno mesto še obstaja. Da formalna ukinitev delovnega mesta v sistemizaciji delovnih mest pri delodajalcu ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta, izhaja iz ustaljene sodne prakse (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 132/2013 z dne 2. 9. 2013 ter sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 260/2008 z dne 1. 10. 2008). Nasprotno pritožbeno zavzemanje in utemeljevanje razlogov za to torej ne more biti uspešno. Glede na to, da formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi, tudi pritožbene navedbe v zvezi z neobveščanjem in nesodelovanjem sindikata pri teh spremembah in možnostjo eventualnih kasnejših zlorab niso odločilne. Morebitne napake v postopku, vključno s kršitvijo obveznosti delodajalca do sindikata v postopku sprememb sistemizacije ne morejo vplivati na veljavnost odločitev delodajalca (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 233/2014 z dne 24. 3. 2015 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 555/2007 z dne 14. 5. 2008).

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi poslovni razlog ustrezno obrazložen. Navedbe o razlogih za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 20113 (ukinitev delovnega mesta proizvodni tehnolog v enoti Proizvodnja zaradi optimizacije poslovanja kot posledice slabših ekonomskih kazalnikov) povsem zadostijo zahtevi iz drugega odstavka 87. člena ZDR-1 po pisni obrazložitvi dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz njih je namreč mogoče povsem jasno razbrati vsebino konkretnega razloga za odpoved in jim ni mogoče očitati take pavšalnosti, da bi bil preizkus utemeljenosti zatrjevanega poslovnega razloga nemogoč. Na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je nek drug delodajalec svojemu delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi z navedbo jezikovno podobnih razlogov. Sodišče prve stopnje tudi ni dopustilo širitve v odpovedi zatrjevanega dejanskega odpovednega razloga, tako da zatrjevane kršitve določb postopka niso podane. Delodajalec lahko v sodnem postopku dokazuje dejanski razlog za odpoved tudi z dejstvi in dokazi, ki v sami odpovedi niso navedeni.

15. Prav tako so skladno z ustaljeno sodno prakso ob ugotovitvi, da ukinitev delovnega mesta ni bila fiktivna, pravno nepomembne okoliščine, ki so privedle do odločitve o ukinitvi in porazdelitvi nalog delovnega mesta tožnika (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 161/2013 z dne 9. 12. 2013). Pri tej odločitvi gre za samostojno poslovno odločitev delodajalca, katere smotrnosti sodišče v sodnem postopku ne sme presojati (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 168/2015 z dne 8. 12. 2015), zato sodišče prve stopnje pravilno ni posebej ugotavljalo, ali so bili poslovni rezultati tožene stranke res slabi. Glede na to niso utemeljene pritožbene navedbe v tej smeri.

16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odpovedni razlog navidezen, saj naj tožena stranka delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal pred odpovedjo, ne bi ukinila. Tožnik je pred odpovedjo oziroma do nastopa bolniškega staleža opravljal delo na delovnem mestu proizvodni tehnolog. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka delovno mesto ukinila, dela ki so sodila v opis tega delovnega mesta, ki se še opravljajo, pa je razdelila med delavce, ki so bili že zaposleni pri toženi stranki v času odpovedi. Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog med druga delovna mesta je utemeljen poslovni razlog (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 168/2015 z dne 8. 12. 2015). Tožnik v pritožbi navaja zlasti, da se pri toženi stranki še vedno opravljajo dela delovnega mesta tehnolog. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da tožnik po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu proizvodni tehnolog v letu 2012 ni več opravljal del in nalog tehnologa. Glede na to na pravilnost odločitve o zakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga zaradi ukinitve delovnega mesta proizvodnega tehnologa ne vplivajo obsežne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da se delovno mesto tehnologa še vedno opravlja, da je tožnik sposoben opravljati delo na tem delovnem mestu ter da je tožena stranka pet mesecev pred odpovedjo tožniku zaposlila na delovnem mestu tehnologa novega delavca B.B.. Glede na to se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati do trditev v zvezi z zaposlitvijo tega delavca.

17. Tožnik tudi ne more dokazati nezakonitosti odpovedi z utemeljevanjem, da je bil najprej zaposlen kot tehnolog, nato pa na novoustanovljenem delovnem mestu proizvodni tehnolog, ki je bilo po relativno kratkem času ukinjeno. Ob dejstvu, da je dokazni postopek pokazal, da je bilo to delovno mesto dejansko ukinjeno, dela tega delovnega mesta pa razdeljena med druge delavce tožene stranke, ki so že bili zaposleni pri njej (tudi tožnik priznava, da se je B.B. zaposlil pri toženi stranki 5 mesecev pred odpovedjo tožniku, drugih trditev o poimensko opredeljenih novozaposlenih delavcih pa ni podal), ni pravno pomembno, na katerem delovnem mestu je tožnik delal, preden je sklenil pogodbo o zaposlitvi za proizvodnega tehnologa. Da bi tožnik dejansko tudi po sklenitvi te pogodbe o zaposlitvi še vedno opravljal dela tehnologa, dokazni postopek ni pokazal.

18. Na pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2013 zakonita, prav tako ne vplivajo trditve tožnika, da je njegovemu sodelavcu C.C., ki je prav tako opravljal delo proizvodnega tehnologa, tožena stranka ponudila sklenitev pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Pravno nepomembno je, ali bi bil tudi tožnik sposoben opravljati delo na tem delovnem mestu ter izobrazba enega in drugega, saj delodajalec glede na določbe ZDR-1 ni dolžan ponuditi pogodbe o zaposlitvi za delo na ustreznem delovnem mestu delavcu, ki mu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko sam presodi, komu bo ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi za prosto delovno mesto, če obstaja potreba po tem. Tožnikove trditve o tem, da je bil (predvsem v razmerju do navedenega sodelavca) diskriminiran na podlagi zdravstvenega stanja in izobrazbe, so presplošne in ne opravičujejo domneve, da je bila kršena prepoved diskriminacije, zato dokazno breme ni prešlo na toženo stranko (šesti odstavek 6. člena ZDR-1).

19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi bolniškega staleža oziroma zaradi njegovega zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je resnično ukinila delovno mesto proizvodni tehnolog, ki ga je pred odpovedjo zasedal tožnik. Z ugotovitvijo, da je podan zakonsko dopusten razlog za odpoved, tj. ukinitev delovnega mesta kot organizacijski razlog, je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga, sodišče prve stopnje pa zadostno obrazložilo izpodbijano sodbo. To zadostuje kot dokaz za trditev, da tožniku ni podala odpovedi zaradi nezakonitega odpovednega razloga – njegovega zdravstvenega stanja oziroma odsotnosti zaradi bolniškega staleža. Da je odpoved posledica njegovega zdravstvenega stanja in ne ugotovljene ukinitve delovnega mesta, pa tožnik (na katerega je prešlo dokazno breme) ni dokazal, sodišče prve stopnje pa je sledilo nasprotni prepričljivi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke, da bi bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi, če ne bi bil v bolniškem staležu, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

20. Pritožnik zmotno meni, da dejstvo, da tožena stranka ni ukinila njegovega delovnega mesta vse do njegove vrnitve na delo, pomeni, da poslovni razlog ni obstajal oziroma, da je odpoved prepozna, ker je poslovni razlog nastal že s prvim dnem tožnikove odsotnosti. V ZDR-1 ni predpisan rok za podajo redne odpovedi iz poslovnega razloga (prim. s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1), zaradi česar lahko delodajalec sam sprejme odločitev, kdaj po nastanku odpovednega razloga bo podal redno odpoved iz poslovnega razloga. Tudi odločitev o tem, ali in kdaj bo ukinil neko delovno mesto, je v pristojnosti delodajalca, v katero sodišče ne more posegati. Glede na to pritožbeno zatrjevanje o prepozni odpovedi ni pravno relevantno, iz tega razloga pa sodišče prve stopnje pravilno ni dopustilo izvedbe dokazov za ugotavljanje pravno nebistvenega dejstva, kdaj se je tožena stranka odločila, da tožnika ne potrebuje več.

21. Dejstvo, da je tožena stranka v času njegove odsotnosti njegovo delo prerazporedila med druge delavce, ne pomeni, da njegovo delo na delovnem mestu proizvodni tehnolog pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno pri toženi stranki. Tožena stranka je legitimno sprejela drugačen način opravljanja dela – dela tožnika na navedenem delovnem mestu je razporedila med druge že zaposlene delavce, ki so jih opravljali dodatno, poleg svojih dotedanjih nalog. Tudi naložitev določenega dela nalog delovnega mesta proizvodni tehnolog delavcu, ki je bil na novo zaposlen na delovnem mestu tehnolog v času tožnikovega bolniškega staleža, na zakonitost odpovedi ne vpliva. Tožena stranka za dela tožnikovega delovnega mesta namreč ni namesto tožnika zaposlila drugega delavca za opravljanje del delovnega mesta proizvodni tehnolog, temveč je ta dela razdelila med že zaposlene delavce, kar ni nezakonito. Tožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da je tožena stranka pred njegovo vrnitvijo na novo zaposlila tehnologa, ki je prevzel opravljanje vseh njegovih nalog proizvodnega tehnologa, vendar s to splošno trditvijo ne more omajati na dokaznem postopku temelječe ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se naloge prenesle na delovodje, obratovodje in tehničnega direktorja, nekatere izmed njih pa se ne opravljajo več, zaradi česar je delo tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 8. 2012 postalo nepotrebno.

22. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka 9. 4. 2013 objavila potrebo po delu proizvodnega tehnologa in da je iz tega mogoče sklepati, da je tožena stranka zaposlila novega proizvodnega tehnologa, ki je nadomestil tožnika, so neutemeljene. Tožena stranka je trdila, da novega proizvodnega tehnologa ni zaposlila, kar je tudi dokazovala z listinskimi in personalnimi dokazi. Prav tako je dokazano, da je prav v tistem času zaposlila B.B. na delovnem mestu tehnolog, kar pa na resničnost ukinitve delovnega mesta proizvodni tehnolog ne vpliva. Glede na take trditve tožene stranke od začetka tega sodnega spora, toženi stranki ni mogoče očitati, da ni prerekala takih (poimensko nekonkretiziranih) navedb tožnika, ki jih je podal šele v drugem pripravljalnem spisu, in to že po prvem naroku za glavno obravnavo. Tako sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo v navedeni vlogi predlaganih dokazov. Tudi dejstvo, da je tožena stranka v času odpovedi tožniku imela na spletu objavljala možnost zaposlitve v skupini D., na zakonitost odpovedi ne vpliva, saj v dokaznem postopku ni bilo dokazano, da je tožena stranka iskala nadomestilo za tožnika na delovnem mestu proizvodni tehnolog, niti da bi na njegovem delovnem mestu koga zaposlila. Ob tem ni nepomembno, da tožena stranka posluje na različnih lokacijah (tudi v različnih državah), zaradi česar zgolj poziv k prijavam zainteresiranih kandidatov na opisno opredeljena prosta delovna mesta sam zase ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je bilo tožnikovo delovno mesto ukinjeno.

23. Sodišče prve stopnje v postopku tudi ni kršilo določb 14., 22. in 23. člena Ustave RS, saj izpodbijana sodba glede na potek postopka ni sodba presenečenja, sodišče prve stopnje pa se je zadostno opredelilo do relevantnih pravočasno podanih in nepavšalnih trditev strank.

24. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

25. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

K pritožbi tožene stranke

27. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika tako, da je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati 9. 1. 2014, temveč 9. 7. 2014, torej po poteku šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Zavzelo je stališče, da je treba uporabiti tretji odstavek 116. člena ZDR-1, saj je bil tožnik v času podane odpovedi in izteka odpovednega roka v bolniškem staležu oziroma bi bil, če ne bi prišlo do odjave iz zavarovanj.

28. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj v predmetni zadevi ni podlage za uporabo določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR-1. Tožnik je bil ob in po izteku odpovednega roka (od 9. 1. 2014 dalje) zmožen za delo v skrajšanem delovnem času (4 ure dnevno), zato mu je pravilno prenehalo delovno razmerje z dnem izteka odpovednega roka (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 277/2008 z dne 21. 6. 2010 in odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 86/2012 z dne 29. 3. 2012). Glede na navedeno je tožena stranka tožnika pravilno odjavila iz obveznih zavarovanj 9. 1. 2014, zato je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 9. 7. 2014, zavrne (peta alineja 358. člena ZPP). Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje. Skladno z določbo 154. člena ZPP jih tožnik krije sam, saj s svojim tožbenim zahtevkom ni uspel niti deloma.

29. Ker tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. Glede na to, da je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

------

(1) S „primarnim“ zahtevkom je tožnik poleg ugotovitve nezakonitosti odpovedi zahteval ugotovitev trajanja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve na delo, s „podrednim“ pa od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poteka šestih mesecev po izteku odpovednega roka.


Zveza:

ZDR-1 člen 112, 207, 207/1.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MTA0