<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 879/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:Pdp.879.2015

Evidenčna številka:VDS0015768
Datum odločbe:10.12.2015
Senat:Silva Donko (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:razpravno načelo - sklenitev delovnega razmerja za določen čas

Jedro

Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1, sodišče ni kršilo razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP in ni mogoče šteti, da bi sodišče s tem odločalo mimo trditvene podlage, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke A.A., naslov ..., ki se glasi:

„1. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014 ni prenehala dne 23.11.2014.

2. Prvo tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po 24. 11. 2014 in sicer vse od 24. 11. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna prvo tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 5.906,30 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2014 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna prvo tožečo stranko za čas od 24. 11. 2014 do izdaje sodbe prve stopnje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja iz naslova zaposlitve in v matično evidenco ZPIZ, ji za to obdobje obračunati bruto plačo v višini 570,1185 EUR ter ji po predhodnem odvodu predpisanega davka in prispevkov plačati pripadajoče neto zneske plač, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezni neto znesek plače tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek drugo tožeče stranke B.B., naslov …, ki glasi:

„1. Ugotovi se, da pogodba o zaposlitvi z dne 30. 10. 2014, ni prenehala dne 27. 11. 2014.

2. Drugo tožeči stranki je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi po 27. 11. 2014 in sicer vse od 27. 11. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna drugo tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 8.952,55 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2014 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna drugo tožečo stranko za čas od 27. 11. 2014 do izdaje sodbe prve stopnje prijaviti v vsa obvezna zavarovanja iz naslova zaposlitve in v matično evidenco ZPIZ, ji za to obdobje obračunati bruto plačo v višini 895,25 EUR ter ji po predhodnem odvodu predpisanega davka in prispevkov plačati pripadajoče neto zneske plač, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki za posamezni neto znesek plače tečejo od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.“ (II. točka izreka).

Odločilo je, da stranke same krijejo svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka).

Nadalje je v IV. točki izreka sodbe sklenilo, da se tožečima strankama v končno plačilo naložijo stroški priče C.C. v znesku 4,80 EUR in da sta tožeči stranki priči dolžni plačati te stroške v 8 dneh pod izvršbo (o čemer bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbami 1. odstavka 310. člena ter 242. člena ZPP sicer odločiti s posebnim sklepom, ne pa s sodbo).

2. Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožujeta tožeči stranki iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeči stranki se ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje, saj menita, da je nepravilna. Sodišče prve stopnje je pod točko 19 obrazložitve sodbe mnenja, da je toženi stranki dopustno sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj stečajni postopek že po svoji naravi traja določen čas in ga je kot projektno delo dopustno šteti kot izjemo iz 1., 3., 11. alineje 54. člena ZDR-1. Tožeči stranki soglašata, da je narava stečajnega postopka časovno omejene narave, vendar pa ga kot takšnega „per se“ ne gre šteti kot projektno delo, kar pa ne dopušča sklepanja delovnih razmerij v stečajnem postopku v nasprotju z določili ZDR-1, saj tožena stranka zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi tekom pravdnega postopka ni niti zatrjevala (da je delo po pogodbi iz določenega razloga časovno omejeno oz. da bi bilo to projektno organizirano) niti dokazala. Tožena stranka bi morala dokazati, da so ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi obstajali zakoniti razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz posameznih pogodb o zaposlitvi namreč samo izhaja, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za opravljanje istih del „opravljanje del v stečaju“ v okviru službe fizičnega varovanja in da so pogodbe o zaposlitvi časovno omejene. Tožeči stranki sta takšno delo opravljali do 23. 11. 2014. Dne 26. 9. 2014 je namreč stečajni upravitelj D.D. na Okrožno sodišče v Mariboru v stečajni zadevi opr. št. St 42/2014 naslovil dopis, iz katerega je razvidno, da v imenu stečajnega dolžnika pripravlja novo strategijo varovanja s ciljem znižanja stroškov stečaja, kar pomeni, da bi isto delo, namesto dosedanjih štirih varnostnikov, izvajala družba E. d.d.. Samo varovanje je torej še naprej potrebno, vendar na drug, bolj racionalen način. Tožeči stranki menita, da je bila takšna odločitev stečajnega upravitelja sicer legitimna, vendar pa je jasno, da zakoniti razlogi, kot jih določa ZDR-1, ne obstajajo, ampak je zaposlitev za določen čas sklenjena izključno iz ekonomskega razloga in sicer odprodaje premoženja stečajnega dolžnika, ki pa še traja. Glede na določilo 54. člena ZDR-1 bi delo, ki sta ga opravljali tožeči stranki v stečajnem postopku, glede na zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi lahko opredelili po prvem odstavku 54. člena ZDR-1 kot delo, ki po svoji naravi traja določen čas, torej za čas trajanja stečajnega postopka oz. dokler bi obstalo premoženje stečajnega dolžnika, s tem pa potreba po varovanju. Po prvem odstavku 55. člena ZDR-1 se pogodba o zaposlitvi sklene za omejeni čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 54. člena ZDR-1, opravi, kar pomeni, da morata biti podana zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi in časovni pogoj kumulativno, sicer je pogodba sklenjena nezakonito. Stečajni postopek sam po sebi ne pomeni, da je dopustno sklepanje pogodb o zaposlitvi v nasprotju z določilom 54. člena ZDR-1, prav tako pa izjem pri sklepanju pogodb o zaposlitvi (za določen čas) ne dopušča veljavni ZFPPIPP, to pa tudi smiselno ne izhaja iz določil 48. in 376. člena ZFPPIPP, kot meni sodišče prve stopnje. Omenjeni načeli govorita le o hitrosti postopka in končanju stečajnega postopka.

Ker tako niso obstajali razlogi sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, se ob upoštevanju domneve iz 54. člena ZDR-1 šteje, da sta tožeči stranki sklenili s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer za izvrševanje del, ki po svoji naravi trajajo določen čas, dela pa so bila v času vložitve te tožbe še vedno potrebna. Razlog, ki ga navaja tožena stranka (racionalizacija organiziranja varnostne službe), pa je poslovni razlog, ki bi ga lahko tožena stranka uporabila, da se pogodba o zaposlitvi redno odpove. Tožeči stranki sta prepričani, da takšen razlog, kot ga navede sodišče prve stopnje ne obstaja in ga sodišče prve stopnje napačno razlaga, zato je materialno pravo napačno uporabilo. Tožena stranka ni uspela dokazati, da je navedene pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenila iz zakonitega razloga. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne podpira izreka sodbe in je glede določenih sklepanj sodišča tudi v celoti neprepričljiva, zaradi česar je izkazana tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je veliko zaključkov, ki so v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi, oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin oz. zapisnikov. Napačen ter v nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek, da sta bili tožeči stranki, pa tudi priči C.C. in F.F., seznanjeni z razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar naj bi po oceni sodišča pomenilo, da je zakoniti razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas podan. Iz izpovedi navedenih prič izhaja prav nasprotno, in sicer, da jim je bilo po stečajnem upravitelju povedano, da bodo imeli delo, dokler bodo v stečajni masi stečajnega dolžnika stroji in da je stečajni upravitelj šele v mesecu septembru 2014 (tako izhaja iz podatkov stečajnega spisa) omenil, da bo delo varovanja prevzelo zunanje podjetje. Zato je izjava stečajnega upravitelja, da je že čez tri mesece po uvedbi stečajnega postopka pričel razmišljati o drugem sistemu varovanja, povsem protispisna, saj ustreznega dokaza (da je pričel z zbiranje ponudb po treh mesecih od uvedbe stečajnega postopka) za to tožena stranka ne ponudi, hkrati pa tudi povsem nelogična, saj potemtakem novih pogodb o zaposlitvi za določen čas ne bi sklepal. Navedeno pa po mnenju tožečih strank samo potrjuje njuno stališče, da stečajni upravitelj ni imel nobenih utemeljenih zakonskih razlogov, da sklepa pogodbe za določen čas. Sodišče prve stopnje pa je tudi spregledalo izpoved stečajnega upravitelja, da so iskali t. i. socialne razloge in da so gledali na socialo. Takšnega razloga kot zakonsko dopustnega razloga, da se sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, ZDR-1 ne določa.

Sodišče prve stopnje je kršilo tudi določbe 7. in 212. člena ZPP. Na podlagi razpravnega načela mora stranka navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Trditveno in dokazno breme sta ločeni, stranka pa mora zadostiti obema. Tako je sodišču prve stopnje mogoče očitati, da je na podlagi zaslišanja stečajnega upravitelja ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožečih strank neutemeljen, saj je ocenilo, da je stečajni postopek mogoče določiti kot delo, ki je projektno organizirano. Da je stečajni postopek kot delo, ki je projektno organizirano, tožena stranka tekom pravdnega postopka ni niti zatrjevala niti dokazovala, ampak navedena trditev izhaja šele iz zaslišanja stečajnega upravitelja. Samo zaslišanje pa kot dokaz ne more nadomestiti ustrezne trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je tako mimo ustrezne trditvene podlage tožene stranke samo ugotavljalo zakonski razlog, zaradi katerega je dopustno sklepati pogodbo o zaposlitvi za določen čas, kar je po mnenju tožečih strank nedopustno in v nasprotju z 212. členom ZPP. Tožena stranka bi morala skladno s pravili ZPP o navajanju dejstev in dokazov le te navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo (2. odstavek 286. člena ZPP), kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nobenih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Tožeči stranki pa v pritožbi neutemeljeno uveljavljata tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP s pritožbenimi navedbami, da naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje v očitnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Takšnega nasprotja v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo, to pa velja tudi za razloge oziroma ugotovitve sodišča prve stopnje glede izpovedi prič C.C. in F.F., v povezavi z izpovedjo stečajnega upravitelja tožene stranke o razlogih za sklepanje pogodb za določen čas z delavci na delovnem mestu receptor vratar. Sicer pa okoliščina, ki jo kot bistveno izpostavlja pritožba, to je dejstvo, da naj bi stečajni upravitelj šele v septembru 2014 varnostnikom (pričama in tožnikoma) omenil, da bo delo varovanja prevzelo zunanje podjetje, prej pa jim je povedal le, da bodo imeli delo, dokler bodo v stečajni masi stečajnega dolžnika stroji, niti ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti za določen čas sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Bistveno pa je, da tožeči stranki uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako po 14. kot po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zlasti zato, ker se ne strinjata z dokazno oceno oziroma pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da s tem po vsebini uveljavljata preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. S pritožbenimi navedbami o kršitvah razpravnega načela oziroma 7. in 212. člena ZPP tožeči stranki v pritožbi smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, vendar prav tako neutemeljeno. Vprašanje obstoja zakonskih razlogov za sklenitev delovnega razmerja za določen čas se povezuje z materialno pravno presojo spora, stranke pa lahko v vlogah in na narokih podajajo tudi svoja pravna naziranja, ki se nanašajo na sporni predmet (284. člen ZPP), kar pa ni obligatorno. Zato v obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da bi sodišče prve stopnje z opredelitvijo razloga za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v smislu 11. alineje 1. odstavka 54. člena ZDR-1 kršilo razpravno načelo in odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke.

7. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo zlasti naslednja odločilna dejstva:

- tožeči stranki sta po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko dne 8. 1. 2014 še naprej opravljali delo na delovnem mestu „receptor – vratar“ na sedežu tožene stranke na podlagi več zaporednih (petih) pogodb o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas od 29. 1. 2014 dalje, v katerih je navedeno, da se sklepajo zaradi opravljanja del v stečaju na sedežu družbe;

- prvo tožeča stranka je sklenila s toženo stranko več (pet) pogodb o zaposlitvi za določen čas od 29. 1. 2014 dalje, pri čemer je bila zadnja pogodba sklenjena za čas od 1. 11. 2014 do 23. 11. 2014;

- drugo tožeča stranka je s toženo stranko prav tako sklenila več (pet) pogodb o zaposlitvi za čas od 29. 1. 2014 dalje, s tem da je bila zadnja pogodba sklenjena za čas od 1. 11. 2014 do 27. 11. 2014;

- stečajni upravitelj je 26. 9. 2014 stečajnemu senatu Okrožnega sodišča v Mariboru predlagal izdajo sklepa o soglasju k plačilu stroškov, v predlogu pa med drugim navedel, da se bo po novem varovanje opravljalo s tehničnimi sredstvi in občasnimi obhodi varnostnikov, ker je pripravil novo strategijo varovanja s ciljem znižanja stroškov;

- po pridobljenem soglasju je tožena stranka dne 27. 10. 2014 z družbo G. d.d. sklenila pogodbo o fizičnem varovanju in pogodbo o sprejemu signalov alarma ter o intervencijah, kar je bil razlog za to, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožečima strankama po izteku določenega časa v novembru 2014 niso bile več podaljšane.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile v obravnavanem primeru pogodbe o zaposlitvi s tožnikoma sklenjene za določen čas zaradi začasnega trajanja nalog varovanja na delovnem mestu „receptor – vratar“. Zavzelo je pravilno stališče, da je v stečajnem postopku dopustno sklepati pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker sam stečajni postopek traja le določen čas in da je mogoče stečajni postopek primerjati s projektom, ki traja le določen čas oziroma da je v obravnavanem primeru tožena stranka sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu z določbami 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) iz razloga po 11. alinei tega člena, po kateri se pogodba o zaposlitvi lahko izjemoma sklene za določen čas, če gre za pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je na tej podlagi presodilo, da je obstajal zakonit razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas z obema tožnikoma v smislu citirane določbe 54. člena ZDR-1. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da bi bilo v obravnavanem primeru v pogodbah o zaposlitvi navedeni razlog sklenitve pogodbe za določen čas, to je opravljanje del v stečaju, potrebno opredeliti kot delo, ki po svoji naravi traja določen čas, v smislu 1. alinee 1. odstavka 54. člena ZDR-1, pri čemer se zavzema za to, da bi morale biti pogodbe sklenjene za ves čas trajanja stečajnega postopka, oziroma dokler bi obstajalo premoženje stečajnega dolžnika in s tem potreba po varovanju. Prav tako pa ni sprejemljivo stališče tožečih strank, da že dejstvo, da se je stečajni upravitelj zaradi znižanja stroškov stečaja odločil naloge varovanja opravljati z družbo E. d.d. namesto s pri toženi stranki zaposlenimi varnostniki, pomeni, da zakoniti razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas po ZDR-1 ne obstajajo, in da so bile pogodbe sklenjene za določen čas izključno iz ekonomskega razloga – odprodaje premoženja stečajnega dolžnika, ki še traja, tožečima strankama pa je v resnici prenehalo delovno razmerje iz poslovnega razloga. Glede na specifiko delovnih razmerij v stečajnem postopku po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo stališče, da bi morale biti pogodbe o zaposlitvi sklenjene za določen čas le za ves čas trajanja stečajnega postopka (oziroma v konkretnem primeru, dokler se ne dokonča postopek prodaje premoženja tožene stranke). Tudi v primerih, kadar gre za projektno organizirano delo, po stališčih sodne prakse ni nujno, da bi se pogodbe sklepale za določen čas za ves čas trajanja projekta. Sklepajo se lahko tudi za krajši čas, odvisno od dejanskih potreb delodajalca (takšna stališča so bila zavzeta npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 65/2013, ter v odločbah VDSS opr. št. Pdp 816/2012, Pdp 203/2015). Navedena stališča je potrebno smiselno upoštevati tudi v obravnavanem primeru. Zato pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji niso utemeljene, saj je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in v skladu s citiranimi določbami ZDR-1.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

11. Tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).


Zveza:

ZPP člen 7, 212, 284, 339, 339/1, 339/2. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-11.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MDk5