<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 804/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:Pdp.804.2015

Evidenčna številka:VDS0015674
Datum odločbe:17.03.2016
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.) dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:dejansko opravljanje dela - napredovanje

Jedro

Napredovanja se ne upoštevajo pri plačilu po dejanskem delu, ki ga sodišče tožniku prizna. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da je tožena stranka tožniku dolžna v roku 8 dni iz naslova premalo obračunanega dodatka za stalnost:

a) za čas od 15. 6. 2013 do 30. 6. 2013 obračunati razliko med dodatkom za stalnost v višini 1,32 % osnovne bruto plače 25. plačnega razreda in dodatkom za stalnost v višini 1,32 % osnovne bruto plače 26. plačnega razreda ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje do plačila,

b) za mesec julij 2013 obračunati razliko med dodatkom za stalnost v višini 1,32 % osnovne bruto plače 25. plačnega razreda in dodatkom za stalnost v višini 1,32 % osnovne bruto plače 26. plačnega razreda ter po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplačati ustrezni neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje do plačila,

v preostalem delu pa se pritožba tožnika in pritožba tožene stranke se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep v nespremenjenem delu potrdita.

II. Tožnik in tožena stranka vsak sam krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova premalo obračunane plače za čas od 15. 6. 2013 do 30. 6. 2013 ter za julij 2013 obračunati razliko med dolgovano osnovno bruto plačo 26. plačnega razreda ter obračunano osnovno bruto plačo 25. plačnega razreda ter mu po odvedbi (odvodu) pripadajočih davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zamude do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2013 in 20. 8. 2013 (II.1 točka izreka); obračun razlik med dolgovano osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda ter obračunano osnovno bruto plačo 25. oziroma 26. plačnega razreda ter po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov izplačilo pripadajočega neto zneska za čas od 1. 6. 2013 do 31. 8. 2013 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto razlike od dne zamude do plačila (II.2 točka izreka); za isto obdobje obračun razlik v plači iz naslova premalo obračunanega dodatka za stalnost v višini 5,28 % dolgovane osnovne bruto plače 32. plačnega razreda in obračunanim dodatkom na stalnost v višini 1,32 % od obračunane osnovne bruto plače v višini 25. oziroma 26. razreda ter po odvedbi vseh pripadajočih davkov in prispevkov izplačilo ustreznega neto zneska skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.3 točka izreka); ter na plačilo stroškov predhodnega postopka pri delodajalcu v znesku 509,35 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II.4 točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek v zvezi s premalo obračunanim dodatkom na stalnost za junij, julij in avgust 2013 med dolgovanim osnovnim dodatkom na stalnost v višini 5,28 % dolgovane osnovne bruto plače 25. plačnega razreda in obračunanim dodatkom na stalnost v višini 1,32 % od obračunane osnovne bruto plače v višini 25. oziroma 26. plačnega razreda ter po odvedbi vseh pripadajočih davkov in prispevkov izplačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je postopek ustavilo glede dela primarnega tožbenega zahtevka za obračun plače za obdobje od septembra 2013 dalje ter za premalo obračunani dodatek za stalnost za to obdobje (1. alineja IV. točke izreka) in glede podrednega tožbenega zahtevka za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2013 in 20. 8. 2013 ter izplačilo premalo obračunanih plač od junija 2013 dalje med dolgovano osnovno bruto plačo 32. plačnega razreda in obračunano osnovno bruto plačo 25. oziroma 26. plačnega razreda, premalo obračunanega dodatka za stalnost za obdobje od septembra 2013 dalje ter stroške predhodnega postopka (2. alineja IV. točke izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške tega postopka v višini 213,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in sklep v delu, v katerem je sodišče postopek ustavilo (IV. točka izreka), ter v delu, v katerem je sodišče odmerilo stroške postopka in jih naložilo v plačilo tožniku v prenizkem znesku (V. točka izreka sklepa) vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter naložitev nadaljnjih stroškov postopka v plačilo tožniku. Navaja, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju o razliki v plači med plačo na dolžnosti podčastnik, na katero je bil tožnik formalno razporejen, in plačo za formacijsko dolžnost podčastnik specialist, ki jo je dejansko opravljal, oprlo na ugotovitev, da ni sporno, katero delo je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju ter da je od leta 2007 dalje ves čas opravljal delo na formacijski dolžnosti podčastnik specialist skladiščnik, za katerega je določen 26. plačni razred. Zatrjuje, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo odločilnega dejstva, dela in naloge katere formacijske dolžnosti je tožnik opravljal v obdobju od 15. 6. do 31. 7. 2013, temveč se je oprlo na ugotovitev iz drugega sodnega postopka. Navaja, da res ni sporno, da je tožnik od leta 2007 do 31. 5. 2012 opravljal višje vrednoteno delo, ne pa za obdobje od 15. 6. do 31. 7. 2013. Navaja, da je treba za plačilo po dejanskem delu dokazati, da je tožnik kljub razporeditvi na eno formacijsko dolžnost opravljal dela in naloge višje vrednotene formacijske dolžnosti, da mu je to delo odredil delodajalec in da je dela opravljal polni delovni čas. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1843/2004 z dne 10. 3. 2005. Ker tega sodišče prve stopnje ni presojalo in zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse, zatrjuje kršitev določb pravdnega postopka in 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Izpodbija tudi sklep, s katerim je sodišče prve stopnje postopek delno ustavilo. Navaja, da je tožena stranka v vlogi z dne 20. 3. 2015 sporočila sodišču, da se z delnim umikom tožbe ne strinja, kar po njenem mnenju predstavlja bistveno kršitev določb postopka, posledično pa tudi napačno odločitev o stroških postopka tožene stranke. Zatrjuje bistveno kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v obrazložitvi napačno navedlo, da tožena stranka umiku ne nasprotuje, pri čemer nasprotno izhaja iz citirane vloge tožene stranke. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških, ki jih je po njenem mnenju tožniku sodišče naložilo v plačilo v prenizkem znesku. Navaja, da je tožnik nepravilno označil vrednost spornega predmeta v višini 1.800,00 EUR, kar je glede na postavljene zahtevke prenizko (obračun razlike v plači in razlike v dodatku na stalnost brez časovne omejitve, razveljavitev odločb, plačilo stroškov predhodnega postopka ter postavitev primarnega in podrednega zahtevka). Sklicuje se na opozorila, ki jih je podala med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da je treba vrednost spornega predmeta opredeliti glede na zahtevek, saj bodo v nasprotnem primeru stroški postopka odmerjeni v škodo tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka, ker temu predlogu ni sledilo, posledično pa je stroške tožniku naložilo v plačilo v prenizkem znesku. Nasprotuje ugotovitvi, da nima pravnega interesa za določitev vrednosti spornega predmeta glede na zahtevek. Trdi še, da tožnik ni uveljavljal zgolj denarnega zahtevka kot izhaja iz obrazložitve sodbe, saj je izpodbijal tudi odločbo in zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni tudi, da je glede na denarni zahtevek tožnika (ki po njenem mnenju znaša približno 16.600,00 EUR) sodišče glede na določbe ZOdvT napačno odmerilo stroške postopka. Sklicuje se na določbe ZOdvT o določanju vrednosti zahtevka, ki ni zamejen z datumom (20. in 24. člen). Navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev za odmero stroškov postopka, ta pa iz obrazložitve tudi ne izhajajo, zato je odločitev o stroških v tem delu neobrazložena, podane pa so tudi kršitve določb postopka. Dalje navaja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o stroških, ki se nanašajo na ustavljeni del. Odločitvi o stroških nasprotuje tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni naložilo vseh stroškov postopka v plačilo tožniku skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, saj je uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški. Priglaša stroške pritožbe.

3. Na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovarja tožnik po pooblaščencu in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del sodbe in del sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje postopek ustavilo, po pooblaščencu vlaga pritožbo tudi tožnik. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa v izpodbijanem delu tako, da se v celoti ugodi tožbi po modificiranem primarnem tožbenem zahtevku z dne 4. 3. 2015 in toženi stranki naloži v plačilo priglašene stroške pritožbenega postopka, oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Nasprotuje obrazložitvi, da je v relevantni zadevi bistveno stanje na dan 14. 6. 2013 ter da prejšnja napredovanja v plačnih razredih (pred formalno ureditvijo statusa vojaške osebe, tj. pred 1. 6. 2012) za predmetni spor niso relevantna. Kot protispisno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med strankama nesporno, da je vseh 6 napredovanj v plačnih razredih dosegel v času, ko je bil formalno razporejen na civilno dolžnost. Navaja, da je do aprila 2000 napredoval skupno za tri plačne razrede, vsa napredovanja pa je dosegel v okviru opravljanja dolžnosti četnega starešine (torej podčastnika) v A. bataljonu. Trdi, da tem navedbam tožnika tožena stranka ni nasprotovala, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožnik tri napredovanja v plačnih razredih dosegal ob formalni razporeditvi na vojaško podčastniško dolžnost (v plačni skupini C, podskupina C4), preostala tri po letu 2000 pa ob formalni razporeditvi na civilno formacijsko dolžnosti (skladiščnik V). Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, v čem se naloge civilne formacijske dolžnosti skladiščnik V razlikujejo od nalog vojaške podčastniške dolžnosti „specialist skladiščnik B.“ ali pa formacijske dolžnosti podčastnikov predhodnih formacij, oziroma zakaj po naravi stvari ne gre za istovrstne oziroma sorodne dolžnosti. Dalje se sklicuje na formacijo tožene stranke, po kateri se civilna formacijska dolžnost skladiščnik V in vojaška formacijska dolžnost specialist skladiščnik B. razlikujeta le v tem, da vojaška dolžnost posebej predvideva nošenje vojaške uniforme in orožja, kar pa po njegovem mnenju ne predstavlja bistvene razlike. Navaja, da je bistvo obeh dolžnosti v minsko eksplozivnem skladišču C. v opravljanje različnih del, povezanih s skladiščenjem minsko eksplozivnih sredstev, zaradi česar gre po njegovem mnenju za istovrstni oziroma sorodni formacijski dolžnosti. Ponavlja, da je od leta 2000 dalje vseskozi opravljal popolnoma enake dolžnosti kot sodelavec D.D., ki mu je tožena stranka priznala status podčastnika specialista skladiščnika B. in vsa dosežena napredovanja v plačnih razredih (vsaj šest napredovanj), kar kaže na diskriminacijo tožnika pri določanju plače. Sklicuje se na predlagane dokaze, med drugim na zaslišanje priče polkovnika E.E. v zadevi I Pd 386/2012, da skladiščniki s statusom civilne osebe nalog v vojaškem skladišču (kot je v C.) sploh ne morejo opravljati. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane diskriminacije tožnika s strani tožene stranke, niti ni v zvezi s tem izvajalo dokazov. Dalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 386/2014 z dne 28. 5. 2014, iz katerega izhaja, da je treba pri izračunu plače tožnika upoštevati vsa dosežena napredovanja v plačnih razredih ter da navedeno izhaja tudi iz določbe 20. člena ZSPSJ. Odločitvi sodišča prve stopnje očita neživljenjskost in nasprotje z načelom prepovedi diskriminacije. Dalje navaja, da se sodišče prve stopnje do vprašanja namena določbe prvega odstavka 20. člena ZSPJS ni vsebinsko opredelilo, temveč je zgolj formalistično zaključilo, da na tej podlagi tožnik ne bi bil upravičen do prenosa napredovanj v plačnih razredih. Po mnenju tožnika ni nepomembno, da za razliko od preostalega javnega sektorja razporejanje pripadnikov Slovenske vojske na različne formacijske dolžnosti temelji na enostranskih ukazih tožene stranke, zoper katere ni sodnega varstva. Kot materialnopravno zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je ob ugotavljanju dodatka za stalnost vezano na stanje na dan 31. 5. 2013, saj mu je bil tudi v prejšnjih odločbah priznan v opisni obliki, kar pomeni, da je bila višina pripadajočega dodatka odvisna le od števila let delovne dobe tožnika, kar je dejansko vprašanje, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ugotavljati. Meni, da zaradi napačne odločitve sodišča prve stopnje glede določitve plače ni pravilna niti odločitev glede višine dodatka za stalnost ter odločitev o stroških. Nasprotuje tudi stališču, da ni upravičen do povračila stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki. Sklicuje se na pravni pouk izpodbijane prvostopenjske odločbe, da mora predhodno uveljavljati varstvo svojih pravic v postopku z ugovorom, kar je tudi storil. Meni, da uspeh z zahtevkom na podlagi dejanskega dela še ne daje podlage za zavrnitev tega dela zahtevka. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki sta jih zatrjevali pritožbi. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2013 in 20. 8. 2013, s katerima je tožnika ob premestitvi 15. 6. 2013 v skladu z 20. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZSPJS) uvrstila v izhodiščni plačni razred za formacijsko dolžnost podčastnik v nazivu višji vodnik, ne da bi mu priznala 6 napredovanj. Posledično je zavrnilo denarne zahtevke iz naslova razlik v plači med 26. in 32. plačnim razredom in zahtevke iz naslova razlike v dodatku na stalnost. Tožnikovemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo (za obdobje od 15. 6. 2013 do 31. 7. 2013 za razliko med 25. in 26. plačnim razredom) na pravni podlagi dejanskega dela na višje vrednoteni formacijski dolžnosti podčastnik specialist skladiščnik. Ker za zahtevek iz naslova dejanskega dela predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben, je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov predhodnega postopka (ugovora).

K pritožbi tožene stranke:

8. Pritožbena navedba, da med strankama tega individualnega delovnega spora ni nesporno, katero delo je tožnik dejansko opravljal v obdobju od 15. 6. 2013 do 31. 7. 2013, je protispisna. V svoji vlogi z dne 20. 3. 2015 je tožena stranka pod točko 25 navedla, da „ni sporno, da je tožnik vseskozi opravljal isto delo skladiščnika specialista B.“ ter, da se „njegovo delo ni razlikovalo od dela v obdobju december 2007 dalje“ (list. št. 59). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi v obdobju od 15. 6. do 31. 7. 2013 dejansko opravljal dela na formacijski dolžnosti podčastnik specialist skladiščnik, za katero je določen izhodiščni 26. plačni razred. Ker je tožnik prejemal za to obdobje plačo za dolžnost podčastnik po 25. plačnem razredu, je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada razlika v plači med 25. in 26. plačnim razredom. Glede na to sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane kršitve določb postopka iz 15. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev določb iz 14., 22. in 25. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami o postavljenih zahtevkih tožnika ugotavlja, da se zahtevka, ki ju je tožnik postavil kot primarnega in podrednega, v določenem delu(1) vsebinsko popolnoma prekrivata in gre v tem delu le za en tožbeni zahtevek. O tem zahtevku lahko sodišče odloča le enkrat, zato je pravno nepomembno, ali je po ugotovitvi, da gre za podvojen zahtevek, ta del zahtevka tožnik „umaknil“. Kolikor ne bi prišlo do „umika“ tega dela zahtevka oziroma pravilno: popravka zahtevka, bi sodišče o njem odločalo le v okviru odločanja o primarnem zahtevku, saj se zahtevka po svoji vsebini ne razlikujeta. Ker tožnik svojega zahtevka v prekrivajočem delu dejansko ni skrčil, temveč ga je zgolj pravilno oblikoval, določba drugega odstavka 188. člena ZPP ni uporabljiva. Popravek podvojenega zahtevka, ne da bi prišlo do vsebinske skrčitve zahtevka, je namreč dopusten tudi brez privolitve tožene stranke. Prav tako dejstvo, da je bil zahtevek podvojen, ne pomeni višje vrednosti spornega predmeta, zato so pritožbene navedbe v zvezi s tema vprašanjema neutemeljene.

10. Tožnik je v predmetni zadevi sprva postavil tudi tožbeni zahtevek iz naslova premalo obračunane plače, po katerem bi mu morala tožena stranka za vsak mesec ob obračunu vsakomesečne plače obračunati in po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov izplačati razliko v plači med plačo 32. plačnega razreda in obračunano plačo, in sicer najkasneje do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu, ter tožbeni zahtevek iz naslova premalo obračunanega dodatka za stalnost, po katerem bi mu morala tožena stranka za vsak mesec ob obračunu vsakomesečne plače obračunati in po odvedbi pripadajočih davkov in prispevkov izplačati dodatek na stalnost ob upoštevanju plače 32. plačnega razreda, in sicer najkasneje do 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu do plačila. Glede na to, da je tak povsem opisni tožbeni zahtevek nedoločen in celo nedoločljiv po višini in glede na obdobje, na katerega se nanaša, sodišče o njem ne bi moglo odločati, če ga tožnik ne bi ustrezno popravil (sam ali na podlagi napotil sodišča v okviru materialnega procesnega vodstva). Tožnik je ta del zahtevka sicer umaknil oziroma je sodišče štelo, da njegova poprava zahtevka v tem delu šteje za delni umik tožbe (zapisnik o naroku za glavno obravnavo 30. 3. 2015, list. št. 68). Tožena stranka je v vlogi z dne 3. 4. 2015 zapisala, da ugovarja delnemu umiku kot ga je tožnik specificiral na obravnavi in navedla, da je tožnik dvakrat uveljavljal isti zahtevek v primarnem in podrednem zahtevku, na obravnavi pa je zahtevek delno umaknil, s čimer se tožena stranka ne strinja in predlaga, da se zahtevek v delu, v katerem tožnik dvakrat zahteva isto, zavrže in tožniku naloži plačilo stroškov postopka (list. št. 73). Iz navedenega ne izhaja, da bi tožena stranka nasprotovala umiku dela tožbe, ki je povzet v tej točki obrazložitve sodbe (opisna zahtevka za plačilo razlik v plači in dodatku za stalnost), tako da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da se tožena stranka o umiku tega dela zahtevka ni izjavila, zato je pravilno štelo, da je privolila v umik (drugi odstavek 188. člena ZPP). Pritožba tako neutemeljeno zatrjuje kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve ustavnih pravic iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP).

11. Tožena stranka v pritožbi ponavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo določiti vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi v višjem znesku. Vrednost spornega predmeta je tožnik v tožbi opredelil v višini 1.800,00 EUR, pri čemer seštevek razlik v plači, ki jih je zahteval od tožene stranke v nominalnem znesku, in stroškov predhodnega postopka znaša približno 1.500,00 EUR. Glede na opisno naravo preostanka tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot vrednost spornega predmeta v tožbi navedeno vrednost. Zadostuje namreč, da sodišče ugotovi sprejemljivo verjetno vrednost. Pri tem lahko uporabi tudi prosti preudarek (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 705/2004 z dne 11. 4. 2005).

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo stroške postopka odmeriti od višje vrednosti spornega predmeta. Ob tožbenem zahtevku za plačilo denarne terjatve, določenem v nominalnem znesku, je tožnik postavil tudi nedoločeni in nedoločljivi opisni zahtevek za plačilo razlike v plači in dodatku na stalnost. Sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni na predlog tožene stranke določilo nove vrednosti spora. Ker je nagrada za t. i. opisni zahtevek (ta spada med neocenljive zadeve o premoženjskih posamičnih pravicah v smislu 22. člena Zakona o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT) predvidena v ZOdvT, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo treba določati nove oziroma druge vrednosti spora v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP (prim. s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1005/2014 z dne 8. 1. 2015). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi v tem delu ustrezno obrazložilo, nasprotno pritožbeno zatrjevanje pa ni utemeljeno. Ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej odmeriti tudi stroške postopka v zvezi z ustavljenim delom postopka. Glede na določbe o odmerjanju stroškov v ZOdvT, po katerih strankama pripada nagrada za postopek (kot celoto) in nagrada za narok (za vse naroke skupaj), je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške glede na v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta. Posebni stroški z umaknjenim delom tožbe niso nastali. Kot je bilo že obrazloženo, pa v predmetni zadevi ni podlage za to, da bi se stroški odmerjali od vrednosti 16.600,00 EUR, kolikor naj bi znašala vrednost spornega predmeta ob upoštevanju vrednosti opisnega zahtevka, za kar se neutemeljeno zavzema tožena stranka.

14. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi sodišče glede na uspeh tožnika s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP moralo naložiti vse stroške v plačilo tožniku. V skladu s 154. členom ZPP lahko sodišče, če stranka deloma zmaga v postopku, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.(2) Sodišče prve stopnje je o stroških postopka v predmetni zadevi odločilo skladno z navedenim, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

17. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

K pritožbi tožnika:

18. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v predmetni zadevi. Ta pa so predvsem naslednja:

- v obdobju neposredno pred obdobjem, na katerega se nanaša ta individualni delovni spor (junij, julij in avgust 2013),(3) je bil tožnik z ukazom z dne 18. 5. 2012 od 1. 6. 2012 razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik specialist skladiščnik B. v nazivu višji vodnik ter na podlagi odločbe z dne 7. 6. 2012 od 1. 6. 2012 dalje razporejen v 26. plačni razred, na tej formacijski dolžnosti pa ni napredoval,

- tožnik je bil z ukazom z dne 13. 6. 2013 od 15. 6. 2013 veljavno razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik v nazivu višji vodnik ter na podlagi izpodbijane odločbe z dne 19. 6. 2013 v povezavi z izpodbijano odločbo z dne 20. 8. 2013 od 15. 6. 2013 pravilno razporejen v 25. plačni razred ter upravičen do dodatka na stalnost v višini 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let,

- tožnik je bil z ukazom z dne 12. 7. 2013 od 1. 8. 2013 dalje razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik specialist skladiščnik B. v nazivu višji vodnik ter na podlagi odločbe z dne 25. 7. 2013 od 1. 8. 2013 dalje razporejen v 26. plačni razred, ter upravičen do dodatka na stalnost v višini 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let,

- dodatek za stalnost izpodbijana odločba opredeljuje opisno (0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad 5 let),

- tožnik je bil do leta 2012 formalno civilna oseba.

19. V 20. členu ZSPJS je določeno, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

20. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pri premestitvi bistveno, koliko razredov napredovanj je tožnik dosegel na formacijski dolžnosti, na katero je bil razporejen neposredno pred premestitvijo (v predmetni zadevi je to podčastnik specialist skladiščnik B. v nazivu višji vodnik). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da na navedeni formacijski dolžnosti tožnik ni napredoval, temu pa tudi pritožba ne nasprotuje. Neutemeljeno je zavzemanje tožnika, da bi se za določitev plačnega razreda v odločbi o plači morala upoštevati napredovanja iz prejšnjih obdobij, saj za to ni pravne podlage v veljavnih predpisih. Izpodbijana odločba z dne 19. 6. 2013 v povezavi z odločbo z dne 20. 8. 2013 je pravilna in zakonita, saj je bil tožnik pravilno uvrščen v izhodiščni plačni razred za formacijsko dolžnost podčastnik v nazivu višji vodnik.

21. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je vsa napredovanja dosegel na civilni dolžnosti. Tudi kolikor je utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je najprej napredoval na vojaški dolžnosti, nato pa še na civilni dolžnosti, to na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in sklepa ne vpliva. Nesporno je tožnik dosegel svoja zadnja napredovanja na civilni dolžnosti, ki jo je opravljal pred (ponovno) razporeditvijo na vojaško dolžnost, prenos napredovanj ob spremembi civilne v vojaško dolžnost pa ni mogoč. Skladno z zakonom in dostopno sodno prakso je ohranitev razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1194/2011 z dne 11. 7. 2012). Formacijska dolžnost skladiščnika V. spada v drugo plačno skupino kot formacijska dolžnost podčastnik v nazivu višji vodnik oziroma podčastnik specialist skladiščnik B. v nazivu višji vodnik, zato ohranitev napredovanj po 20. členu ZSPJS ni mogoča. Ker gre za dolžnosti v različnih plačnih skupinah (in ne podskupinah iste plačne skupine), je pravilna in s sklicevanjem na določbo 20. člena ZSPJS tudi ustrezno obrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, da po sami naravi stvari ne gre za istovrstna oziroma sorodna delovna mesta (formacijske dolžnosti). Zakon sam utemeljuje istovrstnost oziroma sorodnost delovnih mest izključno v okviru različnih plačnih podskupin iste plačne skupine, in ne med delovnimi mesti različnih plačnih skupin. Zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Nenazadnje celo tožnik sam v pritožbi navaja, da je razlika med njima v tem, da se na civilni dolžnosti ne nosi uniforma in orožje, kar že samo zase kaže na to, da zatrjevane istovrstnosti oziroma sorodnosti civilnih in vojaških formacijskih dolžnosti ni.

22. Pravilna in skladna s sodno prakso je tudi odločitev, da se napredovanja ne upoštevajo niti pri plačilu po dejanskem delu, ki ga je sodišče prve stopnje tožniku priznalo, saj je kljub premestitvi na formacijsko dolžnost podčastnik v nazivu višji vodnik tudi po 15. 6. 2013 dejansko opravljal naloge formacijske dolžnosti podčastnik specialist skladiščnik B. v nazivu višji vodnik. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je namreč javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja, za drugačno stališče pa ni pravne podlage v zakonu (prim. s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 425/2015 z dne 19. 11. 2015).

23. Ni utemeljena pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti stališčem v sodbi in sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 386/2014 z dne 28. 5. 2014, ki je bila izdana v individualnem delovnem sporu med istima strankama za drugo obdobje, in sicer stališču, da je treba tožniku pri izračunu plače upoštevati vsa pretekla dosežena napredovanja v plačnih razredih. Odločitev, ki jo je sprejelo v predmetnem individualnem delovnem sporu, je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Sodišču prve stopnje ni bilo treba slediti argumentom v drugem individualnem delovnem sporu, čeprav je šlo za spor med istima strankama in so bila sporna podobna ali celo enaka pravna vprašanja. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in nasl. – ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Na podlagi enega primera ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso, zato posebne obrazložitve, zakaj je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno materialnopravno izhodišče, niti ni potrebno. Na to ne vpliva dejstvo, da je šlo za spor med istima strankama v zvezi s pravicami enega predhodnih obdobij. Za ustreznost obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pa zadostuje pojasnilo, da sodišče na stališča v obrazložitvi druge sodbe ni vezano.

24. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevkih v zvezi s plačo tožnika in ne o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije na delovnem mestu, zato pravilno ni izvajalo dokazov v zvezi s tem, saj to za odločitev ni bilo pravno pomembno. Pravilno je tudi pojasnilo, da na odločitev ne vpliva sklicevanje na položaj sodelavca D.D. Le enake pravne položaje je treba obravnavati enako, položaja tožnika, ki je bil do leta 2012 civilna oseba, in navedenega sodelavca, ki je bil ves čas vojaška oseba, pa sta si (kljub enakemu dejanskemu delu v spornem obdobju) v bistvenem različna.

25. Pritožba poudarja tudi pomen dejstva, da razporejanje pripadnikov Slovenske vojske na različne formacijske dolžnosti temelji na enostranskih ukazih tožene stranke, zoper katere ni sodnega varstva. Za odločitev v predmetni zadevi to dejstvo ni pravno pomembno, saj tožnik izpodbija odločbo o plači oziroma zatrjuje prikrajšanje pri plači zaradi nepriznanja napredovanj, zato se do te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje. Zgolj v pojasnilo dodaja, da obstaja ustaljena sodna praksa, po kateri akti imenovanja in razrešitev v Slovenski vojski (ukazi) niso akti delovnopravne narave, temveč akti vodenja in poveljevanja v vojski, ki le posledično vplivajo na pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, zato zoper njih ni dopustno sodno varstvo v delovnem sporu (prim. z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-253/96 z dne 2. 4. 1998, odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 19/2014 z dne 24. 3. 2014 in drugimi).

26. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na dodatek za stalnost. Ker je sodišče prve stopnje tožniku za obdobje od 15. 6. 2013 do 31. 7. 2013 priznalo razliko v plači med 25. in 26. plačnim razredom na pravnem temelju plačila po dejanskem delu, tožniku pripada tudi dodatek za stalnost od navedene razlike v plači. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da mu je priznalo tudi razliko v dodatku za stalnost med obračunanim dodatkom za stalnost v višini 1,32 % osnovne bruto plače 25. plačnega razreda in pripadajoče osnovne bruto plače 26. plačnega razreda (peta alineja 358. člena ZPP). V presežku pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za izplačilo višjega dodatka za stalnost. Glede na ugotovitev, da tožnik ni upravičen do priznanja plačnega razreda z upoštevanjem napredovanj (32. plačni razred), mu tudi dodatek za stalnost ne pripada ob upoštevanju 32. plačnega razreda kot osnove za njegov obračun. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje za izplačilo dodatka za stalnost v višini 5,28 % od osnove. Pritožnik se namreč neupravičeno zavzema, da bi se mu priznala kot leta na vojaški dolžnosti tudi leta, ko je bil dejansko formalno razporejen na civilno dolžnost. Skladno z določbo 98.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr) v povezavi z drugim odstavkom 52. člena ZSPJS namreč pripada pripadniku stalne sestave Slovenske vojske dodatek za stalnost v višini 0,33 % osnovne plače za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let. Iz pritožbe in podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik od 18. 9. 1992 do 6. 6. 2000 je bil razporejen na vojaško dolžnost, nato od 7. 6. 2000 do 31. 5. 2012 na civilno dolžnost, od 1. 6. 2012 dalje pa je bil spet razporejen na vojaško dolžnost. Ker je tožnik junija 2013 dopolnil 8 let in 8 mesecev delovne dobe na vojaški dolžnosti, mu je tedaj teklo 4. leto vojaške dolžnosti nad 5 let, zato je pravilna višina dodatka za stalnost 1,32 % osnove (4x0,33=1,32). Pritožba v tem delu tako ni utemeljena.

27. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožniku pripadajo stroški zastopanja v predhodnem ugovornem postopku pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delno uspel v postopku z zahtevkom, ki je temeljil na pravni podlagi dejanskega dela, za katerega predhodni postopek pri delodajalcu ni potreben. Res je sicer, da je bil predhodni postopek procesna predpostavka za vložitev tožbe za razveljavitev odločb tožene stranke o določitvi plače, vendar pa tožnik s tem delom zahtevka v predmetnem individualnem delovnem sporu ni uspel. Glede na to mu strošek predhodnega postopka pravilno ni bil priznan, saj za del zahtevka, s katerim je uspel, to ni bil potreben strošek, s preostankom zahtevka pa tožnik ni uspel, zato mu tožena stranka stroškov tega postopka ni dolžna povrniti. Na pravilnost odločitve ne vpliva pritožbena navedba, da je tožnik ravnal skladno s pravnim poukom v izpodbijani prvostopenjski odločbi tožene stranke.

28. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

29. Pritožbi tožnika je tako pritožbeno sodišče deloma ugodilo, kot izhaja iz izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), glede njenega preostanka pa niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato jo je pritožbeno sodišče v preostanku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

30. Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem delu, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

------

(1) Podvojeni so zahtevki: za razveljavitev odločb tožene stranke z dne 19. 6. 2013 in 20. 8. 2013, za plačilo razlik v plači med plačo 32. in 25. oziroma 26. plačnega razreda in posledičnih razlik v dodatku za stalnost ter za plačilo stroškov predhodnega postopka.

(2) Prim. N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2010, str. 32 in 33.

(3) Odločbo za predhodno obdobje tožnik izpodbija v delovnem sporu I Pd 1678/2012, odločbo za obdobje po tem pa v delovnem sporu I Pd 3698/2013, oboje pred Delovnim sodiščem v Ljubljani.


Zveza:

ZSPJS člen 20. ZPP člen 188, 188/2. ZS člen 3.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MDA1