<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 1041/2015
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1041.2015

Evidenčna številka:VDS0015646
Datum odločbe:03.12.2015
Senat:Silva Donko (preds.), Ruža Križnar Jager (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:stroški postopka - dopolnilni sklep - preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti

Jedro

V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23. 6. 2015 se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da se stroški znižajo na znesek 323,70 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sklepa sodišča prve stopnje z dne 23. 6. 2015.

III. Pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 9. 2015 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za izdajo dopolnilnega sklepa zavrne.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 90,00 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23. 6. 2015 sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 491,75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. S sklepom (pravilno: dopolnilnim sklepom) z dne 21. 9. 2015 pa je sodišče prve stopnje sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 73,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

3. Tožena stranka je vložila pritožbi zoper oba navedena sklepa.

4. V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 630/2011 z dne 23. 6. 2015 uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je že v sodbi in sklepu z dne 5. 9. 2014 tožeči stranki priznalo povrnitev stroškov postopka, torej ugotovilo temelj, vendar pa ni pogojev za priznanje višjega zneska stroškov, kot so bili tožeči stranki priznani v navedeni sodbi. Kot izhaja iz zapisnika naroka 26. 5. 2014, ki ga je tožena stranka oziroma njen pooblaščenec podpisal, je pooblaščenec tožeče stranke sam predlagal, da sodišče v nadaljevanju o tožbenem zahtevku odloči brez ponovnega naroka, zato je ugotovitev VDSS v sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 z dne 16. 4. 2015, da naj bi tožeča stranka pričakovala, da bo sodišče prve stopnje po naroku 26. 5. 2014 pred izdajo končne odločbe opravilo še en narok za glavno obravnavo, napačna oziroma v nasprotju z vsebino listine v spisu oziroma z vsebino zapisnika o naroku za glavno obravnavo 26. 5. 2014. Tak predlog je pooblaščenec tožeče stranke podal po tem, ko je predsednik senata pojasnil, da bo sodišče odločalo o dovolitvi spremembe tožbe potem, ko bo tožeča stranka plačala takso zaradi razširitve tožbenega zahtevka in bo sodišče potem toženi stranki poslalo spremembo v izjasnitev zaradi opredelitve do višine mesečnega zneska. Sodišče tako ni izdalo sodbe brez poprejšnjega obravnavanja, ne da bi tožečo stranko opozorilo na možnost, da se lahko odpove glavni obravnavi. Sodišče je prav zaradi predloga tožeče stranke, da sodišče odloči brez nadaljnjega obravnavanja oziroma brez naroka in ker se je s tem strinjala tudi tožena stranka (oziroma to tudi sama predlagala), v nadaljevanju o zadevi odločilo na seji senata. Tožeča stranka se je prav dobro zavedala, da nadaljnjega naroka ne bo, zato bi eventualne nadaljnje stroške morala priglasiti najkasneje na navedenem naroku.

Napačna je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča v citiranem sklepu, da naj tožeča stranka ne bi imela možnosti pravočasno zahtevati povračila vseh stroškov postopka. Tožeča stranka je namreč že v tožbi priglasila vse stroške, ki so ji takrat pripadali, to je nagrado za postopek, materialne stroške in DDV, na naroku 26. 5. 2014 pa bi glede na lasten predlog, da sodišče v nadaljevanju o tožbenem zahtevku odloči brez ponovnega naroka, morala priglasiti tudi stroške nagrade za narok, da bi bilo te dopustno upoštevati pri odločitvi o stroških.

Prvostopenjsko sodišče morda res ni povsem ravnalo po 291. členu ZPP (ni sklenilo, da konča glavno obravnavo), vendar pa ni izpolnjen drugi pogoj za obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kar je jasno razvidno iz poteka naroka oziroma vsebine zapisnika o navedenem naroku. Obe stranki sta se popolnoma jasno zavedali, da sodišče novega naroka ne bo razpisalo, pač pa bo odločilo v zadevi brez ponovnega naroka. Prvostopenjska odločitev ne more biti napačna, ker je tožeči stranki priznala (le) povračilo stroškov postopka, ki jih je tožeča stranka priglasila v tožbi oziroma do zaključka naroka 26. 5. 2014, saj ji v nadaljnjem postopku na prvi stopnji niso nastali dodatni stroški. Stroški so ji nastali z opravo naroka, glede na lasten predlog tožeče stranke prav na koncu navedenega naroka, da naj sodišče v nadaljevanju tožbenega zahtevka odloči brez ponovnega naroka, pa bi stroške za narok oziroma eventualno višje stroške morala priglasiti pred zaključkom navedenega naroka.

V izpodbijanem sklepu priznani stroški so previsoki, ker je tožeča stranka v tožbi vrednost spornega predmeta označila na 160,00 EUR ter priglasila stroške za tožbo (nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT) v višini 22,10 EUR, kar ustreza v tožbi označeni vrednosti spornega predmeta, materialne izdatke v višini 2 %, 20 % DDV in takso za tožbo. Vse navedeno je bilo tožeči stranki v sodbi v celoti priznano. Nagrada za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) v višini 113,10 EUR glede na prilogo ZOdvT ustreza vrednosti spornega predmeta nad 1.500,00 EUR do 2.000,00 EUR (nagrada za količnik 1.087,00 EUR). Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi vrednost spornega predmeta (še vedno) označevala na 160,00 EUR. Tudi v drugi pripravljalni vlogi je tožeča stranka vrednost spornega predmeta (še vedno) označevala na 160,00 EUR, šele na naroku 26. 5. 2014 je tožeča stranka vrednost spornega predmeta označila na 1.600,00 EUR, pri določitvi te vrednosti pa izhajala iz višine vtoževanih mesečnih zneskov, ki jih je postavila oziroma modificirala tožbeni zahtevek na navedenem naroku. V tretji pripravljalni vlogi kot odgovoru na navedeno vlogo tožene stranke pa je tožeča stranka (šele) postavila pravilne bruto zneske vtoževane terjatve. Tudi VDSS je v sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 z dne 16. 4. 2015 izpostavilo, da se je vrednost spornega predmeta povišala šele zaradi razširitve tožbenega zahtevka na naroku 26. 5. 2014.

Ne glede na pravočasnost priglasitve stroškov tožeči stranki tako za nagrado za postopek nikakor ne more pripadati nagrada za vrednost spornega predmeta 1.600,00 EUR, saj je v času vložitve tožbe vrednost spornega predmeta označevala na 160,00 EUR, nagrada za postopek pa je nastala že s sprejemom pooblastila za vložitev tožbe ali druge vloge, s katero se začne postopek (1. odstavek opombe 3 3. dela (upravni spor, postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdni, nepravdni in posebni postopki) Tarife ZOdvT).

Ker nagrada za narok nastane za zastopanje stranke na naroku, bi bila šele za to nagrado tožeča stranka eventualno upravičena do njene odmere po vrednosti spornega predmeta 1.600,00 EUR, ker jo je postavila na navedenem naroku, seveda, če priglasitev stroškov ne bi bila prepozna, pa je, saj se je tožeča stranka dobro zavedala, da bo sodišče o zadevi odločilo brez (nadaljnjega) naroka. Tožeči stranki pripadajo tudi materialni izdatki (le) v višini, ki jo je (pravočasno) priglasila v odgovoru na tožbo, in ne v višini 20,00 EUR. Tožeči stranki so bili, glede na vse obrazloženo, stroški v sodbi priznani pravilno oziroma v pravilni višini. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in tožeči stranki prizna stroške v pravilni višini ter ji naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke v 8 dneh od prejema odločitve o stroških, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

5. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi zoper sklep (pravilno: dopolnilni sklep) sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 630/2011 z dne 21. 9. 2015 zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tožeči stranki že drugič priznalo stroške pritožbenega postopka oziroma je s tem prišlo do dvakratnega priznanja enih in istih pritožbenih stroškov. V 2. točki obrazložitve je navedeno, da gre za pritožbene stroške, ki jih je tožeča stranka priglasila v pritožbi z dne 25. 9. 2014, torej v pritožbi zoper V. točko sodbe z dne 5. 9. 2014, o kateri je Višje delovno in socialno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 1415/2014 z dne 16. 4. 2015 in v II. točki izreka pridržalo odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo. Naslovno sodišče je nato v sklepu z dne 23. 6. 2015 tožeči stranki priznalo stroške v skupni višini 491,75 EUR in v 3. točki obrazložitve navedlo, da je v ta znesek, med drugim, vključena tudi nagrada za pritožbeni postopek v višini 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT, materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v najvišji možni višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 63,25 EUR, torej tudi z upoštevanjem nagrade za pritožbeni postopek. Od zneska nagrade za pritožbeni postopek v višini 50,00 EUR je torej DDV bil odmerjen, sicer bi ta znesek bil nižji (52,25 EUR) in ne 63,25 EUR, kar predstavlja 22 % od zneska 287,50 EUR (ki vključuje znesek 113,10 EUR za nagrado za postopek na prvi stopnji, znesek 50,00 EUR za nagrado za pritožbo zoper V. točko prvostopenjske sodbe, ki je bila edina pritožba tožeče stranke v tej zadevi, znesek 104,40 EUR za nagrado za narok ter 20,00 EUR kot zakonsko najvišji dopustni znesek materialnih stroškov). Če bi znesek pritožbe zoper odločitev o stroških v višini 50,00 EUR ne bil upoštevan, bi bil znesek, od katerega bi se odmeril DDV 237,50 EUR, tako pa je bil 287,50 EUR. Z dodanim DDV 63,25 EUR je znesek stroškov znašal 350,75 EUR in s prištetima dvema sodnima taksama 141,00 EUR skupaj 491,75 EUR kot je navedeno v izreku sklepa z dne 23. 6. 2015, zoper katerega je tožena stranka sicer vložila pritožbo, o kateri še ni odločeno.

Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških še v preostalem delu (zavrnjen je bil že glede sodne takse za pritožbo, ki ni bila plačana) zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

6. Pritožba zoper sklep o stroških z dne 23. 6. 2015 je delno utemeljena, pritožba zoper (dopolnilni) sklep z dne 21. septembra 2015 pa je utemeljena v celoti.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo oba izpodbijana sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je bilo materialno pravo deloma zmotno uporabljeno, zato je sklep o stroških deloma, dopolnilni sklep pa v celoti nepravilen, tako da so bili toženi stranki naloženi v plačilo previsoki stroški tožeče stranke.

K pritožbi zoper sklep z dne 23. 6. 2015:

8. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. IV Pd 630/2011 z dne 5. septembra 2014 tožeči stranki priznalo stroške postopka in jih naložilo v plačilo toženi stranki v znesku 168,05 EUR (V. točka izreka sodbe in sklepa), in sicer nagrado za postopek 22,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), pavšalni znesek za PTT storitve 0,44 EUR (2 % od vrednosti nagrade – tar. št. 6002) ter 20 % DDV in sodno takso v višini 141,00 EUR. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve o stroških postopka v V. točki izreka sklepa (glede nepriznanih višjih stroškov tožeče stranke) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 6. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 491,75 EUR in sicer: nagrado za postopek v višini 113,10 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za pritožbeni postopek v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220), nagrado za narok v višini 104,40 EUR (tar. št. 3102), materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV v višini 63,25 EUR ter sodno takso v znesku 141,00 EUR.

10. Potrebni stroški tožeče stranke so odmerjeni pravilno in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT) ob upoštevanju pravilne vrednosti spornega predmeta 1.600,00 EUR, ki je določena v skladu z 39. členom ZPP oz. s prvim odstavkom 24. člena ZOdvT, po katerem se v individualnih delovnih sporih v zvezi s ponavljajočimi dajatvami vrednost spora določi po znesku zahtevanih dajatev, pri čemer vrednost predmeta ne sme presegati triletnega zneska dajatev. Za ugotovitev vrednosti spornega predmeta je odločilna vrednost (seštevek) terjatev, ki jih tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, zato ni pomembno, da je bila kot vrednost spornega predmeta v tožbi (z dne 28. 2. 2011, ki je poleg po višini določenega denarnega zahtevka za obdobje od oktobra 2010 do januarja 2011 vsebovala tudi opisni zahtevek za plačilo razlik za celotno obdobje, ko je bil tožnik pri plačilu prikrajšan) sprva označena vrednost 160,00 EUR, saj je bila tožba tekom postopka spremenjena in tožbeni zahtevek zvišan. Na prvem naroku je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek na 79,64 EUR mesečno za čas od 1. 8. 2011 do 31. 5. 2012 in vrednost spornega predmeta določila na 1.600,00 EUR (pri čemer je bil očitno upoštevan tudi delno plačan znesek, glede katerega je dne 4. 3. 2014 podala delni umik tožbe), nato pa je zahtevek glede na predložene podatke dokončno oblikovala v 3. pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2014, sodišče pa je o njem odločilo s sodbo z dne 5. 9. 2014. Vrednost spornega predmeta je bila pravilno določena, sodišče prve stopnje pa je tako nagrado za postopek kot nagrado za narok odmerilo v pravilni višini in v skladu z ZOdvT, isto pa velja tudi za druge postavke v okviru priznanih stroškov. Odmero in izračun je pravilno obrazložilo v 3. točki obrazložitve sklepa. Zato je pritožba s tem v zvezi neutemeljena, neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, v katerih tožena stranka polemizira s stališči pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu – iz razlogov, ki so v tem sklepu navedeni, izhaja, da je tožeča stranka stroške priglasila pravočasno, zato je do njihovega povračila upravičena, kot je pravilno odločilo prvostopenjsko sodišče.

11. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bili tožeči stranki priznani previsoki stroški zato, ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno in v skladu z ZOdvT izračunane potrebne stroške tožeče stranke naložilo v plačilo toženi stranki, ne da bi upoštevalo dejstvo, da je bil del teh stroškov (in celotna sodna taksa) tožniku že prisojen v uvodoma citirani V. točki sodbe in sklepa opr. št. VI Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014. Zato je že prisojene stroške v višini 168,05 EUR potrebno odšteti od stroškov, priznanih tožniku z izpodbijanim sklepom (z dne 23. 6. 2015) v višini 491,75 EUR, tako da je tožnik upravičen le še do razlike v višini 323,70 EUR. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 1415/2014 tako v izreku kot tudi v obrazložitvi izrecno zapisalo, da mora sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odmeriti stroške postopka in tožeči stranki prisoditi še morebitno razliko nad že prisojenim zneskom stroškov postopka v V. točki izreka sodbe, vendar je sodišče prve stopnje (očitno pa tudi tožena stranka, ki tega dejstva v pritožbi ne omenja!) ta napotek prezrlo in očitno štelo, da je bila z razveljavitvenim sklepom razveljavljena celotna odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe, čeprav ni bila (kot je uvodoma že navedeno). Razveljavitev ugodilnega dela sodbe in sklepa (kamor spada tudi V. točka izreka sodbe in sklepa, s katero se toženi stranki nalaga, da tožniku povrne stroške postopka v določeni višini) namreč na pritožbo tožnika niti ni mogoča in ne bi bila dopustna, saj je tožnik s pritožbo uveljavljal priznanje višjih stroškov od tistih, ki mu jih je sodišče prve stopnje priznalo in seveda ugodilnega dela s pritožbo ni izpodbijal.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so deloma podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, ugodilo pritožbi ter izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo tako, da je prisojene stroške znižalo na znesek 323,70 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

K pritožbi zoper (dopolnilni) sklep z dne 21. septembra 2015:

13. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je z navedenim (dopolnilnim) sklepom naložilo toženi stranki v plačilo stroške pritožbenega postopka, je napačna, ker za izdajo dopolnilnega sklepa ni bilo pogojev po 325. členu ZPP v zvezi s 332. členom ZPP, saj je sodišče prve stopnje odločilo o celotni zahtevi za povračilo stroškov (vključno s pritožbenimi stroški) že s sklepom o stroških z dne 23. 6. 2015. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je na ta način, torej z izdajo dopolnilnega sklepa, sodišče prve stopnje tožniku dvakrat priznalo stroške nagrade za pritožbo, pavšal za materialne stroške in DDV. Iz sklepa z dne 23. 6. 2015 (3. točka obrazložitve) namreč izrecno izhaja, da je tožniku priznana nagrada za postopek s pritožbo v višini 50,00 EUR z materialnimi stroški in DDV. Zato bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, s katerim je tožeča stranka zahtevala odločitev o stroških za pritožbeni postopek (v zvezi s pritožbo zoper odločitev o stroških v sodbi in sklepu opr. št. I Pd 630/2011 z dne 5. 9. 2014), zavrniti kot neutemeljen.

14. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.

15. Ker je tožena stranka delno (v 50 %) uspela s pritožbo zoper sklep z dne 23. 6. 2015 in v celoti s pritožbo zoper dopolnilni sklep z dne 21. 9. 2015, ji je tožeča stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Potrebni stroški za pritožbo zoper sklep o stroških znašajo: nagrada za pritožbo – 50,00 EUR (tar. št. 3220), materialni stroški – 10,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), polovica teh stroškov pa 30,00 EUR. Potrebni stroški za pritožbo zoper dopolnilni sklep pa znašajo 60,00 EUR (nagrada – 50,00 EUR, materialni stroški – 10,00 EUR). Skupaj torej znašajo stroški, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti tožeči stranki 90,00 EUR, kot izhaja iz izreka tega sklepa.


Zveza:

ZOdvT člen 24, 24/1. ZPP člen 39, 325, 332.
Datum zadnje spremembe:
03.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3OTc3