<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 99/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.99.2016

Evidenčna številka:VDS0016059
Datum odločbe:21.07.2016
Senat:dr. Martina Šetinc Tekavc (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), Ruža Križnar Jager
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas

Jedro

Tožnik ima na podlagi pravnomočne sodbe, izdane v drugem individualnem delovnem sporu, priznano delovno razmerje za nedoločen čas tudi za vtoževano obdobje od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015. V tem obdobju pa je imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (katere transformacijo zahteva v tem individualnem delovnem sporau) vse sedaj vtoževane pravice in obveznosti delovnega mesta podsekretar. Zato tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015 ni utemeljen.

Tožbeni zahtevek ni utemeljen niti za obdobje od 22. 6. 2015 dalje. Tožnik je v drugem individualnem delovnem sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga med drugim zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec za ves čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S pravnomočno sodbo je bilo njegovemu zahtevku ugodeno, pravdni stranki pa sta z namenom realizacije te sodbe 22. 6. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec. Tožnik ne more zahtevati delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar po sklenitvi in podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec in po dejanski vrnitvi na delo k toženi stranki na to delovno mesto. Sklenitev te pogodbe o zaposlitvi predstavlja realizacijo pravnomočne sodbe v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v katerem je tožnik zahteval obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec ter vrnitev nazaj na delo na to delovno mesto. Do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas kljub določbi 56. člena ZDR-1 ne pride, če delavec takšno transformacijo odkloni ali vztraja v zaposlitvi na drugem delovnem mestu za nedoločen čas. Ko kljub siceršnjim pogojem za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavec izbere (in realizira) nadaljevanje zaposlitve za nedoločen čas na drugem delovnem mestu (kar je storil tožnik), je na takšno izbiro vezan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek:

– za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 11. 12. 2014 in sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 14. 1. 2015, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za odpravo kršitev tožene stranke, ter za ugotovitev, da nimata pravnega učinka;

– za ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 12. 3. 2014, z dne 16. 5. 2014 in z dne 24. 6. 2014 v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta pravdni stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 sklenili za nedoločen čas;

– za ugotovitev, da je delovno razmerje tožnika po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014 za delovno mesto podsekretar nezakonito prenehalo z 21. 6. 2015, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 1. 7. 2014 dalje in mu delovno razmerje še vedno traja od 22. 6. 2015 dalje s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 6. 2014;

– za poziv nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto podsekretar v Sekretariatu Službe A. in za imenovanje v naziv podsekretar, podredno pa za poziv nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas na delovno mesto podsekretar, za imenovanje v naziv podsekretar, za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 7. 2014 dalje in za obračun plače, kot če bi delal, znižane za prejeto bruto plačo za čas zaposlitve tožnika pri toženi stranki, za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. od 22. 6. 2015 dalje do vrnitve na delo, obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost in davka od osebnih prejemkov od bruto zneskov razlik v plači ter za plačilo neto razlike tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila (I. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadlj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi listinskih dokazov in pravilne ocene izpovedi prič zaključiti, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso v skladu z zakonom, ker tožnik ni opravljal dela delavk, ki jih je nadomeščal. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo primopredajnega zapisnika z dne 5. 6. 2014, elektronskega sporočila z dne 9. 6. 2014, delitve dela z dne 15. 7. 2013, in izpovedi priče B.B., iz katerih izhaja, da tožnik ni opravljal delovnih nalog C.C. na proračunskih postavkah ..., ..., ..., ..., ... in .... Tožnik je že v času nadomeščanja C.C. opravljal druga dela, tudi dela D.D., ki jih C.C. ni nikoli opravljala. Ker je bilo delo podsekretarja zahtevnejše od dela finančnika V, ne vzdrži navedba tožene stranke, da tožnik za delo finančnika V ni bil usposobljen. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik toženo stranko opozoriti, da ne opravlja delovnih nalog po pogodbah o zaposlitvi, saj mu takšne obveznosti ne nalaga noben zakon. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v njem prerekala njegove pritožbene navedbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva ugotovitev nezakonitosti sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas z dne 12. 3. 2014, z dne 16. 5. 2014 in z dne 24. 6. 2014, ugotovitev, da sta pravdni stranki zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas sklenili za nedoločen čas ter da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki po tej pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto podsekretar z vsemi pravicami in obveznostmi še vedno traja, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na to delo, ga imenovati na to delovno mesto in mu v vmesnem času izplačati vsa nadomestila plače.

7. Za pravilno rešitev obravnavanega spora so relevantna naslednja dejstva:

– da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 3. 2011, ki je bila tožniku odpovedana iz poslovnega razloga 4. 1. 2013, njegova pritožba pa zavrnjena 20. 3. 2013;

– da je tožnik 21. 3. 2013 vložil tožbo v zadevi opr. št. I Pd 1093/2014 in z njo zahteval razveljavitev sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reparacijo in reintegracijo;

– da je med sodnim postopkom tožnik s toženo stranko sklenil tri zaporedne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvi dve za obdobje od 17. 3. 2014 do 20. 5. 2014 in od 21. 5. 2014 do 30. 6. 2014 zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke C.C. na delovnem mestu finančnik V, tretjo pa za obdobje od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015 zaradi nadomeščanja začasno odsotne delavke D.D. na delovnem mestu podsekretar;

– da je bila 3. 4. 2015 v sporu opr. št. I Pd 1093/2014 o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga izdana sodba, s katero sta bila razveljavljena sklepa tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovljeno, da delovno razmerje tožnika (tj. razmerje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 7. 3. 2011) še vedno traja, toženi stranki pa naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec in mu izplača nadomestilo plače; zavrnjen pa je bil zahtevek za poziv nazaj na delo na delovno mesto računovodja VII/2-I oziroma podsekretar;

– da se je zoper navedeno sodbo pritožil le tožnik (njegova pritožba je bila zavrnjena s sodbo, opr. št. Pdp 676/2015 z dne 19. 11. 2015), ne pa tudi tožena stranka, zato je ugodilni del sodbe postal pravnomočen;

– da sta pravdni stranki 22. 6. 2015 z namenom realizirati pravnomočni del sodbe sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec.

8. Tožnik v tem sporu zatrjuje, da ne obstojijo razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, tj. nadomeščanje začasno odsotnega delavca.

9. Razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v javnem sektorju opredeljuje 68. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki v 2. točki prvega odstavka kot enega izmed razlogov navaja tudi nadomeščanje začasno odsotnega javnega uslužbenca. Ker tretji odstavek 68. člena ZJU določa, da se glede posledic kršitev določb prvega odstavka 68. člena ZJU uporabljajo določbe zakona, ki ureja delovna razmerja, je treba v konkretnem primeru upoštevati tudi določbo 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Gre torej za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena v nasprotju z zakonom, če je sklenjena mimo razlogov, ki jih zakon (v konkretnem primeru ZJU) dopušča za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je tožnik opravljal delovne naloge odsotnih delavk in da je torej bil podan razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v sklenjenih pogodbah z dne 12. 3. 2014, 16. 5. 2014 in 24. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je sicer pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje.

11. Tožnik v tem sporu ne zahteva transformacije vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, ampak le transformacijo zadnje pogodbe za določen čas, sklenjene od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015, in obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od sklenitve te zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas dalje, tj. od 1. 7. 2014 (ne pa tudi za čas od 17. 3. 2014 do 30. 6. 2014, ko sta veljali prvi dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas). Kot že navedeno, je bilo delovno razmerje za nedoločen čas za obdobje od 1. 6. 2013, ko mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dalje priznano na podlagi sodbe delovnega sodišča, opr. št. I Pd 1093/2014 z dne 3. 4. 2015, ki je v tem delu postala pravnomočna z iztekom pritožbenega roka (zoper to odločitev pritožbe tožena stranka ni vložila) in v kateri je bilo odločeno o zakonitosti navedene odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ima torej na podlagi navedene pravnomočne sodbe priznano delovno razmerje za nedoločen čas tudi za vtoževano obdobje od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015. V tem obdobju pa je imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas (katere transformacijo zahteva) vse sedaj vtoževane pravice in obveznosti delovnega mesta podsekretar. Iz navedenih razlogov njegov tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 24. 6. 2014 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v obdobju od 1. 7. 2014 do 21. 6. 2015 ni utemeljen, saj ima tožnik v tem obdobju že sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi pravnomočne sodbe, hkrati pa je imel vse pravice in obveznosti delovnega mesta podsekretar po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas.

12. Tožnikov tožbeni zahtevek pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen niti za obdobje od 22. 6. 2015 dalje. Tožnik je v sporu opr. št. I Pd 1093/2014 o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s tožbo z dne 21. 3. 2013 zahteval (med drugim) obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec za ves čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S pravnomočno sodbo je bilo njegovemu zahtevku ugodeno, pravdni stranki pa sta z namenom realizacije te sodbe 22. 6. 2015 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji svetovalec. Tožnik je tak tožbeni zahtevek uveljavljal kljub predmetnemu sporu, ki se je začel s tožbo z dne 27. 1. 2015 in je torej (deloma) potekal hkrati s sporom o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V obravnavanem sporu pa tožnik zahteva delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar.

13. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik ne more utemeljeno zahtevati delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar po sklenitvi in podpisu pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec dne 22. 6. 2015 in dejanski vrnitvi na delo na to delovno mesto. Sklenitev te pogodbe o zaposlitvi predstavlja realizacijo (to izrecno izhaja iz same pogodbe – A65) pravnomočne sodbe v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v katerem je tožnik zahteval obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec ter vrnitev nazaj na delo na to delovno mesto. Sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nasprotju z zakonom sicer res predvideva transformacijo te pogodbe v pogodbo za nedoločen čas, vendar pa ta ureditev ne posega v ustavno zagotovljeno svobodo dela in prosto izbiro zaposlitve (49. člen Ustave RS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). To pomeni, da do transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo za nedoločen čas kljub določbi 56. člena ZDR-1 ne pride, če delavec takšno transformacijo odkloni ali vztraja v zaposlitvi na drugem delovnem mestu za nedoločen čas. Ko kljub siceršnjim pogojem za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas delavec izbere (in realizira) nadaljevanje zaposlitve za nedoločen čas na drugem delovnem mestu (kar je storil tožnik), je na takšno izbiro vezan.

14. Ker je tožniku 1. 6. 2013 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tožnik na to odpoved ni pristal, je utemeljeno uveljavljal nezakonitost te odpovedi s tožbo. Ko pa je tožnik izvedel za neobstoj razloga za kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (tj. najkasneje 27. 1. 2015, ko je zoper toženo stranko v tem sporu vložil tožbo), bi moral tožnik izbrati, ali bo uveljavljal nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali pa na podlagi transformacije za določen čas sklenjene pogodbe o zaposlitvi (lahko tudi z združitvijo zadev po obeh tožbah ali v obliki podredno postavljenih tožbenih zahtevkov). Tožnik pa tega ni storil in je še naprej zahteval obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in vrnitev nazaj na delo na delovno mesto višji svetovalec. Spor o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil pravnomočno zaključen prej, tožnik je v njem z navedenim zahtevkom uspel, sodba pa je bila tudi realizirana s podpisom pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas 22. 6. 2015. Ob takšnem izidu je treba šteti, da je tožnik kljub pogojem za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v dejanskem smislu (s postavitvijo zahtevka in vrnitvijo na delo) izbral nadaljevanje delovnega razmerja za nedoločen čas na delovnem mestu višji svetovalec. Glede na navedeno je izgubil pravico do zaposlitve za nedoločen čas na delovnem mestu podsekretar tudi od 22. 6. 2015 dalje.

15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje, čeprav iz napačnih razlogov, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Preostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).


Zveza:

ZJU člen 68, 68/1, 68/1-2, 68/3. ZDR-1 člen 56. URS člen 49.
Datum zadnje spremembe:
15.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5ODY4