<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 806/97
ECLI:SI:VDSS:1999:PDP.806.97

Evidenčna številka:VDS00539
Datum odločbe:07.10.1999
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:regres za letni dopust - izraba letnega dopusta

Jedro

Ker je bila po SKPG iz leta 1990 pravica do regresa za letni dopust vezana na dejansko izrabo letnega dopusta, so delavci upravičeni do razlike med že prejetim zneskom in pripadajočim zneskom, glede na sorazmerni del dejansko izrabljenih dni dopusta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (1. odst. izreka sodbe in 2. odst. izreka sklepa) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka iz naslova premalo izplačanega regresa za redni letni dopust za leto 1993 tožnici A. dolžna plačati 35.872,70 SIT, B. 33.379,50 SIT in C. 39.073,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 dalje. V presežku je zahtevek tožnic iz tega naslova kot neutemeljen zavrnilo (2. odst. izreka sodbe). S sklepom je hkrati umik tožbe v delu, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, vzelo na znanje in postopek v tem delu končalo (1. odst. sklepa) ter tožeče stranke zavezalo, da toženi povrnejo 37.138,50 SIT stroškov postopka. Stroškovno odločbo je s sklepom z dne 14.5.1997 popravilo tako, da je znesek 37.138,50 SIT dolžna tožnicam povrniti tožena stranka.

Zoper ugoditveni izrek sodbe in stroškovno odločbo sklepa se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predloga zavrnitev zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja na stališču, da tožnice niso upravičene do dosojene razlike regresa za letni dopust. Pred prenehanjem delovnega razmerja 31.3.1993 dopusta niso izkoristile z namenom, da bi si nabrale moči za nadaljnje delo in regresa niso imele namena porabiti skladno z namenom, pač pa si le pridobiti čim več denarja in povečati svoja finančna sredstva. Ker namen letnega dopusta in regresa ni v povečanju materialnih dobrin delavcev in ker naj bi že prejele ustrezni znesek v sorazmerju s časom, ki so ga prebile na delu do dneva izdaje odločb o prenehanju delovnega razmerja v začetku meseca marca 1993, njihov zahtevek ni utemeljen.

Glede stroškovne odločbe pa meni, da bi bile kvečjemu upravičene do povračila stroškov postopka v sorazmerju z uspehom v višini približno 80 %.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenega pomena za razsojo sporne zadeve je, da so tožnice pred prenehanjem delovnega razmerja 31.3.1993 izkoristile skoraj ves pripadajoči letni dopust za to leto in sicer A. 24 dni od 28-ih, B. 21 dni od 28-ih in C. 20 dni od 26-ih dni in iz tega naslova prejele po 14.470,50 SIT. Teh odločilnih dejstev tožena stranka s pritožbo niti ne prereka. Ker pa je bila denarna dajatev iz naslova regresa po tedaj veljavni Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90; v nadaljevanju SKPG) vezana na dejansko izrabo pripadajočih dni dopusta, so tožnice upravičene še do razlike med dejansko prejetim zneskom in sorazmernim delom glede na dejansko izrabljeni dopust. Sodišče prve stopnje je zato ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu, njihovemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo do višine dosojenih zneskov.

Pritožbene navedbe, da do prenehanja delovnega razmerja 31.3.1993 letnega dopusta niso koristile z namenom pridobitve novih delovnih moči, pač pa le z namenom pridobiti si čim več denarja in si s tem povečati finančna sredstva, ne morejo biti upoštevne, ker za razrešitev zadeve pravno niso relevantne. Enako velja za nedokazano trditev tožene stranke o drugačnem ustnem dogovoru v zvezi s sporno terjatvijo. Zmotno pa je nenazadnje njeno materialnopravno naziranje o pogojenosti pripadajoče višine regresa s časom dejanskega dela v obravnavanem letu, saj je višina dajatve pogojena le s številom dni dejansko izrabljenega dopusta. Zaradi navedenega in ker vsebuje sodba sodišča prve stopnje v ugoditvenem delu bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, je bilo potrebno pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper stroškovno odločbo sklepa, po kateri je tožena stranka tožnicam dolžna povrniti stroške postopka v odmerjeni višini. V zvezi s tožbo v delu, ki se je nanašal na odpravnino in so jo tožnice umaknile, niso nastali posebni stroški.

Ob dejstvu, da so tožnice s tožbenim zahtevkom glede regresa za letni dopust skoraj v celoti uspele, je stroškovna odločba izreka sklepa pravilna in zakonita, saj so stroški odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah ter v zvezi s 3. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) pravilno naloženi toženi stranki v plačilo.


Zveza:

SKPG.
Datum zadnje spremembe:
06.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MjI4