<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1180/2010
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1180.2010

Evidenčna številka:VDS0008600
Datum odločbe:20.01.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje

Jedro

Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi utemeljeno ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 7. 4. 2010 in da je pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 30. 3. 2009 veljala do vključno 2. 5. 2010 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku od vključno 7. 4. 2010 do vključno 2. 5. 2010 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga za to obdobje prijaviti v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo ter za primer brezposelnosti, v roku 15 dni, pod izvršbo (2. odstavek izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo za marec 2010 v neto znesku 127,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2010 dalje, plačo za april 2010 v neto znesku 491,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2010 dalje ter obračunati in za tožnika vplačati davke in prispevke od navedenih plač, v roku 15 dni, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 in regres za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje, v roku 15 dni, pod izvršbo (4. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 244,72 EUR in na plačilo odškodnine v višini 1.716,89 EUR (5. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 579,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, tako da jih tožniku kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči povrne na račun naslovnega sodišča, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila pred delavci (E.M., S.G., D.M. in H.N.). V pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010 je predlagala še zaslišanje prič H.M. in M.Č., česar pa sodišče ni upoštevalo oziroma se do dokaznih predlogov ni izreklo niti opredelilo. Že v pripravljalni vlogi je navajala, da bosta lahko predlagani priči izpovedali o tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena pravilno, da tožnik ni opravljal nadur in da so vsi delavci plačo prejemali na transakcijski račun pri banki. Sodišče tega dokaznega predloga povsem neupravičeno ni sprejelo oziroma ga ni zavrnilo, pri čemer o tem ni izdalo ustreznega sklepa. Zaslišanje prič je bistvenega pomena za razjasnitev dejanskega stanja v predmetnem sporu, saj bi zgolj z zaslišanjem predlaganih prič dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Ker tega ni storilo, je kršilo 340. člen ZPP. Predlagane priče bi tudi izpovedale, da je bilo vsem delavcem večkrat povedano, da predstavlja delo na črno hudo kršitev pogodbe o zaposlitvi in da takšno delo predstavlja razlog za izredno odpoved o zaposlitvi, o čemer so bili delavci tudi večkrat opozorjeni. Predlagala je tudi zaslišanje prič (Z.G., M.S., A.B., A.A., S.Č., D.B., S.K., H.A., V.B., A.B.), ki bi potrdile, da se plača ne izplačuje „na roke“, ampak samo na transakcijski račun delavca. Ker sodišče prič ni zaslišalo, je kršilo 340. člen ZPP. Nadalje navaja, da se pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS med drugim nanaša tudi na dokazni postopek. Načelno namreč obstoji pravica do izvedbe dokazov, ki ni neomejena in lahko sodišče dokazni predlog zavrne, če ima za to sprejemljive razloge. Ti razlogi morajo biti razvidni iz dokaznega sklepa ali končne odločbe. Sodišče prve stopnje je napačno ravnalo, ko ni dopustilo zaslišanja prič (H.M., M.Č., Z.G., M.S., A.B., A.A., S.Č., D.B., S.K., H.A., V.B. in A.B.) svoje odločitve pa ni niti obrazložilo. Že tekom postopka je navajala, da je dokaz z zaslišanjem vseh predlaganih prič pomemben, da se dokaže vročitev izredne odpovedi tožniku ter se dokaže, da sama ni izplačevala „plače na roke“ in da je je bil z delavci sklenjen dogovor o načinu izplačila regresa. Ne strinja se z obrazložitvijo glede prekluzije ugovora glede izplačila regresa za leti 2008 in 2009. Že v odgovoru na tožbo je navajala, da prereka vse navedbe tožnika iz tožbe, v kolikor z njimi izrecno ne soglaša. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar je bistvena kršitev določil ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožniku pa naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni dopustilo zaslišanja prič, katere je predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010 niti ni obrazložilo svoje odločitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP pa mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem prič (H.M., M.Č., Z.G., M.S., A.B., A.A., S.Č., D.B., S.K., H.A., V.B., A.B.), katere je tožena stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010, v postopku ni izvedlo, niti se v izpodbijani sodbi o tem dokaznem predlogu ni izreklo. To pa bi lahko predstavljalo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje po prepričanju pritožbenega sodišča dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je tožena stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010, utemeljeno ni izvedlo, saj je bila tožena stranka z navedbo tega dokaznega predloga prekludirana. V 1. odstavku 286. člena ZPP je določeno, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. V skladu s 4. odstavkom istega člena pa lahko stranke tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožena stranka zaslišanje zgoraj navedenih prič predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010, torej po prvem naroku za glavno obravnavo (1. narok za glavno obravnavo je bil dne 30. 6. 2010), pri čemer v zvezi s tem ni navedla, zakaj zaslišanj prič prej ni mogla predlagati. S takšnim dokaznim predlogom, brez navedbe opravičljivih razlogov, je bila torej tožena stranka prekludirana in tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

V konkretnem primeru pa je potrebno upoštevati tudi določbo 286.b člena ZPP. V skladu s tem členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožena stranka kršitve določb ZPP v zvezi z dokaznim postopkom na naroku dne 25. 8. 2010 ni uveljavljala, v pritožbi pa tudi ne trdi, da navedenega dne tega ni mogla storiti. Z ozirom na navedeno se tako tožena stranka na očitano kršitev ne more sklicevati šele v pritožbi.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev. Neizvedeni dokazi pa so bili po oceni pritožbenega sodišča, katere je tožena stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010, nepotrebni. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, zlasti na podlagi zaslišanj prič E.M., S.G., D.M., H.N., M.L. in H.M. ter predložene listinske dokumentacije je namreč sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je pritožbeni očitek o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da tožena stranka ni dokazala vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2010 v skladu s 87. členom ZDR, zaradi česar je tožbenemu zahtevku v delu, kjer tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2010 ugodilo in je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi med strankama z dne 30. 3. 2009 veljala do vključno 2. 5. 2010. Tožniku je za obdobje od 7. 4. 2010 do 2. 5. 2010 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja in toženi stranki naložilo prijavo v obvezna zavarovanja. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni uspela dokazati vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Navaja, da je ves čas postopka zatrjevala, da je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila pred delavci, in sicer E.M., S.G., D.M. in H.N.. S tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič H.M. in M.Č. (njuno zaslišanje je predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010), naj bi bilo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno.

Očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami vročitve izredne odpovedi nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo prič H.M. in M.Č., so z ozirom na že zgoraj podano obrazložitev o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o neupoštevanju dokaznega predloga v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010, neutemeljeni. Sodišče prve stopnje pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem zaslišanja prič E.M., S.G., D.M., H.N., M.L. in H.M. ter predložene listinske dokumentacije utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot to določa 87. člen ZDR.

ZDR vročitev odpovedi ureja v 87. členu, kjer je v 1. odstavku določeno, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V skladu z 2. odstavkom ZDR mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec v skladu s 3. odstavkom istega člena delavcu vroča po pravilih pravdnega postopka. Dokazno breme glede dokazovanja vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu v skladu z določbami ZDR je na toženi stranki. Tožena stranka je v postopku sicer res zatrjevala, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2010 tožniku vročila dne 7. 4. 2010 na delovnem mestu pred pričami (E.M., S.G., D.M. in H.N.), vendar je sodišče prve stopnje, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča (po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo vse štiri s strani tožene stranke pravočasno predlagane priče, dokaznega predloga po zaslišanju prič H.M. in M.Č., kot že zgoraj navedeno, pa utemeljeno ni upoštevalo) pravilno ugotovilo, da tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila vročena. V zvezi z okoliščinami vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje namreč utemeljeno sledi tožnikovi izpovedi, da mu je tožena stranka dne 7. 4. 2010, ko je prišel na delo, naložila naj se razdolži, izredne odpovedi pa mu tega dne ni vročila, saj vročitve izredne odpovedi, kot je to zatrjevala tožena stranka, ni potrdila nobena od prič, predlaganih s strani tožene stranke. Edini, ki je izpovedal, da je videl kako je tožena stranka tožniku izročila kuverto, je bil sin tožene stranke D.M., ki pa s samo vsebino kuverte ni bil seznanjen. Glede na tožnikove trditve, da mu je tožena stranka izročila kuverto, v katerem je bil obračunski list plače, dodatni obračun in gotovinsko izplačilo, ni pa mu izročila kuverte z izredno odpovedjo in z ozirom na ugotovitev, da toženčev sin z vsebino kuverte ni bil seznanjen, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da tožena stranka ni dokazala vročitve izredne odpovedi. Tožena stranka prav tako ni uspela dokazati, da je bila vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku opravljena tudi po pošti, kot je to zatrjevala v postopku, saj o opravljeni vročitvi v skladu z določbami 142. členu ZPP, ni predložila nobenega dokaza, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Pritožba tudi v delu, kjer je sodišče prve stopnje delno ugodilo zahtevku za plačilo plače za mesec marec 2010 in mesec april 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka) sodišču prve stopnje očita, da je dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo, ker ni zaslišalo prič, katere je predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010. Takšen očitek je neutemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč že zgoraj pojasnilo, da je odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju dokaznega predloga po zaslišanju prič, katere je tožena stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010, pravilna in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je tožniku priznalo izplačilo regresa za leti 2008 in 2009 (4. točka izreka) in v zvezi s tem navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila z ugovori zoper izplačilo regresa za navedeni leti prekludirana, saj je že v odgovoru na tožbo z dne 25. 5. 2010 zapisala, da prereka vse navedbe tožnika iz tožbe, v kolikor z njimi izrecno ne soglaša. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni očitki niso utemeljeni in je zaključek sodišča prve stopnje o neargumentiranem prerekanju regresa za leto 2008 in prekluziji navedb in dokaznih predlogov v zvezi z regresom za leto 2009 pravilen. Zmotno je namreč prepričanje pritožbe, da je s tem, ko je v odgovoru na tožbo zgolj pavšalno prerekala navedbe tožnika iz tožbe, zadostila zahtevi po substanciranem, obrazloženem prerekanju dejstev, kot izhaja iz 214. člena ZPP. V skladu s to določbo ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Stranka se mora torej obrazloženo izjaviti o tem, zakaj prereka navedbe nasprotne stranke, če želi preprečiti fikcijo, da priznava dejstva. V odgovoru na tožbo tožena stranka tako ni zadostila zahtevi po substanciranem prerekanju tožnikovih navedb o neizplačanem regresu za leti 2008 in 2009. Z navedbami in predlaganimi dokazi, ki se nanašajo na izplačilo regresa za leto 2009, katere tožena stranka podaja v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2010 (torej po prvi glavni obravnavi – 30. 6. 2010) pa je tožena stranka prekludirana, kar je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje zato teh navedb in dokaznih predlogov upravičeno ni upoštevalo.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZDR člen 87, 110.
Datum zadnje spremembe:
23.05.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQzNTkw