<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 1001/2018
ECLI:SI:VDSS:2019:PDP.1001.2018

Evidenčna številka:VDS00022733
Datum odločbe:28.02.2019
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:božičnica - podjetniška kolektivna pogodba - sporazum

Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka dne 13. 2. 2014 s sindikatom sklenila sporazum v zvezi z izplačilom božičnice za leto 2013, po katerem so imeli pravico do izplačila božičnice le delavci, ki so bili na dan 31. 12. 2013 pri toženi stranki v delovnem razmerju. Tako je bilo izplačilo božičnice za to leto urejeno tudi na podlagi sporazuma in ne le, kot v letu 2015, na podlagi 35. člena podjetniške kolektivne pogodbe. Deveti tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo 28. 1. 2013, prav zaradi tega sporazuma do izplačila božičnice za leto 2013 ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni:

- v tretji alineji I točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek devetega tožnika za obračun božičnice za leto 2013 v bruto znesku 1.429,53 EUR, za plačilo predpisanih dajatev in prispevkov od tega zneska in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila, zavrne,

- in v II točki izreka tako se višina stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnikom zniža na 401,64 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 85,69 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da so dne 28. 5. 2018 drugo, tretje, četrto, peto, šesto, sedmo, dvanajsto in trinajsto tožeče stranke tožbe v celoti umaknile, prvo, osmo, deseto, enajsto in štirinajsto tožeče stranke pa le delno (točka I izreka) in je v tem delu postopek ustavilo (točka II izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe prvemu, osmemu, desetemu, enajstemu in štirinajstemu tožniku obračunati božičnico za leto 2015 v bruto zneskih po 1.461,62 EUR, od tega plačati predpisane dajatve in prispevke ter tožnikom izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila, devetemu tožniku pa obračunati božičnico za leto 2013 v bruto znesku 1.429,53 EUR, od tega zneska plačati predpisane dajatve in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2014 dalje do plačila (točka I izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da tožnikom nerazdelno povrne stroške postopka v znesku 478,36 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka dalje do plačila, v presežku za tek zakonskih zamudnih obrestmi pred iztekom roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, je zahtevek zavrnilo (točka II izreka sodbe).

2. Zoper točko I in prvi odstavek točke II sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožnikom naloži, da toženi strani povrnejo stroške postopka, podredno pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sicer strinja s stališčem prve stopnje, ki je povzelo stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi opr. št. VIII Ips 117/2010, da je izplačilo božičnice stvar avtonomne ureditve v skladu s podjetniško kolektivno pogodbo oziroma pogodbo o zaposlitvi, saj je ne ureja ne ZDR-1, pa tudi ne Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije in da jo ureja Podjetniška kolektivna pogodba A. d. o. o. v 35. členu. Vendar pa ta člen tolmači napačno in v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo v istovrstnem sporu opr. št. Pd 231/2017 dne 5. 3. 2018. V tem sporu je zavrnilo tožbeni zahtevek bivšega delavca tožene stranke za plačilo božičnice za leto 2012, ki mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 7. 2012. Takrat je 35. člen podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke tolmačilo tako, da je tožena stranka ob zaključku leta božičnico dolžna izplačati le tistim zaposlenim, ki so bili ob koncu leta pri njej v delovnem razmerju. Zaradi tega tožena stranka ne more razumeti, na podlagi katerih bistveno drugačnih okoliščin je v obravnavani zadevi zavzelo bistveno diametralno nasprotna stališča. Nadalje še navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj njen zaključek, da na podlagi besedne razlage citiranega določila 35. člena podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke ni mogoče zaključiti, da pripada božičnica le tistim delavcem, ki so pri toženi stranki zaposleni 31. 12., saj zaključek leta po presoji sodišča prve stopnje ne pomeni zgolj dne 31. 12., ampak nekaj dni pred novim letom. Tožeča stranka ni nikoli nasprotovala stališčem tožene stranke, da zaključek leta pomeni 31. december, zato se te trditve tožene stranke na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznane in nesporne, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nezakonito samo ugotavljalo pomen te besedne zveze. S tem je kršilo razpravno načelo, saj sodišče odloča le v okviru trditev strank, dejstev, ki jih stranke niso navajale, pa ne sme upoštevati. Neutemeljen je tudi argument sodišča prve stopnje, ki ga je povzelo po tožeči stranki, da je božičnica namenjena delavcem za praznovanje praznika - božiča in naj bi pripadala delavcem, ki so v delovnem razmerju na ta dan. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na sklep tožene stranke z dne 21. 12. 2012 o izplačilu božičnice za leto 2012, saj se ta nanaša le na to izplačilo, tega pa v obravnavani zadevi ni zahteval nihče izmed tožnikov. Pritožba še opozarja, da je tožena stranka dne 13. 2. 2014 s sindikatom sklenila sporazum v zvezi z izplačilom božičnice za leto 2013, v katerem je bilo dogovorjeno, da se božičnica izplača vsem delavcem, ki so imeli na dan 31. 12. 2013, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tako deveti tožnik nima pravice do izplačila božičnice za leto 2013, saj mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 28. 12. 2013. Tudi na podlagi razlage iz tega sporazuma tožnikom tudi božičnica za leto 2015 ne pripada, saj na dan 31. 12. 2015 niso bili zaposleni pri toženi stranki.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno napačno (v zvezi z zahtevkom devetega tožnika) uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

5. Iz dejanskih in pravnih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja:

- da je prvemu, osmemu, desetemu, enajstemu in štirinajstemu tožniku delovno razmerje prenehalo 28. 12. 2015 ter da niso dobili izplačane božičnice za leto 2015;

- da je devetemu tožniku delovno razmerje prenehalo dne 28. 12. 2013 in ni prejel božičnice za leto 2013;

- da izplačilo božičnice ureja 35. člen Podjetniške kolektivne pogodbe družbe A. d. o. o., ki določa, da družba ob zaključku leta vsem zaposlenim podeli božičnico, ki znaša najmanj 60 % povprečne plače v družbi v mesecu novembru tekočega leta in da delavcu, ki se je zaposlil med letom, pripada božičnica sorazmerno dolžini zaposlitve;

- da besedila 35. člena Podjetnike kolektivne pogodbe družbe A. d. o. o. ni mogoče razlagati tako, da delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo 28. decembra, božičnica ne pripada, saj zaključek leta ne pomeni zgolj 31. 12., ampak tudi nekaj dni prej, še posebej, ker iz termina božičnica izhaja, da gre za prejemek delavcev za praznik;

- da so zaradi tega prvi, osmi, deseti, enajsti in štirinajsti tožnik upravičeni do izplačila božičnice za leto 2015.

6. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja na dejstvo, da je tožena stranka dne 13. 2. 2014 s sindikatom sklenila sporazum v zvezi z izplačilom božičnice za leto 2013, po katerem so imeli pravico do izplačila božičnice le delavci, ki so bili na dan 31. 12. 2013 pri toženi stranki v delovnem razmerju. Tako je bilo izplačilo božičnice za to leto urejeno tudi na podlagi sporazuma in ne le, kot v letu 2015, na podlagi 35. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe A. d. o. o. Deveti tožnik, ki mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo 28. 1. 2013, prav zaradi tega sporazuma do izplačila božičnice za leto 2013 ni upravičen.

7. Sodišče prve stopnje z obrazložitvijo, zakaj besedna zveza "ob zaključku leta" ne pomeni 31. decembra, ni "grobo kršilo" razpravnega načela. Pri tej razlagi je upoštevalo tudi navajanja tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 26. 5. 2018. Po stališču tožnikov iz določbe 35. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe A. d. o. o. izhaja, da tožena stranka ob zaključku leta vsem zaposlenim podeli božičnico in da ni pogoj za izplačilo zaposlitev delavca na dan 31. december, namen plačila pa je, da delavec plačilo prejme za praznik. Tako sodišče prve stopnje ni arbitrarno in samovoljno presojalo pomena 35. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe A. d. o. o., zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je preseglo trditveno podlago tožnikov. Nepotrebne so pritožbene navedbe o preiskovalnem načelu iz 1. odstavka 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), saj sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je svoje trditve navedla pravočasno, tako da v obravnavni zadevi sodišče prve stopnje nase ni prevzelo trditvenega bremena, kar mu neutemeljeno očita pritožba.

8. Prav tako sodišče ni storilo pavšalno zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je namreč vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, tožena stranka pa uveljavljanja tega razloga v pritožbi niti ni obrazložila.

9. Prav tako sodišče prve stopnje svoje odločitve ni tolmačilo napačno in v nasprotju s svojim stališčem iz istovrstnega spora opr. št. Pd 231/2017 z dne 5. 3. 2018, kar izhaja že iz samih pritožbenih navedb. Glede na to, da je v tej zadevi delovno razmerje tožniku prenehalo 4. 7. 2012, kar je dosti pred zaključkom leta, zato tolmačenje 35. člena Podjetniške kolektivne pogodbe družbe A. d. o. o., kot ga je povzela pritožba, ni v nasprotju z razlago sodišča iz obravnavane zadeve.

10. Pritožbeno sodišče je v zvezi s pritožbenimi navedbami toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje o zahtevkih prvega osmega, desetega, enajstega in štirinajstega tožnika ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba v tem delu lahko izpodbijan in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP). V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku devetega tožnika, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so utemeljene, zato je sodbo v tem delu spremenilo in tožbeni zahtevek devetega tožnika zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP).

11. Zaradi navedenega se je spremenil tudi uspeh v postopku, zato je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Tožniki so v postopku pred sodiščem prve stopnje uspeli 83,5 %, toženka pa 16,5 %. Sodišča prve stopnje je skladno s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) pravilno ugotovilo potrebne stroške strank in sicer za vsako stranko po 599,46 EUR. Glede na uspeh v postopku (154. člen ZPP) je tako tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 500,55 EUR, tožniki pa toženi stranki 98,91 EUR. Po pobotanju teh zneskov je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 401,64 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamud z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke so stroški za sestavo tožbe 500 točk po 4. odstavku tar. št. 15 OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 285,59 EUR. Poleg tega pa so potrebni stroški tudi stroški sodne takse za pritožbo v višini 250,00 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, saj je izpodbijala 8.737,73 EUR uspela pa z 1.429,53 EUR, so ji tožniki dolžni nerazdelno povrniti stroške v višini 85,69 EUR, v roku 8 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 126.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NTg1