<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 380/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.380.2016

Evidenčna številka:VDS0016914
Datum odločbe:16.06.2016
Senat:Marko Hafner (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavci

Jedro

Tožnik je bil ob podpisu pogodbe star 57 let, zato je glede na 114. člena ZDR-1 in prehodne določbe v 226. členu ZDR-1 že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Navedeni člen namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 3. 2014; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo, mu za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, razen za obdobje delovnega razmerja za določen čas od 12. 9. 2014 do 10. 11. 2015 pri A.A. s.p., priznati delovno dobo, ga prijaviti v socialno zavarovanje, obračunati bruto plače in po izplačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati mesečne neto plače oziroma razliko le-teh kot sledi:

- za čas od 29. 4. 2014 do 11. 9. 2014 po plačilu ustreznih prispevkov in davkov od bruto zneska izplačati neto razliko med zneskom plače pri toženi stranki bruto 1.235,05 EUR in denarnim nadomestilom med brezposelnostjo v prvih treh mesecih bruto 892,50 EUR, nato pa 673,95 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi na posamezni mesečni znesek, ki zapade v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila;

- za čas zaposlitve pri A.A. s.p. od 12. 9. 2014 do 10. 11. 2015 po predhodnem obračunu davkov in prispevkov od bruto zneska izplačati neto razliko med bruto plačo pri toženi stranki v znesku 1.235,05 EUR in bruto 876,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na posamezni znesek, ki zapade v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila po plačilu davkov in prispevkov;

- za čas od 12. 11. 2015 dalje po obračunu in plačilu davkov in prispevkov od bruto zneska izplačati neto razliko med bruto plačo pri toženi stranki v znesku 1.235,05 EUR in bruto zneskom denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, ki znaša v prvih treh mesecih 700,94 EUR bruto, nato 525,71 EUR bruto v naslednjih devetih mesecih, po dvanajstih mesecih pa znaša 438,09 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi na posamezni mesečni znesek, ki zapade 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka I izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške sodnega postopka (točka II izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo stroške priče B.B. v znesku 6,00 EUR (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija I. in II. točko izreka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da sodba temelji na navidezni odpovedi delovnega razmerja tožnika pri njegovem prejšnjem delodajalcu C.C. d.o.o., s katero se prikriva delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo ustreznega dela pri toženi stranki ter na neresničnih izpovedbah prič D.D., direktorja tožene stranke, njegove žene B.B., vodje kadrovske službe pri toženi stranki in E.E., odgovornega delavca pri toženi stranki za razporejanje delavcev na posamezna delovna mesta. Edina priča, ki je izpovedala po resnici je F.F., da so se sodelavci pred odhodom na čakanje vedno javljali E.E. in da so pri toženi stranki razpolagali z njihovimi slovenskimi in domačimi telefonskimi številkami. Ob upoštevanju neprerekanega dejstva, da je tožnik v zvezi s postopkom odpovedi delovnega razmerja pri C.C. d.o.o. in postopkom zaposlitve sodeloval na način, da je na delovišču G. le podpisal vnaprej pripravljeno vsebino odpovedi in pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011 z novim delodajalcem (toženo stranko), ki mu ju je hkrati predložila vodja delovišča G., se kot neutemeljene izkažejo navedbe tožene stranke oz. D.D., B.B. in E.E. o nesodelovanju tožnika (pravilno: tožene stranke) s prejšnjim tožnikovim delodajalcem pri prenehanju delovnega razmerja tožnika in pri novi zaposlitvi pri toženi stranki. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik (sam) podal odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v času, ko je podpisal odpoved delovnega razmerja in pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011, delal na delovišču G., ter je po podpisu odpovedi in nove pogodbe o zaposlitvi z enakim delom nadaljeval na tem delovišču. Nikoli se ni prijavil na objavljeno delovno mesto. Z navidezno odpovedjo sta tako tožnikov bivši delodajalec kot tožena stranka prikrivala dogovor o prehodu tožnika, saj se je s tem prekinila kontinuiteta tožnikove delovne dobe, to pa je toženi stranki prineslo ugodnost, da tožniku lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez soglasja in da mu izplača odpravnino le za čas zaposlitve pri toženi stranki. Navaja, da je drugo pogodbo pri toženi stranki tožnik podpisal šele 28. aprila 2014, zato sploh ni stopila v veljavo in je že iz tega razloga redna odpoved te pogodbe nezakonita. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, kdaj in kje naj bi tožnik podpisal to pogodbo, niti da se je takrat nahajal na sedežu tožene stranke, saj podatkov o tem nista imela niti E.E. niti B.B., ki sta bila zaslišana v zvezi s tem. Tožnik je izpovedal, da je to pogodbo podpisal šele 28. 4. 2014, ter da se delo po tej pogodbi ni razlikovalo od prejšnjega. V pravočasni dopolnitvi pritožbe tožnik dodaja, da je bil v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi dne 7. 10. 2011 in 12. 10. 2013 varovana kategorija po 2. točki 2. alineje 114. člena ZDR-1.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 194/2014 z dne 8. 12. 2014 tožbo zavrglo kot prepozno, ker je štelo, da je bil tožnik seznanjen z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi takrat, ko mu je tožena stranka odpoved poslala na njegov naslov v Republiki Sloveniji. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 176/2015 z dne 5. 3. 2015 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom VIII Ips 126/2015 z dne 14. 10. 2015 ugodilo reviziji tožnika, sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik pravočasno vložil tožbo ter je zahtevek obravnavalo po vsebini.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki nazadnje zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013 na delovnem mestu „varilec - monter III“ od 15. 10. 2013. Tožena stranka je tožniku dne 21. 3. 2014 redno odpovedala pogodbo za zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1) v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani. Po določbi 1. odstavka 114. člena ZDR-1 ne sme delodajalec delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. V skladu z drugim odstavkom 114. člena ZDR-1 varstvo po prejšnjem odstavku ne velja:

- če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino,

- če je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu v skladu s prvim odstavkom 91. člena ali v skladu z 92. členom tega zakona,

- v primeru, da delavec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi že izpolnjuje pogoje za varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po tem členu, razen v primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi v skladu s prejšnjo alinejo,

- v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 7. 10. 2011 sklenili pogodbo o zaposlitvi (B5) za nedoločen čas od 10. 10. 2011 dalje za delovno mesto „varilec III na montaži“. Nato sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013 (A2) za nedoločen čas od 15. 10. 2013 dalje za delovno mesto „varilec - monter III“, s tem pa je po izrecnem dogovoru prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011. Kot že navedeno, je tožena stranka dne 21. 3. 2014 tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (A4). V obravnavani zadevi je sporno, ali je obstajal poslovni razlog in ali je tožena stranka kršila določbe 114. člena ZDR-1, ki se nanašajo na varstvo starejših delavcev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Izkazano je zmanjšanje prihodkov tožene stranke iz izpisov bruto bilanc za posamezne mesece v letu 2013 in januar ter februar 2014 in iz odločbe Davčnega urada H.z dne 2. 4. 2014 o znižanju akontacije dohodkov. Tožena stranka je tudi ukinila tožnikovo delovno mesto. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev po določbah 98. člena ZDR-1 in upoštevati kriterijev pri izbiri delavcev.

11. Ker je tožnik trdil, da je pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013 podpisal šele 28. 4. 2014 in da je opravljal dela po prvi pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu ugotavljalo dejansko stanje ter pravilno ugotovilo, da tožnikove trditve niso resnične. Ugotovilo je namreč, da je tožnik v času, ko mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, opravljal delo na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013, to je dela na delovnem mestu „varilec - monter III“. Prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011 pa je določala, da se sklepa za delovno mesto „varilec III na montaži“. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011 in 12. 10. 2013 ni razlika zgolj v nazivu delovnega mesta, temveč tudi v vsebini opravljanja dela. To je potrdila priča E.E., ki je izpovedala, da je varilec III na montaži samo varil, varilec monter pa je varil in montiral. Nova pogodba je bila sklenjena s tožnikom, ker so pri toženi stranki ugotovili, da je bilo v branži težko pridobiti delo le za varilce, ki so varili jeklene konstrukcije po postopku „elektro REL“. Zato so v sistematizaciji dopolnili delovna mesta, da so varilci tudi izvajali montažo. Iz izpovedi E.E. je sodišče prve stopnje tudi pravilno povzelo, da tožnik, glede na starost in vid, ni več dosegal kvalitete varjenja jeklenih konstrukcij po prvi pogodbi o zaposlitvi ter da mu je bila zato dana v podpis pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „varilec - monter III“. Tako je lahko pri manj zahtevnem delu varil, hkrati pa je delal tudi kot monter. Smiselno je to potrdil tudi tožnik, ko je izpovedal, da je na podlagi prve pogodbe varil, na podlagi druge pa varil in pomagal pri montaži. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da je pogodba o zaposlitvi z dne 7. 10. 2011 prenehala veljati na podlagi sporazuma strank in zaradi tega ni šlo za odpoved s ponudbo nove, temveč za sklenitev (povsem) nove pogodbe o zaposlitvi.

12. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zatrjevanja tožnika, da pogodbe o zaposlitvi ni podpisal na dan, ki je naveden v njej. Ugotovilo je, da iz računalniške evidence tožene stranke (B11) izhaja, da je bilo že v februarju 2014 evidentirano, da tožnik za toženo stranko opravlja delo na delovnem mestu „varilec - monter III“. Zato, ker je tožnik delo varilca - monterja dejansko opravljal ter je tudi tožena stranka štela, da dela na delovnem mestu „varilec - monter III“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je bila tožniku pravilno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 12. 10. 2013 in eventualni kasnejši podpis te pogodbe s strani tožnika ni odločilen za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

13. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil varovana kategorija delavcev pred odpovedjo po 114. členu ZDR-1. Ker je bil tožnik ob podpisu pogodbe z dne 12. 10. 2013 star 57 let, je tako glede na 114. člena ZDR-1 in prehodne določbe v 226. členu ZDR-1 že izpolnjeval pogoje za varstvo pred odpovedjo. Navedeni člen namreč določa, da ne glede na določbo prvega odstavka 114. člena tega zakona, uživajo posebno varstvo pred odpovedjo delavci, ki v letu 2013 izpolnijo pogoj starosti 54 let in 4 mesece - ženske in 55 let - moški in delavci, ki v letu 2014 izpolnijo pogoj starosti 55 let. V nadaljnjih treh letih do uveljavitve starosti 58 let se starost za delavce zvišuje vsako leto za eno leto.

14. Glede na ugotovljeno, da je tožnik dne 12. 10. 2013 sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, niso pravno relevantne tiste pritožbene navedbe, da je šlo pri zaposlitvi tožnika pri toženi stranki s pogodbo o zaposlitvi z 7. 10. 2011 za navidezno odpoved tožnika pri prejšnjem delodajalcu, oziroma da se je tožnik zaposlil pri toženi stranki na podlagi sporazuma med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko, saj je odpoved in novo pogodbo o zaposlitvi podpisal kar na delovišču G., kjer je zatem takoj nadaljeval z opravljanjem enakega dela za novega delodajalca, to je toženo stranko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ne sodi v varovano kategorijo, saj dne 7. 10. 2011 ni podpisal pogodbe o zaposlitvi, glede katere bi bilo mogoče šteti, da je bila podpisana v smislu 92. člena ZDR-1 (odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu). To izhaja iz dopisa stečajnega upravitelja družbe C. d.o.o., ter izpovedi B.B., D.D. in E.E.. Na podlagi njihovih izpovedb je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu prenehalo na podlagi odpovedi, ki jo je tožnik podal takratnemu delodajalcu, pri čemer je tožnik pojasnil, da se je takrat govorilo o stečaju njegovega delodajalca. Sodišče je upoštevalo navedbe tožene stranke, da dejstvo, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi na delovišču ter takoj na istem delovišču nadaljeval delo za novega delodajalca, ne dokazuje prenosa oziroma dogovora med prejšnjim delodajalcem in toženo stranko. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka novoustanovljena družba, ter da med toženo stranko in prejšnjim delodajalcem ni obstajala nobena pogodbena povezava niti ni šlo za lastniško oz. kapitalsko povezanost. Delovno silo so pri toženi stranki iskali prosto na trgu, delavec tožene stranke E.E. pa je imel več kot 40 let delovne prakse ter je poznal varilce in monterje ter njihovo tehnično usposobljenost. Zato je direktorju D.D. poimensko predlagal ljudi, ki naj se zaposlijo pri novi družbi (toženi stranki), on pa je to potrdil ter imena posredoval kadrovski službi, ki je pripravila dokumentacijo. Veliko delavcev tožene stranke je bilo prej zaposlenih v družbi C., saj je imela po pojasnilu direktorja tožene stranke ta dober kader, ne pa zato, ker bi bila s to družbo tožena stranka lastniško ali kapitalsko povezana. Okoliščina, da sta pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnik imel s sklenjeno z družbo C. in s toženo stranko skoraj identični, pa je D.D. pojasnil s tem, da sta obe družbi delovali na področju kovinske industrije ter da je pogodbe pri toženi stranki sestavljala pravnica, ki je bila predhodno zaposlena pri družbi C. d.o.o. Ker torej niso bili izkazani pogoji za upoštevanje 92. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ne sodi v varovano kategorijo delavcev.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/1, 114/2, 226.
Datum zadnje spremembe:
18.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NTUz