<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba in sklep Pdp 1077/2015
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.1077.2015

Evidenčna številka:VDS0015889
Datum odločbe:05.05.2016
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog

Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodja programa, za katerega so bila na podlagi pogodbe o sofinanciranju za leto 2013 zagotovljena denarna sredstva. V letu 2014 pa program ni bil (več) sofinanciran. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni (poslovni) razlog ni obstajal. Tožena stranka od 1. 1. 2014 ni imela sredstev za izplačilo plač tožnici, kar je ekonomski razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v katerega sodi tudi ekonomski razlog, pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan, ker so se naloge, ki jih je opravljala tožnica, po 1. 1. 2014 še vedno opravljale. Ker je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I., II., IV., 1. odstavek VI. točke, 1. odstavek VII. točke, 1. odstavek VIII. točke in IX. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

II. Izpodbijani sklep o zavrženju tožbe na plačilo 2.935,62 EUR se razveljavi.

III. Pravdni stranki sami krijeta stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana dne 30. 12. 2014, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo 7. 2. 2014, temveč traja do 5. 9. 2014 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja za čas od 8. 2. 2014 do 5. 9. 2014 (IV. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več iz naslova delovnega razmerja od 6. 9. 2014 dalje (III. točka izreka) ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in v delovno razmerje ter jo razporediti na delovno mesto skladno s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 21. 11. 2012 ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 6. 9. 2014 dalje (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici:

- za mesece februar 2014 - avgust 2014 obračunati bruto plačo v zneskih, kot je navedeno v izreku, od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila. Kar je tožnica zahtevala iz naslova obresti pred 16. dnem v mesecu za pretekli mesec, je sodišče zavrnilo (VI. točka izreka);

- obračunati regres za letni dopust v v višini 533,33 EUR bruto ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila. Kar je tožnica zahtevala več (nad zneskom 533,33 EUR bruto in obresti pred 2. 7. 2014, je sodišče zavrnilo (VII. točka izreka);

- obračunati denarno povračilo v višini 6 povprečnih bruto plač, kot jih je tožnica prejemala v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2012 do plačila. Kar je tožnica zahtevala drugače, da ji pripada nadomestilo na podlagi plač, ki jih je prejemala v zadnjih 6 mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče zavrnilo (VIII. točka izreka);

- povrniti stroške postopka v višini 1.570,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

S sklepom pa je zavrglo tožbo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki vrniti znesek 2.935,612 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2014 dalje.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu pošlje v novo sojenje. V I. točki izreka je kot datum odpovedi napačno naveden 30. 12. 2014 namesto 2013, zato je sodišče odločalo o odpovedi, ki ni bila predmet tega postopka. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je najprej pravilno ugotovilo, da se je delo tožnice v celoti financiralo iz sredstev MDDSZ, ki se je izteklo 31. 12. 2013, da tožena stranka iz svoje dejavnosti sredstev za plačila tožnici ni bila zmožna zagotoviti in da je bila zato tožnici prisiljena odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno ni jasna odločitev sodišča, da je bilo ravnanje toženke nenavadno in da so njena nadaljnja ravnanja nelogična, ta odločitev pa tudi ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti. MDDSZ je sicer razpis za sofinanciranje programa A. in s tem dela tožnice objavilo šele v začetku leta 2014, a tožena stranka nanj ni mogla kandidirati zaradi neizpolnjevanja pogojev. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka s B.B. dne 17. 4. 2014 sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas kljub dejstvu, da je bilo zanjo zagotovljeno financiranje le do konca 2014. B.B. je že od leta 2003 vodja programa C., ki nima zveze z A., po 31. 12. 2014, ko se je sofinanciranje njenega delovnega mesta prekinilo, pa opravlja dela delovnega mesta strokovne sodelavke. Dne 17. 4. 2014 pa so vsi zaposleni pri toženi stranki zaradi nove sistemizacije dobili nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je napačno ugotovilo, da je na tožničino delovno mesto tožena stranka zaposlila D.D. Ta je opravljala dela kot strokovna sodelavka in nikoli ni prejemala plače kot vodja programa. Tožena stranka jo je kot vodjo programa v začetku 2014 prijavila le zaradi razpisa sofinanciranja, a na koncu zaradi neizpolnjevanja pogojev prijave na razpis ni oddala. D.D. je od 10. 3. 2014 dalje opravljala delo strokovne sodelavke A. Delo vodje programa A. pa od 1. 1. 2014 ni bilo pokrito. Delo obeh delovnih mest se pokriva v 80 %, pri čemer je delovno mesto vodje programa obstajalo zgolj zaradi potreb prijave na financiranje MDDSZ. Tožena stranka je delovne naloge prerazporedila med E.E., predsednico tožene stranke, F.F. in D.D. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe priče G.G. v zvezi s tem. Napačno in protispisno je zaključilo, da je potreba po delu tožnice obstajala tudi po 1. 1. 2014. Nepravilen je zaključek sodišča, da ni obstajal odpovedni razlog. Tožena stranka je reorganizirala svoje poslovanje tako, da je s 1. 1. 2015 združila vse mreže. Tožena stranka nasprotuje celotni odločitvi že po temelju in tudi po višini. Odločitev sodišča v zvezi z denarnim povračilom je tudi nejasna in neizvršljiva, zato se je ne da preizkusiti, sicer pa je prisojeno denarno povračilo previsoko. Podredno postavljeni zahtevek za vračilo odpravnine ni tožba, zato sodišče ne bi smelo odločati o tožbenem zahtevku. Tožena stranka je pobotni ugovor postavila iz previdnosti, saj v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi odpade podlaga za plačilo odpravnine in nadomestila za brezposelnost, kar bo morala tožnica povrniti. Sodišče je izrek v zvezi s pobotnim ugovorom oblikovalo napačno.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani absolutni bistveni kršitvi postopka po 14. in 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi ni nasprotja sodbe o vsebini listin ali zapisniki o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki, sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodba je jasno obrazložena, razlogi sodbe pa med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje si je sicer napačno razlagalo obstoj odpovednega (poslovnega) razloga, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju, a to nikakor ne more biti bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost odločitve pritožbeno sodišče presoja tudi v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

5. V izreku sodbe je sicer res naveden datum odpovedi 30. 12. 2014, a to ne pomeni, da je sodišče odločalo o odpovedi, ki ni predmet tega postopka. Iz vsebine preostalega dela izreka in obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče odločalo o odpovedi z dne 30. 12. 2013. Glede na navedeno gre za očitno pisno pomoto, ki bi jo sodišče prve stopnje lahko odpravilo skladno s 328. členom ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo.

7. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe) dne 30. 12. 2013. Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 1. odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani odpovedni razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je ta v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot določa 6. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je potreba po delu tožnice obstajala tudi po 1. 1. 2014 in da ni bil izpolnjen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Iz odpovedi, podani tožnici dne 30. 12. 2013, izhaja, da tožena stranka kot tožničin delodajalec od 1. 1. 2014 dalje ne bo več prejemala sredstev za delo delavke na delovnem mestu Vodja programa A., sredstev iz svoje dejavnosti pa tožena stranka kot društvo ni zmožna zagotavljati. Iz predloženih dokazov in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje dejansko izhaja, da je bila tožnica od 21. 12. 2011 za nedoločen čas zaposlena na delovnem mestu vodja programa ..., za katerega je bilo na podlagi pogodbe o sofinanciranju (sklenjene z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve) za leto 2013 zagotovljeno 32.046,57 EUR. Program se je sicer izvajal že od leta 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da program, ki ga je vodila tožnica, v letu 2014 ni bil (več) sofinanciran.

9. Ob navedenih ugotovitvah je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni obstajal, kar utemeljeno napada pritožba. Tožena stranka od 1. 1. 2014 ni imela več sredstev za izplačilo plač tožnici, kar je nedvomno ekonomski razlog v smislu prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, v katerega sodi tudi ekonomski razlog, pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa nujno tudi prenehanje potrebe po opravljanju del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Dejstvo, da potreba po delovnih nalogah, ki jih je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da odpovedni razlog ni podan, ker so se naloge, ki jih je opravljala tožnica, po 1. 1. 2014 še vedno opravljale.

10. Nenazadnje tožena stranka niti v odpovedi niti tekom pravde ni zatrjevala, da je potreba po tožničinem delu prenehala. Iz odpovedi celo izhaja, da se bo preostanek programa, ki ga je vodila tožnica, še izvajal. Tožena stranka se je v posledici dejstva, da nima več sofinanciranega programa, ki ga je vodila tožnica, odločila, da se bo delo opravljalo z manj zaposlenimi. Strokovno delo tožnice je prevzela D.D., kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, a je to dejstvo napačno štelo kot dokaz, da zatrjevani odpovedni razlog ni obstajal. Kot je bilo že navedeno, sodišče v predmetnem sporu presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko obstajal, in ali je bila odpoved podana skladno z določbami ZDR-1. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah. Zato se sodišče ne more spuščati v presojo smotrnosti oziroma (ne)logičnosti nadaljnjih ravnanj tožene stranke, kakor je to storilo sodišče prve stopnje. V konkretni zadevi pa tudi ni relevantna zaposlitev B.B. iz določenega v nedoločen čas, saj je zanjo sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni prevzela dela tožnice, hkrati pa je bilo zanjo zagotovljeno financiranje do konca leta 2014.

11. Ker so v tem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi navedbami v zvezi z izpodbijanim delom sodbe ni ukvarjalo.

12. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor tožene stranke zmotno štelo za nasprotno tožbo. Tožena stranka je namreč za primer, če bo sodišče prve stopnje (delno) ugodilo tožbenemu zahtevku, podala pobotni ugovor, o katerem bi sodišče prve stopnje moralo ustrezno odločiti. Sodišče prve stopnje bi ob tem, da je delno ugodila tožbenemu zahtevku, in ob podanem pobotnem ugovoru moralo v izreku sodbe odločiti o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana v pobot, v skladu z določbami 3. odstavka 324. člena ZPP. Glede na to, da je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, odločitev o pobotnem ugovoru ni potrebna. Zaradi navedenega je sklep o zavrženju tožbe na podlagi 365. člena ZPP razveljavilo.

13. Glede na odločitev pritožbenega sodišča, da se zavrne celoten tožbeni zahtevek, je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (IX. točka izreka) v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji temelji na določbi drugega odstavka 154. člena in določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica, ki v sporu ni uspela, sama nosi stroške postopka. Sama pa skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) nosi stroške postopka tudi tožena stranka, ki je v postopku sicer v celoti uspela.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s svojo pritožbo sicer uspela, a skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama nosi stroške pritožbe. Tožnica pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (1. odstavek 155. člena ZPP).


Zveza:

ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4Nzg1