<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 509/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:PSP.509.2016

Evidenčna številka:VDS0017255
Datum odločbe:05.01.2017
Senat:Edo Škrabec (preds.), Elizabeta Šajn Dolenc (poroč.), Jože Cepec
Področje:SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:lastnost zavarovanca - družbenik in poslovodja - priznanje delovnega razmerja za nazaj - pravnomočnost

Jedro

V primeru, ko je s pravnomočno sodbo oziroma z odločitvijo v delovnem sporu ugotovljen obstoj delovnega razmerja, se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 in to tudi v primeru, da je zavarovanec že vključen v zavarovanje po drugi podlagi. Za obdobje pred 1. 1. 2000 pa se lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni bil vključen v obvezno zavarovanje, če pa je že bil vključen v obvezno zavarovanje, pa se čas pred 1. 1. 2000 ugotavlja le za obdobja, v katerih je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje, pod pogojem plačila prispevkov. Ker tožnica uveljavlja lastnost zavarovanca za obdobje po 1. 1. 2000, določba 83. člena ZMEPIZ-1 za rešitev te zadeve ni uporabljiva, pač pa določba 80. in 81. člena ZMEPIZ-1. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tožnici, ne glede na to, da je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe na podlagi 16. člena ZPIZ-2, pravilno priznalo lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja v spornem obdobju na podlagi 14. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 24 ur na teden.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v I., II. in IV. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo prvi odstavek izreka odločbe št. ... z dne 15. 12. 2015 v delu, kjer je odločeno, da se pritožba zavrne in 1. točka izreka odločbe št. ... z dne 12. 10. 2015 (I. točka izreka) in ugotovilo, da ima tožnica od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja pri osnovni šoli A. za krajši zavarovalni čas 24 ur na teden (II. točka izreka). V delu, da se odpravi odločba št. ... z dne 15. 12. 2015 v drugem in tretjem odstavku izreka, odločba št. ... z dne 12. 10. 2015 pa v 3. točki izreka ter se tožnici prizna pravica do povračila stroškov zastopanja v predsodnem upravnem postopku pa je zavrnilo (III. točka izreka) in s IV. točko izreka naložilo tožencu, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 471,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper I., II. in IV. točko sodbe je pritožbo vložil toženec zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožnica v obdobju od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe B. d.o.o. s polnim zavarovalnim časom 40 ur na teden. S sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 436/2014 z dne 4. 12. 2014 (sklep o popravi opr. št. I Pd 436/2014 z dne 17. 2. 2015), potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 292/2015 pa je ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnico in osnovno šolo A. sklenjena za nedoločen čas in da pogodba o zaposlitvi z dnem 28. 2. 2014 ni zakonito prenehala, OŠ A. pa je bilo naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za obdobje od 28. 2. 2014 vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas, ji uredi vpis delovne dobe v ustrezno evidenco, ji prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja do ponovne vrnitve na delo, ji za to obdobje obračuna bruto plačo po pogodbi z dne 15. 2. 2013 ter druge prejemke iz delovnega razmerja, od tega plača pripadajoče davke in prispevke ter ji izplača ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da stališču in odločitvi prvostopnega sodišča ni mogoče slediti, saj je bila tožnica v obdobju, ki ga zajema pravnomočna sodba delovnega sodišča, že vključena v obvezno zavarovanje po drugi podlagi zavarovanja, in sicer kot družbenica in hkrati poslovodna oseba za polni delovni čas. Po splošnih pravilih in z ustavo varovanih pravnih načelih (158. člen Ustave RS) poseg v pravnomočno urejena pravna razmerja za nazaj ni dopusten oziroma je dopusten le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Ugotavljanje lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je tako mogoče le v primerih, za katere tako določa zakon, in sicer Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZMEPIZ-1). Glede navedenega je ZMEPIZ-1 v razmerju do Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), specialni predpis. ZPIZ-2 namreč ureja le pravna razmerja, ki so podlaga za vključitev v obvezno zavarovanje, ZMEPIZ-1 pa ureja celotni postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca in spremembo zavarovalnih podlag ter s tem tudi primere, ko pride do spremembe zavarovalne podlage na podlagi odločitve v delovnih sporih. Citira 83. člen ZMEPIZ-1 in poudarja, da navedena določba ureja ravno takšne primere, kot je tožničin. Prav iz razloga, ker prejšnji Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je veljal do 31. 12. 2013, ni vseboval posebnih določb, ki bi urejale ugotavljanje lastnosti zavarovanca na podlagi pravnomočnih odločitev v delovnih sporih v primerih prikrivanja priznanega obdobja delovnega razmerja v zavarovanju, ki so bila že vzpostavljena, je zakonodajalec to problematiko izrecno uredil v 83. členu novega ZMEPIZ-1. Slednji pa se ne nanaša zgolj na primere, ko se lastnost zavarovanca ugotavlja pred 1. 1. 2000, kot to zatrjujeta tožnica in sodišče, temveč omogoča izjemo glede na 81. člen ZMEPIZ-1, ki omejuje ugotavljanje lastnosti zavarovanca na podlagi zahteve zavarovancev za nazaj le največ do 1. 1. 2000. Vsekakor pa velja navedena določba 83. člena ZMEPIZ-1 za obdobja po 1. 1. 2000, saj gre za na novo urejeno področje, ki ga prejšnji zakon ni vseboval. To nakazuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 66/2015 z dne 13. 7. 2015, v svoji opombi št. 2 omenja drugi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1, nanaša pa se na obdobje 2012, 2013, torej po letu 2000. Pripominja, da se navedena sodba Vrhovnega sodišča RS kot tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 87/2015 z dne 8. 9. 2015, ki jo navaja prvostopno sodišče v opombi sodbe str. 5, opomba 1, nanašata na drugačna primera, saj gre ta za uporabo določb prejšnjega zakona, veljavnega do 31. 12. 2013, to je pred veljavo ZMEPIZ-1 in njegove določbe 83. člena. Ker je bila tožnica v obdobju od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 že vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in sicer kot družbenica in poslovodna oseba za polni delovni čas, bi se za navedeno obdobje lahko lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja v skladu z določbo 83. člena ZMEPIZ-1 ugotovila le v primeru, če tožnica v tem obdobju ne bi bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oziroma v primeru, če bi bila v tem času prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje ali bi bila obvezno zavarovana kot oseba upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje. Ker teh pogojev tožnica ni izpolnjevala, je bila zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovancev v delovnem razmerju pri OŠ A. s strani toženca pravilno zavrnjena. Dodaja, da je sprememba oziroma poseg v obstoječe pravno razmerje potrebno obravnavati restriktivno in le v skladu z veljavnimi predpisi ter po določenem postopku. Navedeno sedaj za primere odločitve v delovnih sporih ureja ZMEPIZ-1 v 83. členu, ko se torej lahko le v tam izrecno navedenih primerih poseže v obstoječe in pravnomočno urejeno pravno razmerje. Ker odločitev sodišča ni pravilna, meni, da glede na določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in načelu uspeha v sporu, tožnici ni dolžan povrniti stroškov postopka v višini 471,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku 8 dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da se toženec v pritožbi opredeljuje zgolj do razlage določb tretjega odstavka 81. člena in 83. člena ZMEPIZ-1 in to povsem izolirano od določb ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1, ki določajo, kdaj nastane zavarovalno razmerje in so relevantne pri odločanju v konkretnem primeru. Navaja, da se je sodna praksa že izrekla, da se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodno odločbo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Sklicuje se na 74. in 76. člen ZMEPIZ in poudarja, da je sodišče prve stopnje na podlagi teh določb pravilno zaključilo, da je imela tožnica v obdobju od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnost.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. 4191263 z dne 15. 12. 2015, s katero je toženec zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 12. 10. 2015 in hkrati odpravil drugi odstavek izreka izpodbijane odločbe. S slednjo prvostopno odločbo z dne 12. 10. 2015 je toženec zavrnil zahtevo OŠ A., da se tožnici prizna lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 za krajši zavarovalni čas 24 ur na teden v delu, ki ga je toženec z dokončno odločbo odpravil, pa je hkrati odločil, da bo o uskladitvi lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe B. d.o.o. na podlagi 16. člena ZPIZ-2 odločeno v posebnem postopku.

7. Sporno v tej zadevi pa je, ali ima tožnica, ki je bila v obdobju od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 že vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe B. d.o.o. na podlagi 16. člena ZPIZ-2, pa ji je bilo s pravnomočno sodbo za nazaj vzpostavljeno delovno razmerje in s tem podlaga za obvezno zavarovanje po 14. členu ZPIZ-2, lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica od 1. 3. 2013 do 28. 2. 2014 vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za krajši zavarovalni čas 24 ur na teden iz naslova delovnega razmerja pri OŠ A., za krajši zavarovalni čas 16 ur na teden pa iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe B. d.o.o.. V OŠ A. je bila sicer zaposlena vse od 8. 11. 2010 dalje s krajšimi prekinitvami in to na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določena obdobja. Zadnja pogodba o zaposlitvi od štirih, je bila sklenjena dne 15. 2. 2013 za 24-urno delovno obveznost za obdobje od 1. 3. 2013 do vrnitve delavke C.C. na delo in je prenehala 28. 2. 2014. Zakonitost prenehanja te zadnje pogodbe o zaposlitvi je tožnica izpodbijala pred Delovnim in socialnih sodiščem v Ljubljani, ki je s sodbo opr. št. I Pd 436/2014 z dne 4. 12. 2014 ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnico in OŠ A. sklenjena za nedoločen čas in da tožnici pogodba o zaposlitvi 28. 2. 2014 ni zakonito prenehala. S sodbo je OŠ A. naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo na delovno mesto učitelj-učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, ji za obdobje od 28. 2. 2014 vzpostavi delovno razmerje za nedoločen čas, ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja uredi vpis delovne dobe v ustrezno evidenco, ji prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja od 28 .2. 2014 dalje do ponovne vrnitve na delo ter ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plačo po pogodbi z dne 15. 2. 2013 ter druge prejemke iz delovnega razmerja, od tega plača pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Takšno odločitev pa je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 292/2015 z dne 29. 7. 2015.

9. Dne 15. 9. 2015 je OŠ A. za tožnico vložila pri tožencu zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova delovnega razmerja na podlagi prvega odstavka 14. člena ZPIZ-2 za obdobje od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 za krajši zavarovalni čas 24-ur na teden. Na podlagi citirane zahteve vložene 15. 9. 2015, je bila izdana uvodoma navedena prvostopna odločba toženca z dne 12. 10. 2015 in na pritožbo tožnice dokončna odločba z dne 15. 12. 2015, ki sta predmet sodne presoje v tem postopku.

10. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-2 in v ZMEPIZ-1. ZPIZ-2 v drugem odstavku 6. člena določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Smiselno enako je določeno tudi v prvem odstavku 76. člena ZMEPIZ-1, po katerem oseba pridobi lastnost zavarovanca z dnem vzpostavitve pravnega razmerja, ki je podlaga za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če je bila zanjo vložena prijava v zavarovanje.

11. V 5. točki 80. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerja ugotavlja, ko je s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Postopek za ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca se skladno s prvim odstavkom 81. člena ZMEPIZ-1 uvede na zahtevo posameznika, po uradni dolžnosti ali na zahtevo delodajalca. Lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca se po tretjem odstavku 81. člena ZMEPIZ-1 ugotavlja največ od 1. 1. 2000 naprej. V prvem odstavku 83. člena pa je posebej določeno, da se ne glede na tretji odstavek 81. člena tega zakona v primerih, če je bil s pravnomočno sodbo, sodno poravnavo ali postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, lastnost zavarovanca na tej podlagi pridobi za obdobje, v kateri zavarovanec ni bil vključen v obvezno zavarovanje. Ne glede na prejšnji odstavek se lastnost zavarovanca, v primerih, če je bil s pravnomočno in glede plačila prispevkov izvršeno sodbo, sodno poravnavo ali v postopku mediacije ugotovljen obstoj delovnega razmerja, ugotovi tudi za obdobja, v katerih je bil zavarovanec prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ali je bil obvezno zavarovan kot oseba upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje (drugi odstavek 83. člena ZMEPIZ-1).

12. Navedeno pomeni, da določba 83. člena ZPIZ-1 izrecno ureja ugotavljanje oziroma spremembo zavarovalne podlage na podlagi odločitve v delovnih sporih. Pri tem pa ureja le vprašanje lastnosti zavarovanca na podlagi odločitve v delovnem sporu za čas pred 1. 1. 2000, ne pa tudi za čas po 1. 1. 2000. V primeru, ko je s pravnomočno sodbo oziroma z odločitvijo v delovnem sporu ugotovljen obstoj delovnega razmerja, se lastnost zavarovanca na zahtevo posameznika ali delodajalca ugotavlja na podlagi 80. člena ZMEPIZ-1 in to tudi v primeru, da je zavarovanec že vključen v zavarovanje po drugi podlagi. Za obdobje pred 1. 1. 2000 pa se lastnost zavarovanca ugotavlja, če ni bil vključen v obvezno zavarovanje, če pa je že bil vključen v obvezno zavarovanje, pa se čas pred 1. 1. 2000 ugotavlja le za obdobja, v katerih je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ali je bil obvezno zavarovan kot oseba, upravičena do nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja v skladu s predpisi, ki urejajo zdravstveno zavarovanje, pod pogojem plačila prispevkov.

13. Glede na navedeno, ker tožnica uveljavlja lastnost zavarovanca za obdobje po 1. 1. 2000, in sicer za čas od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015, določba 83. člena ZMEPIZ-1 za rešitev te zadeve ni uporabljiva, pač pa določba 80. in 81. člena ZMEPIZ-1. Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje tožnici, ne glede na to, da je bila v tem obdobju že vključena v obvezno zavarovanje iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne gospodarske družbe B. d.o.o. na podlagi 16. člena ZPIZ-2, priznalo lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri OŠ A. za čas od 1. 3. 2014 do 6. 9. 2015 na podlagi 14. člena ZPIZ-2 za krajši zavarovalni čas 24 ur na teden.

14. V sodni praksi je bilo v podobnih primerih, čeprav na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami, v nadaljevanju ZMEPIZ) že zavzeto stališče, da se v primeru, ko je s sodbo ali sodno poravnavo za isto obdobje naknadno vzpostavljena pravna podlaga za obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, ki ima prednost pred vsemi drugimi podlagami, kljub že obstoječemu zavarovanju na drugi podlagi, prizna lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja. Ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena takšna nova podlaga za zavarovanje s pravnomočno sodbo sodišča, se ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Pravnomočne sodne odločbe je potrebno spoštovati in izvršiti. Za takšen primer kot je obravnavani, pa je pritožbeno sodišče že odločilo v zadevi opr. št. Psp 183/2016, in sicer na podlagi določb ZMEPIZ-1.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijani I., II. in IV. točki, torej vključno glede stroškov postopka, ki so bili pravilno tožnici glede na uspeh v pravdi skladno z določbo 154. člena ZPP priznani, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških odgovora na pritožbo pa je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.


Zveza:

ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 16. ZMEPIZ-1 člen 76, 76/1, 81, 81/3, 83, 83/1, 83/2. ZPIZ-1 člen 80, 80-5.
Datum zadnje spremembe:
25.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA3MjE1