<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDSS sodba Psp 494/2013
ECLI:SI:VDSS:2014:PSP.494.2013

Evidenčna številka:VDS0012213
Datum odločbe:06.03.2014
Senat:Nada Perić Vlaj (preds.), Edo Škrabec (poroč.), Elizabeta Šajn Dolenc
Področje:INVALIDI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:obnova postopka - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu - pokojninska osnova

Jedro

Tožena stranka je odločala o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot je bila ta pravica urejena v določbah ZPIZ/92. Ugotavljanje pokojninske osnove je bilo v pristojnosti tožene stranke, s tem da ugotovljena pokojninska osnova ne pomeni neke samostojne pravice, temveč služi le kot podlaga pri odločanju o odmeri pravic, ki gredo zavarovancem. Za predhodno vprašanje v smislu ZUP gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje, sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba, v zvezi s katero je bila predlagana obnova postopka, je bila izdana s strani pristojnega organa tožene stranke, ki je bil pristojen, da odloči o pravici do nadomestila plače, kot tudi o sami višini tega nadomestila. V zadevi torej ni šlo za neko vprašanje, o katerem bi bil pristojen odločati kakšen drug organ ali sodišče. Zato ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP (po tej določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:

„Tožbeni zahtevek, da se odpravi oziroma podredno razveljavi odločba tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2006 (pravilno: 26. 11. 2010) in sklep št. ... z dne 13. 7. 2010 ter da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 3. 2005 ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, se zavrne.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2006 (pravilno 26. 11. 2010) in št. … z dne 13. 7. 2010. Dovolilo je obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 21. 3. 2005, toženi stranki pa naložilo, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 21. 3. 2005. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je bilo tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti z odločbo št. ... z dne 21. 3. 2005 zaradi posledic bolezni priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu v znesku takratnih 258.929,50 SIT na mesec od 3. 1. 2005 do 31. 1. 2005, od 1. 3. 2005 dalje pa v znesku takratnih 267.064,58 SIT na mesec. Tožnik je nato uspel v delovnem sporu zoper delodajalca, ki mu je bil na podlagi pravnomočne sodne odločbe dolžan izplačati razliko plač ter odpravnino za obdobje od meseca avgusta 2001 do vključno meseca marca 2003. Ker se dne 22. 1. 2010 izvršeno plačilo iz delovnega razmerja nanaša na dolgovana zneska za leto 2001, je tožnik pri toženi stranki dne 29. 1. 2010 podal predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo z dne 21. 3. 2005, saj je menil, da bo zaradi dodatnih vplačil prispevkov, njegovo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev na drugem ustreznem delu, višje. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem postavilo na stališče, da je podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Po mnenju tožene stranke pa v sporni zadevi ni podan noben od razlogov, navedenih v 2., 3. in 4. točki 260. člena ZUP za obnovo postopka, torej tudi ne razlog iz 4. točke, na katerega se sklicuje sodišče. Sodišče si pojem predhodnega vprašanja zmotno razlaga. O predhodnem vprašanju govorimo, kadar organ, ki vodi upravni postopek, pred izdajo odločbe v upravni zadevi naleti na vprašanje, ki je samostojna pravna celota (kar pa ugotavljanje in odločanje o pokojninski osnovi ni) in spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, brez njegove rešitve pa ne more odločiti, ker je to vprašanje sestavni del dejanskega stanja v konkretni upravni zadevi. Takšno vprašanje je v razmerju do glavne stvari predhodno vprašanje, ki ga je treba rešiti pred meritorno odločitvijo v upravni zadevi. Predhodno vprašanje se lahko nanaša na vprašanje, ali obstaja kakšno pravno razmerje oziroma pravica ali obveznost, in ima naslednje značilnosti: a) vprašanje je samostojna pravna celota in je zaradi tega lahko le predmet drugega postopka; b) vprašanje je del dejanskega stanja, od katerega je odvisna meritorna odločitev v konkretni upravni zadevi sami, ne pa o kakšnem vprašanju postopka; c) rešitev vprašanja, če je sporno, spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. V konkretnem primeru pri odločanju o nadomestilu plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je ugotovitev pokojninske osnove del dejanskega stanja, ki ga je potrebno dognati v ugotovitvenem postopku pred izdajo upravne odločbe, vendar pa ne gre za samostojno pravno celoto, ki bi spadala v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Odločanje o pokojninski osnovi, kot samostojni pravici bi bilo v nasprotju s 4. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, 106/99), ki taksativno našteva pravice, ki se zagotavljajo iz obveznega zavarovanja in ki so lahko predmet odločanja v upravni zadevi oziroma upravnem postopku. O pokojninski osnovi tožena stranka, upoštevaje določbo 4. člena ZPIZ-1 tudi ne bi mogla izdati posebne (samostojne) upravne odločbe. V konkretni zadevi bi bila glede na dejanski stan obnova postopka možna zgolj po 1. točki 260. člena ZUP, ki določa, da se upravni postopek obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Predlog bi moral tožnik podati v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze in pred potekom treh let od dokončnosti odločbe. Poleg tega bi dejstva in dokazi morali obstajati že v času prvega odločanja, saj v kolikor dejstva in dokazi nastanejo pozneje, obnovitveni razlog ni podan in so ta dejstva in dokazi lahko le predmet novega postopka. Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da ponovna odmera pokojnine, na podlagi zneskov, ki pri prvotni, sedaj že pravnomočni odločbi, ki se na novo uveljavljajo, niso bili priznani, ni možna. Določba 180. člena ZPIZ-1 namreč predvideva ponovno odmero pokojnine le v primeru naknadno pridobljene pokojninske osnove zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje, medtem ko se 181. člen uporablja za primere, če se naknadno prizna določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. V danem primeru gre za pravico iz invalidskega zavarovanja, ki je začasne narave in ki traja, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Navedeno pomeni, da se bo o višini nadomestila za invalidnost ponovno odločalo šele ob spremembi v invalidnosti (na primer poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi česar bo tožnik potreboval dodatne omejitve pri delu). Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni kršilo postopkovnih določb na katere pritožbeno sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbe ZUP, ki se v postopku pred sodiščem v zvezi s presojo dokončne odločbe obravnavajo kot materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 26. 11. 2006 (pravilno 26. 11. 2010), s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjski sklep št. ... z dne 13. 7. 2010. Z navedenim sklepom je tožena stranka predlog za obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo št. ... z dne 21. 3. 2005, zavrgla.

V predmetni zadevi je sporno, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji za dovolitev obnove postopka, končanega s prej citirano dokončno odločbo tožene stranke.

Tožniku je bila z odločbo št. ... z dne 21. 3. 2005 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu. Dne 2. 7. 2003 mu je prenehalo delovno razmerje in sicer zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi 112. člena ZDR, neodvisno od njegove volje. V delovnem sporu mu je bila priznana pravica do plačila neizplačanih plač oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja (sodba Pdp opr. št. 1305/2008 z dne 19. 11. 2009 v zvezi s sodbo Pd 391/2003 z dne 22. 3. 2007). Razlika premalo izplačanih plač se je nanašala na obdobje od avgusta 2001 pa do marca 2003. Ker naj bi delodajalec plačal tudi prispevke od neizplačanih plač, je tožnik mnenja, da bi omenjeno vplivalo na pokojninsko osnovo za leto 2001, na podlagi katere mu je bila priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Plačilo naj bi bilo izvršeno dne 22. 1. 2010. Predlog za obnovo postopka je bil pri toženi stranki vložen 29. 1. 2009. Tožena stranka je predlog za obnovo postopka zavrnila ob ugotovitvi, da je že potekel triletni objektivni rok za obnovo postopka. Gre za obnovitveni razlog po prvem odstavku 260. člena ZUP. Sodišče prve stopnje je tako razlogovanje tožene stranke sprejelo, v nadaljevanju pa odločilo, da pa je v zadevi podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil.

Pritožba utemeljeno opozarja, da v primeru, ko gre za ugotavljanje pokojninske osnove, omenjeno nikakor ni mogoče obravnavati kot samostojno pravno celoto, katere reševanje bi bilo v pristojnosti drugega organa. Tožena stranka namreč odloča o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi odločala o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot je bila ta pravica urejena v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Navedeni predpis je v 125. členu določal, da je osnova za odmero nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma na zaposlitev na drugem ustreznem delu pokojninska osnova, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina na dan nastanka invalidnosti. Višina tega nadomestila pa je bila določena v 126. členu ZPIZ/92. Določanje pokojninske osnove in njen izračun pa je bil urejen v določbah od 43. člena pa do 51. člena ZPIZ/92. Ugotavljanje pokojninske osnove je bilo torej nedvomno v pristojnosti tožene stranke, s tem da ugotovljena pokojninska osnova ne pomeni neke samostojne pravice, temveč služi le kot podlaga pri odločanju o odmeri pravic, ki gredo zavarovancem na podlagi že citiranih predpisov. Tudi pritožbeno sodišče je v zvezi s tem že zavzelo stališče (na primer v zadevi Psp 584/2010 z dne 5. 5. 2011). Za predhodno vprašanje v smislu ZUP gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje, sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni zadevi, odločenje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa, če o obstoju oziroma neobstoju takšne pravice, obveznosti oziroma pravnega razmerja, še ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba z dne 21. 3. 2005, v zvezi s katero je bila predlagana obnova postopka, je bila izdana s strani pristojnega organa tožene stranke, ki je bil pristojen, da odloči o pravici do nadomestila plače, kot tudi o sami višini tega nadomestila. V zadevi torej ni šlo za neko vprašanje, katerega odločanje bi bilo v pristojnosti kakšnega drugega organa ali sodišča.

Ker v sporni zadevi ni podan obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ugodilo pritožbi ter izrek v izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na dovolitev obnove postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2005 in na povrnitev stroškov postopka, kot neutemeljen zavrnilo.


Zveza:

ZDR člen 112. ZUP člen 260, 260/1, 260/1-4. ZPIZ/92 člen 125, 126.
Datum zadnje spremembe:
16.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY5NzU0