<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 218/2016
ECLI:SI:VDSS:2016:PDP.218.2016

Evidenčna številka:VDS0016144
Datum odločbe:21.04.2016
Senat:Samo Puppis (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - izostanek z dela - zamudna sodba

Jedro

Tožena stranka tožnice pred izredno odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (kot to zahteva 85. člen ZDR-1), prav tako je ni obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (po 87. členu ZDR-1). Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno zamudno sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 13. 8. 2015 vročila tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi ter jo od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 13. 8. 2015, do ponovnega nastopa dela oziroma najdlje do 10. 5. 2016, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji obračunati mesečno bruto plačo v višini 793,60 EUR, vključno z regresom za letni dopust za leto 2015, od bruto zneskov odvesti davek in prispevke, nato pa ji izplačati ustrezne neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v višini 85,67 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper zamudno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, in sicer ni bil izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena, ker toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor oziroma ji sploh ni bila vročena. Predvideva, da ji je sodišče tožbo vročalo na stari naslov (A., B.), ne pa na novi naslov (C., B.), ki ga ima od 23. 9. 2015. S takšnim postopanjem ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena je tudi 7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tožnici zaradi odsotnosti z dela pravilno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica se tudi ni odzivala na klice tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev ter da je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče zamudno sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v predpisanem roku po 277. členu ZPP (v konkretnem primeru je šlo za rok 15 dni iz 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka na tožbo ni odgovorila, čeprav ji je bila tožba v odgovor 19. 11. 2015 pravilno vročena. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za izdajo zamudne sodbe ni bil izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je toženi stranki tožbo vročalo v odgovor na naslov C., B. Torej je pravilno upoštevalo novi naslov tožene stranke, na katerega opozarja pritožba. Iz obvestila o opravljeni vročitvi sicer ne izhaja dejanska vročitev tožbe v odgovor, ampak zakonita fikcija vročitve. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, je bila vročitev opravljena na podlagi 142. člena ZPP - poštni vročevalec ob poskusu vročitve 4. 11. 2015 toženi stranki sodne pošiljke ni mogel vročiti osebno, zato ji je v hišnem predalčniku pustil obvestilo o pisanju, v katerem je bilo navedeno, kje je sodno pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker tožena stranka v tem roku pisanja ni dvignila, ji je vročevalec po poteku roka pustil pisanje v hišnem predalčniku. Šteje se, da je bila vročitev tožbe toženi stranki opravljena 15. dan, odkar ji je bilo v predalčniku puščeno obvestilo o sodnem pisanju, to je 19. 11. 2015, ko je nastopila fikcija vročitve.

7. Ker ne drži, da bi bila toženi stranki z nepravilno vročitvijo tožbe v odgovor kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. S tem, ko tožena stranka v pritožbi navaja, da je izredna odpoved utemeljena, pravzaprav uveljavlja neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, ki se nanaša na vprašanje sklepčnosti tožbe in s tem na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

9. Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava. V skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pravilno upoštevalo navedbe tožnice, da je tožena stranka pred izredno odpovedjo ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ji ni omogočila zagovora (kot to zahteva 85. člen ZDR-1), prav tako je ni obvestila o pravnem varstvu in pravicah iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (po 87. členu ZDR-1). Tožnica je izpodbijala izredno odpoved tudi po vsebini z navedbami, da ji je tožena stranka za čas od 3. 8. 2015 do 10. 8. 2015 odobrila letni dopust, od 10. 8. 2015 pa je bila v bolniškem staležu, zato se ji v odpovedi neutemeljeno očita neupravičena odsotnost od 3. 8. 2015 do 10. 8. 2015. Tožena stranka v pritožbi nerelevantno navaja, da se tožnica ni odzivala na njene klice, saj to ni ključno za odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti).

10. Ker so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijane zamudne sodbe, pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZPP člen 3, 3/3, 142, 277, 318, 318/1. ZDSS-1 člen 41. ZDR-1 člen 85, 87, 110, 110/1, 110/1-4.
Datum zadnje spremembe:
29.11.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwMzUy