<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1604/2002
ECLI:SI:VDSS:2003:VDS.PDP.1604.2002

Evidenčna številka:VDS02812
Datum odločbe:16.01.2003
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:solidarnostna pomoč - dokazovanje daljše bolezni

Jedro

Daljšo bolezen, ki je pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči, mora delavec izkazovati z zdravniškim potrdilom pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izplačati solidarnostno pomoč v višini 189.902,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.2000 dalje do plačila, v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (tč. 1 izreka sodbe).

Obenem pa je sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 32.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (tč. 2 izreka sodbe).

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi navaja, da je tožnik že v tožbi kot dokaz predlagal zdravniško potrdilo, tožena stranka pa tožbenim navedbam glede bolniškega staleža in časa trajanja le-tega ni ugovarjala. Vse skozi je ugovarjala le pravni podlagi izplačila vtoževanih solidarnostnih pomoči. Tudi sodišču ni bil predložen v tožbi predlagan dokaz - zdravniško potrdilo, saj je bilo med strankama nesporno dejansko stanje, da je bil tožnik v bolniškem staležu v času od 27.9.1994 do 28.4.1995 in v času od 18.2.1997 do 31.5.1997. To je razvidno tudi iz zahtevka

tožnika z dne 28.2.2000 in ugovora tožene stranke z dne 1.3.2000, kar je bilo sodišču prve stopnje že predloženo.

Sodišče prve stopnje je tudi v dokaznem sklepu navedlo, da so bili izvedeni vsi predlagani dokazi in se je iz tega razloga dokazovanje zaključilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko

stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je treba izkazovati pravico do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni z zdravniškim potrdilom pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, kar je tudi navedla komisija za razlago Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v RS (Ur.l. RS št. 81/2000) in da tožnik tega zdravniškega potrdila, s katerim bi dokazal svoje navedbe o trajanju bolniškega staleža, ni predložil. Tako ni dokazal, da je bil dejansko nezmožen za delo zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staleža, in s tem tudi ne, da bi pridobil pravico do dveh solidarnostnih pomoči, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da so tožnikove pritožbene navedbe glede nesporne ugotovitve dejanskega stanja neutemeljene, kajti sodišče prve stopnje ni nikjer ugotovilo, kaj je med strankama nesporno. Poleg tega je sodišče prve stopnje skupaj z vabilom strankam za prvi narok za glavno obravnavo z dne 16.8.2002 opozorilo v tč. 1 (list.št. 11), da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejšem naroku za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (286. čl. ZPP). Vabilo s pravnimi posledicami, kot to izhaja iz tega vabila, je tudi prejel zastopnik tožnika dne 19.8.2002, narok za obravnavo v tem individualnem delovnem sporu pa je bil določen 18.9.2002. Tako je zastopnik tožnika imel vse možnosti dostaviti sodišču na prvem naroku tudi ta dokaz, to je zdravstveno potrdilo, ki jo je šele sedaj v pritožbi predložil, ne da bi navedel nekrivdne

razloge za tako svoje ravnanje. Tudi sodišče prve stopnje je na prvem naroku za glavno obravnavo 18.9.2002 ponovno opozorilo stranki na 286. čl. ZPP, vendar kljub temu opozorilu tega dokaza zastopnik tožnika ni predložil, to je zdravniškega potrdila, da je bil v staležu bolnih tožnik v spornem obdobju. Zato ugotavlja pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker dokaza, t.j. zdravniškega potrdila, ni dostavil skupaj s tožbo, ali najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo v skladu z določbo 286. čl. ZPP, na kar je bil njegov zastopnik opozorjen z vabilom na obravnavo, kot tudi na samem prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ostale tožnikove pritožbene navedbe niso utemeljene, pa tudi ne bistvenega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, saj je bistvenega pomena za pravilno in zakonito izdajo te sodne odločbe pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni tožnik dokazal pravnega temelja za vtoževani zahtevek izplačila solidarnostne pomoči od tožene stranke. Poleg tega je sodišče

prve stopnje v svojem dokaznem sklepu na prvem naroku za glavno obravnavo le navedlo, da se prebere listine v spisu v soglasju s strankami, vendar tega dokaza o tem, da je bil v bolniškem staležu v spornem obdobju, ni bilo. Je pa to

potrdilo pomembno za temelj njegovega vtoževanega zahtevka.

Ker je tožnik šele v pritožbi ta dokaz - zdravniško potrdilo - dostavil, vendar ga ni dostavil iz nekrivdnih razlogov, kajti to, da je bil v bolniškem staležu in da je treba ta dokaz predložiti že pred sodiščem prve stopnje, ga je že sodišče prve stopnje opozorilo z vabilom in potem na prvem naroku za glavno obravnavo, zato ne more govoriti, da je predložil te dokaze v pritožbi iz nekrivdnih razlogov in da bi ga zato lahko pritožbeno sodišče upoštevalo. Namreč dejstva in dokazi, ki so podani v nasprotju z 1. odst. 337. čl. ZPP se ne upoštevajo.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.


Zveza:

KPNG člen 40, 40-4.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MDI2