<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 713/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.713.2017

Evidenčna številka:VDS00007034
Datum odločbe:25.10.2017
Senat:mag. Biserka Kogej Dmitrovič (preds.), mag. Aleksandra Hočevar Vinski (poroč.), Samo Puppis
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - ukinitev delovnega mesta

Jedro

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga se je sklicevala na uvedbo novega poslovnega modela, na reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja podružnice in v zvezi s tem na ukinitev delovnega mesta cenilec avtomobilskih škod in senior cenilec škod (na katerem je delal tožnik), saj je obseg dela na teh dveh delovnih mestih tako majhen, da ne omogoča dela niti enemu delavcu za krajši delovni čas; opravljanje del in nalog pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi tako ni več potrebno, preostala dela in naloge pa bodo po potrebi opravili drugi delavci v podružnici in pogodbeni partner. V sporu o zakonitosti odpovedi, ki je podana iz takšnega organizacijskega razloga, je ključna presoja, ali je delodajalec dejansko ukinil določeno delovno mesto in preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje, ne toliko presoja smotrnosti odločitve. Vseeno je dopustno preveriti, ali ni bila reorganizacija izvedena s šikanoznim namenom, kot ga je zatrjeval tožnik. I

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2015 nezakonita; da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže s 13. 4. 2016; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 11. 7. 2015 do 13. 4. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati in izplačati nadomestila plač, denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 in prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožnik (sam in po pooblaščencu) iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi, vloženi po pooblaščencu, vztraja pri navedbah, da je bil odpuščen zaradi nesoglasij z vodstvom v podružnici tožene stranke. Izpoved A.A. dokazuje njegove navedbe, da je poleg del in nalog seniorja škodnega cenilca opravljal tudi druga dela in da sta večino teh del prevzela B.B. in C.C.. Tudi D.D. je izpovedal, da so pretežen del njegovega dela predstavljale naloge, ki sta jih prevzela ta dva sodelavca. Zunanji izvajalec je prevzel zanemarljiv obseg njegovih nalog. E.E. je izpovedala, da je imel tožnik vedno dovolj dela, kar prav tako dokazuje, da je opravljal naloge, ki sta jih prevzela novo zaposlena. Ker zapis v odpovedi, da je bil obseg dela na dveh ukinjenih delovnih mestih tako majhen, da ni zadoščal niti za enega delavca, ni resničen, je odpoved nezakonita. Če bi imel tožnik res tako malo dela, bi tožena stranka odobrila njegovi prošnji za koriščenje presežnih ur. Nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je E.E. prevzela njegovo delo, saj je zaposlena v družbi F., poleg tega je po izobrazbi pravnica. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je podružnica v zvezi z reorganizacijo le izvrševala odločitve matične družbe. Navaja, da je bilo nad njim izvajanje trpinčenje, ki je rezultiralo v izpodbijani odpovedi. V zvezi s tem izpostavlja, da so ostali delavci lahko koristili izredni dopust ali presežne ure in hodili na delo kasneje (ali predčasno domov), kar njemu ni bilo omogočeno. Tožene stranke razlogi za koriščenje presežnih ur pri drugih delavcih niso nikoli zanimali. Navaja, da so se nekateri delavci za koriščenje ur lahko dogovarjali ustno (npr. G.G.), sam pa je moral za to zaprositi pisno. Dolžnost pisne dovolilnice potrjuje izjava H.H.. Ne drži, da je E.E. z vsemi zaposlenimi komunicirala pisno, saj je na ta način komunicirala le z njim. Izjava I.I. potrjuje njegove navedbe, da se E.E. z njim ni želela niti pogovarjati. Opozarja na nepravilnosti pri zapisu prisotnosti na delu za posamezne delavce. G.G. je bil 13. 11. 2014 na delu prisoten le 5 minut, pri K.K. je zabeleženih mnogo predčasnih izhodov, pri J.J. pa so zabeleženi prihodi po 8.30 uri. Poleg tega je sistem evidentiranja prihodov in odhodov očitno dopuščal zlorabe, kar dokazujeta izjavi A.A. in izpoved E.E.. Ta tudi ni dosledno beležila svoje prisotnosti na delu, pri evidentiranju so se dogajale nepravilnosti. Tožena stranka mu je brisala opravljene nadure, kar je razvidno iz evidence za november 2014. Trpinčila ga je tudi s tem, ko mu je onemogočila študij. Odsotnosti zaradi študija mu je najprej dopuščala, nato pa je temu brez posebnega razloga začela nasprotovati, kot je bilo obsežno izpostavljeno v pritožbi z dne 30. 5. 2016, na katero se sklicuje. Z zavračanjem prošenj za koriščenje ur je bilo poseženo v njegove zasebne odločitve, s tem mu je bil onemogočen študij, ki na delovne obveznosti ne bi vplival. Tožena stranka je spodbujala in financirala izobraževanje L.L. in H.H., po mnenju A.A. pa je bil študij za tožnika koristen. E.E. je pravilnost zabeležene kilometrine in zapisov prihodov in odhodov v evidenci preverjala le pri tožniku, torej je usmerjeno iskala nepravilnosti. Njena izjava, da je nepravilnost pri zapisu prihoda na delo opazila, ko je bila slučajno na recepciji, je neprepričljiva, saj iz njene izpovedi izhaja, da pravilnosti zapisov prihodov in odhodov sicer nikoli ne preverja. Tudi njena izpoved glede preverjanja zabeležene kilometrine je nekonsistentna. Najprej je namreč izpovedala, da ji njena asistentka redno poroča o odstopanjih nad 100 km, kar dokazuje, da je bilo takšnih primerov očitno več, nato pa, da ji asistentka v nobenem drugem primeru še ni javila takega odstopanja. Le od tožnika je zahtevala pojasnila glede zabeležene kilometrine, čeprav imajo vsi delavci ogromno službenih poti. Pojasnila je zahtevala, ko je bil na dopustu, kar je nedopustno in kaže na trpinčenje. Ne drži, da je bila E.E. po prijavi mobinga v komunikaciji z njim previdnejša, saj komunikacije sploh ni bilo. Na veliko elektronskih sporočil mu ni odgovorila, ustne komunikacije z njene strani pa sploh ni bilo. Izpostavlja izpoved A.A. o tem, da je zaradi slabih odnosov trpelo delo, da je tožnik E.E. večkrat ponudil roko, ter da je bilo pri zapletu glede iskanja dveh spisov veliko negativne komunikacije. Izpoved E.E. glede števila spisov na njeni mizi ni resnična, poleg tega je bila dolžna najprej preveriti, ali sta spisa morda na njeni mizi. Za ta incident se tožniku ni opravičila. Nasprotuje zaključku sodišča, da so stranke nezadovoljne, če že naslednjega dne po zahtevku ne prejmejo odškodnine, saj so se po izpovedi A.A. zaostanki kopičili zaradi novih metod dela, ki jih je uvedla E.E.. Navedeni je tudi izpovedal, da je tožnik, glede na to, da je bil izpostavljen pritiskom strank, upravičeno opozarjal na napake v teh metodah. Da je bila E.E. zoper njega negativno nastrojena, dokazuje tudi to, da je krivdo za vsako nepravilnost zvalila nanj. V zvezi s tem tožnik izpostavlja konflikt s R.R.. Nadalje navaja, da je M.M. konflikt sama izzvala, zato mu neprimernega obnašanja v zvezi s tem ni mogoče očitati. Komunikacija med njim in M.M. na strani ... dokazuje, da odpoved ni bila podana iz zakonitega razloga. Izpostavlja, da tožena stranka prijave mobinga ni ustrezno obravnavala, saj je bila z njim na to temo opravljena le deset minutna telefonska konferenca, medtem ko so bili z E.E. opravljeni bistveno intenzivnejši sestanki. Obravnava prijave ni bila objektivna tudi zato, ker jo je vodila S.S., ki je v zelo dobrih odnosih z E.E.. Prijava je bila zaključena pavšalno - da je prišlo le do različne interpretacije notranjih pravil, na tožnikove konkretne očitke pa ni bilo odgovorjeno. Iz dopisa z dne 27. 1. 2015 izhaja napotilo, da se zadeva dokončno razčisti z direktorjem D.D., ta pa je napotilo ignoriral. Vse navedeno kaže na mobing, ki so ga nad tožnikom izvajale izobražene in izkušene osebe, zato je razumljivo, da to ni bilo očitno, ampak subtilno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V pritožbi, ki jo je tožnik vložil sam, navaja, da je odpoved posledica tega, da se je zoperstavil trpinčenju s strani E.E. in da je šlo za skrbno načrtovano navidezno odpoved iz poslovnih razlogov. Izpoved D.D. je bila neresnična. Pogoji za novo ustanovljena delovna mesta so bili prirejeni izbranim kandidatom. Željam tožnikovih sodelavcev za izobraževanje je bilo ugodeno, kar dokazuje diskriminacijo. Priča M.M. je lagala tako o svoji izobrazbi kot tudi o celotnem postopku odpovedi, zato ji sodišče ne bi smelo slediti. Iz njene izpovedi izhaja, da je tožnik poleg del škodnega cenilca opravljal tudi druga dela in je bil pri delu učinkovit. M.M. je njegovo izobraževanje motilo, ker je v njem videla konkurenco. Na nekem sestanku mu je izrekla neprimerne besede. Ne drži, da njegovo delo ocenjevalca rizika ni enako pomembno kot delo prevzemnika rizika, kot tudi ni res, da mu M.M. ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu prevzemnik rizika. Izpoved G.G. v novem sojenju je v neskladju z njegovo prvotno izpovedjo, od delavca pa tudi ni realno pričakovati, da bo izpovedoval v škodo delodajalca. Tudi izpovedi E.E. sta med seboj v nasprotju. Najprej je izpovedala, da je bila tožnikova prisotnost zahtevana vseh osem delovnih ur, po prijavi mobinga pa kar naenkrat ni bilo dela niti za štiri ure. Poudarja, da je moral imeti za koriščenje ur pisno odobritev. E.E. je z njim komunicirala le v pisni obliki. Ne drži, da je pisno obliko komunikacije izbral sam. Nekateri delavci so imeli očitno poseben status, saj jim je E.E. koriščenje ur odobravala ustno, kar je bilo v nasprotju s Pravili službe. Le njemu je odobritev koriščenja ur pogojevala s tem, da mora biti delo v celoti opravljeno. Od drugih tega ni zahtevala, kar kaže na diskriminacijo. Izpoved E.E., da je sama vedno podala končno odločitev glede škodnih zahtevkov, je neresnična, saj je bila le dodatni podpisnik pri izplačilu ali dopisu. Navedena je tožniku svojo superiornost dokazovala z nalaganjem čudnih nalog, ki so bile tudi žaljive. Kot primer navaja zaplet z iskanjem spisov, ki sta bila v resnici na njeni mizi. M.M., G.G. in E.E. so po izpovedovanju v korist tožene stranke napredovali. Nikoli ni dajal prednosti študiju pred delom, saj se je zavedal, da je delo na prvem mestu. Sicer pa mu delodajalec nima pravice odrejati, kaj bo počel v času, ko koristi presežene ure. Prva tri leta je bil nadpovprečno ocenjen in tudi finančno nagrajen, ob zamenjavi vodstva se je situacija popolnoma obrnila. S tožbo želi povrniti finančno škodo, ki je s podajo nezakonite odpovedi nastala njegovi družini, delodajalcu pa pokazati, da takšna dejanja niso sprejemljiva.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. S sklepom Pdp 591/2016 z dne 12. 12. 2016 je bila zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje prič B.B. in C.C. ter za predložitev evidenc delovnega časa) prvotna sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki je v ponovljenem postopku odpravilo postopkovne kršitve in zahtevek znova zavrnilo. Ponovno je torej ugotovilo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2015, glede česar je ključna presoja, da odpoved ni bila rezultat trpinčenja oziroma posledica tožnikove prijave v zvezi s tem, ter da ponudba nove pogodbe o zaposlitvi H.H. ni bila diskriminatorna.

8. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpoved se je sklicevala na uvedbo novega poslovnega modela, na reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja podružnice in v zvezi s tem na ukinitev delovnega mesta cenilec avtomobilskih škod in senior cenilec škod (na katerem je delal tožnik), saj je obseg dela na teh dveh delovnih mestih tako majhen, da ne omogoča dela niti enemu delavcu za krajši delovni čas; opravljanje del in nalog pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi tako ni več potrebno, preostala dela in naloge pa bodo po potrebi opravili drugi delavci v podružnici in pogodbeni partner.

9. Kot je razlogovalo sodišče prve stopnje, je v sporu o zakonitosti odpovedi, ki je podana iz takšnega organizacijskega razloga, ključna presoja, ali je delodajalec dejansko ukinil določeno delovno mesto in preostale naloge prenesel na druge zaposlene oz. pogodbene partnerje, ne toliko presoja smotrnosti odločitve. Vseeno je dopustno preveriti, ali ni bila reorganizacija izvedena s šikanoznim namenom, kot ga je zatrjeval tožnik. Izpostavljal pa je tudi, da je tožena stranka po podani odpovedi zaposlila nova dva delavca (B.B. in C.C.), ki naj bi dejansko prevzela njegovo delo, kar naj bi prav tako kazalo na to, da odpoved ni bila podana iz zakonitega razloga.

10. Tožnik v pritožbi, ki jo vlaga sam, zatrjuje vrsto neskladij in nasprotij v izpovedih tedanjih zakonitih zastopnikov podružnice D.D., M.M. in E.E. ter delavca (sedanjega zakonitega zastopnika) G.G.. Pritožbeno sodišče na pravno relevantne očitke iz njegove pritožbe odgovarja v okviru odgovarjanja na pritožbo, ki jo je vložil po pooblaščencu.

11. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je podružnica (na podlagi sklepa matične družbe z dne 28. 4. 2015) 6. 5. 2015 sprejela sklep o reorganizaciji poslovanja, 15. 5. 2015 pa je zaradi spremenjenega poslovnega modela ukinila delovni mesti škodni avtomobilski cenilec (ki ga je zasedal H.H.) in senior škodni cenilec (ki ga je zasedal tožnik). Naloge teh delovnih mest sta prevzela zunanji izvajalec N. d. o. o. in E.E.. Dejstvo, da je del njegovih nalog po odpovedi prevzela omenjena delavka, je v izpovedi potrdil tudi tožnik, zato pritožba takšni ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je bila reorganizacija poslovanja podružnice izvedena zaradi potrebe po pospeševanju oziroma okrepitvi prodaje, v ta namen sta bili oblikovani dve novi delovni mesti, in sicer delovno mesto skrbnik ključnih kupcev (na katero je tožena stranka zaposlila H.H.) in delovno mesto sklenitelja zavarovanj oziroma prevzemnika tveganj (na katero je tožena stranka zaposlila B.B. in C.C.).

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da B.B. in C.C. nista prevzela tožnikovega dela, zato je pritožbeno vztrajanje v tej smeri neutemeljeno. Kot je izpostavilo sodišče prve stopnje, se že opisa novo ustanovljenih delovnih mest bistveno razlikujeta od opisa delovnega mesta, na katerem je delo opravljal tožnik, slednji pa za zasedbo novo ustanovljenih delovnih mest niti ni izpolnjeval pogojev (zahtevano je bilo znanje nemškega jezika, pridobljen SIA certifikat in vsaj dve leti izkušenj kot trener ali inštruktor). V zvezi s tem ni odločilna okoliščina, ali je tožnik D.D. in E.E. izrazil željo po pridobitvi SIA certifikata. Tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da so bili pogoji novo ustanovljenih delovnih mest prirejeni izbranim kandidatom, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

13. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da se delo na navedenih delovnih mestih tudi vsebinsko razlikuje od dela, ki ga je opravljal tožnik, saj gre za povsem ločeni strokovni področji - novi delovni mesti se nanašata predvsem na prodajno področje oziroma na sklepanje poslov in ne na škodne dogodke, s čimer se je kot inženir strojništva ukvarjal tožnik. Pritožbeno sodišče dokazno oceno v zvezi s tem, oblikovano v 39., 41., 42. in 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sprejema kot pravilno. Pritožba neutemeljeno navaja, da naj bi tožnik pri toženi stranki opravljal tudi delo ocenjevalca tveganj, kar sicer ni bilo določeno v njegovi pogodbi o zaposlitvi. Drži, da je A.A. (direktor podružnice v relevantnem obdobju) izpovedal, da je tožnik opravljal dve vrsti dela, in sicer škodne cenitve in "risk assessor" (tj. ocenjevanje tveganj), ter da to izhaja tudi iz izpovedi M.M., vendar se po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ocena tveganja, ki jo izdela inženir (strojnik, gradbenik...) razlikuje od ocene tveganja, ki jo izdela prevzemnik rizikov (sklenitelj zavarovanj). To, da novo zaposlena nista opravljala dela, ki ga je pred odpovedjo opravljal tožnik, smiselno izhaja tudi iz izpovedi A.A., na katero se sicer sklicuje pritožba. Izpovedal je, da so prevzemniki rizika v glavnem ekonomisti (45. stran prepisa zvočnega posnetka z naroka za glavno obravnavo z dne 9. 12. 2015).

14. Za odločitev o pritožbi niso odločilne okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, da so dela ocenjevalca rizika in prevzemnika rizika enako pomembna, da je šla tožniku prodaja dobro od rok, ter da je M.M. v obdobju pred podajo odpovedi tožniku ponudila zaposlitev na delovnem mestu prevzemnik rizika. Te okoliščine niso relevantne za presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede obstoja poslovnega razloga tudi s sklicevanjem na izpoved D.D.. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da za tožnika na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen, ni bilo dovolj dela, po odpovedi pa je bilo oddano zunanjemu izvajalcu, kar je skladno z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na izpoved E.E., češ da ta dokazuje njegove navedbe, da je imel pri drugi toženi stranki vedno dovolj dela. To iz njene izpovedi ne izhaja. Prav tako je zmotno stališče pritožbe, da zavračanje tožnikovih prošenj za koriščenje presežnih ur utemeljuje zaključek, da tožnik dela ni imel tako malo, kot je navedeno v odpovedi. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila tožniku prošnja za koriščenje ur zavrnjena le v primeru, da je moral biti zaradi potreb stranke nujno na delovnem mestu, na podlagi navedenega pa ni mogoče sklepati o količini njegovega dela. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je E.E. tožniku odobritev prošnje za koriščenje presežnih ur pogojevala s tem, da je bilo delo v celoti opravljeno. Kot navedeno, tožena stranka koriščenja presežnih ur tožniku ni odobrila le v primeru, če potrebe delovnega procesa odsotnosti z dela niso dopuščale, iz tega razloga pa so bile prošnje zavrnjene tudi njegovim sodelavcem.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana odpoved ni bila posledica zatrjevanega trpinčenja tožnika oziroma njegove prijave v zvezi s tem. Tožnik je v postopku na prvi stopnji navedeno utemeljeval s trditvami, da ga je tožena stranka glede evidentiranja prisotnosti na delovnem mestu v primerjavi z njegovimi sodelavci neenakopravno (strožje) obravnavala, vendar sodišče temu ni sledilo. Ugotovilo je, da je E.E. tudi tožniku večkrat odobrila koriščenje presežnih ur zaradi zasebnih opravkov, da so tudi pri tožniku v evidenci razvidni prihodi v službo po 8.00 uri in poračunavanje manjkajočih ur s presežnimi urami v okviru fleksibilnega delovnega časa, ter da so tudi pri tožniku zabeleženi prenosi presežkov ur z dovolilnico v naslednji mesec. Tožnik je v postopku na prvi stopnji sicer zatrjeval vrsto nepravilnosti pri beleženju prihodov in odhodov svojih bivših sodelavcev, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, vendar pa sodišče prve stopnje nepravilnosti pri G.G., K.K., J.J. in E.E. ni ugotovilo (omenjeni delavci so imeli v vseh s strani tožnika izpostavljenih primerih ustno ali pisno odobritev nadrejene delavke), kar je tudi ustrezno obrazložilo.

17. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik edini delavec tožene stranke, ki je moral za koriščenje presežnih ur zaprositi v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tudi on za to lahko zaprosil pisno ali pa ustno, pritožba pa takšni ugotovitvi nasprotuje le pavšalno. Izpostavilo pa je tudi, da tožnik (razen glede zavrnjene prošnje za koriščenje presežnih ur za namen udeležbe na predavanjih) niti ni navedel konkretnih datumov, ko naj bi neuspešno zaprosil za koriščenje ur. Poleg tega pa, kot že pojasnjeno, je bilo koriščenje presežnih ur omogočeno tudi tožniku, njegova prošnja v zvezi s tem pa je bila zavrnjena le v primeru obstoja utemeljenih (objektivnih) razlogov. To, da tožena stranka tožniku ni odobrila prošnje za koriščenje presežnih ur za potrebe podiplomskega študija, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni trpinčenja, predvsem pa ne kaže na nezakonitost odpovedi.

18. Sodišče prve stopnje je ustrezno poudarilo, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna odobriti vseh predvidenih odsotnosti z dela zaradi študija ter da tožnikovo pričakovanje, da se bo tožena stranka prilagodila njegovemu urniku študijskih obveznosti, ne da bi bil o tem sklenjen kakršen koli pisni dogovor ali pogodba, ni bilo upravičeno. V tej zvezi ni pomembno, ali je bil zakoniti zastopnik podružnice seznanjen s tožnikovo željo po študiju, kot tudi ne, ali je bil študij za tožnikovo delo koristen. Prav tako ni ključna pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku odsotnost zaradi študija sprva dopuščala, nato pa je temu brez utemeljenega razloga začela nasprotovati. Kot že navedeno, med tožnikom in toženo stranko v zvezi s tem ni bil sklenjen noben dogovor (E.E. se je s tožnikom o njegovih načrtih glede študija le prijateljsko pogovarjala med kosilom, pri čemer mu je povedala, da se mora o tem dogovoriti z nadrejenimi delavci), tožnik je odločitev o vpisu na podiplomski študij sprejel samostojno, čeprav je vedel, da bodo predavanja potekala med službenim časom. E.E. je o tem obvestil (šele) 1. 10. 2014 preko elektronske pošte. Navedene ugotovitve potrjujejo izpovedi E.E., M.M. in D.D..

19. Pritožba neutemeljeno navaja, da je bilo z zavrnitvijo tožnikove prošnje za koriščenje presežnih ur z namenom udeležbe na predavanjih nedopustno poseženo v njegovo pravico, da lahko med upravičeno odsotnostjo z dela počne karkoli želi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da je njegovo prošnjo zavrnila zato, ker mu je želela onemogočiti nadaljevanje študija, temveč zato, ker potrebe delovnega procesa niso dopuščale njegove odsotnosti dvakrat na teden po dve uri, kot je v službenem koledarju označil tožnik (skladne izpovedi M.M., E.E. in D.D.). Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi to, da so zakoniti zastopniki podružnice tožnika celo prosili, naj vloži posebno zahtevo za koriščenje presežnih ur in v njej natančno pojasni, koliko ur bi bil z dela odsoten v primeru študija, pa tega ni storil. Pritožba neutemeljeno vztraja pri tem, da naj bi trpinčenje dokazovala tudi neenakopravna obravnava v primerjavi s sodelavcema I.I. in H.H., češ da je bila odsotnost zaradi študija njima odobrena. Te navedbe je kot neutemeljene pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je pojasnilo, da sta bila omenjena sodelavca s toženo stranko glede izobraževanja vnaprej dogovorjena. Njun položaj je bil v tem bistveno različen od tožnikovega, kar izključuje neenako obravnavo.

20. Sodišče prve stopnje je presojo, da izpodbijana odpoved ni bila posledica slabih odnosov med tožnikom in tedanjima zakonitima zastopnicama podružnice, med drugim utemeljevalo z ugotovitvijo, da je sklep o reorganizaciji in racionalizaciji podružnice sprejela matična družba. Sicer drži, da je podružnica podala predlog za izvedbo predmetne reorganizacije, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da v odpovedi naveden razlog v resnici ni obstajal. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje M.M. in E.E. nista bili niti podpisnici sklepa z dne 28. 4. 2015 niti članici uprave matične družbe, ki je sklep sprejela, iz nobenega izvedenega dokaza pa ne izhaja, da bi na sprejem tega sklepa vplivali na kakršen koli drug način. Tega ne dokazuje niti korespondenca med tožnikom in M.M. na portalu ..., zato je nasprotno pritožbeno uveljavljanje neutemeljeno.

21. Pritožba trpinčenje utemeljuje tudi z navedbami, da E.E. s tožnikom od prijave mobinga dalje ni več ustno komunicirala, ter da ni več redno odgovarjala na njegova elektronska sporočila. Kljub ugotovitvam sodišča, da navedena v komunikaciji s tožnikom od prijave dalje ni bila več tako sproščena kot prej (spremembo v komunikaciji je sicer sodišče prve stopnje ocenilo kot razumljivo), pa navedeno nikakor ne daje podlage za zaključek o nedopustnem ravnanju. Tudi ne drži, da naj bi E.E. v pisni obliki komunicirala le s tožnikom, saj je po ugotovitvi sodišča prve stopnje pisno odrejanje dela uvedla za vse zaposlene. Ob upoštevanju nadaljnje ugotovitve, da je bila v komunikaciji s tožnikom vedno vljudna in profesionalna (pritožba temu ne nasprotuje), pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da opisan način komunikacije s strani nadrejene delavke ne predstavlja trpinčenja. Predvsem pa po stališču pritožbenega sodišča v navedenem ni podlage za zaključek o nezakonito podani odpovedi.

22. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je E.E. pri njem usmerjeno in osredotočeno iskala nepravilnosti. V zvezi s tem je že v postopku na prvi stopnji izpostavljal dva dogodka. Glede prvega dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku le (vljudno) postavila par vprašanj glede kilometrine, ker jo je asistentka opozorila na določena odstopanja. Tudi pri drugem dogodku (pri preverjanju pravilnosti tožnikovega zapisa o uri prihoda na delo) sodišče prve stopnje osredotočenega iskanja napak s strani nadrejene delavke ni ugotovilo. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da je E.E. tistega dne slučajno pogledala v evidenco, ki se je nahajala na recepciji, in ugotovila, da se zabeleženi čas pri tožniku ne ujema z dejanskim časom. V zvezi s tem mu je poslala prijazno opozorilo, da je verjetno spregledal uro, za kar se ji je tožnik tudi zahvalil. Pritožba pravilnosti povzete dokazne ocene neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da izpoved E.E. glede na konflikten odnos med njo in tožnikom ni prepričljiva.

23. Tudi ne drži, da bi bilo treba kot odločilno okoliščino za odločitev v tem sporu šteti iskanje dveh spisov, za katere je E.E. trdila, da sta pri tožniku, na koncu pa se je izkazalo, da sta bila na njeni mizi. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč tega ni storila namenoma. Prav tako za odločitev v sporu ni bistveno, kar izpostavlja pritožba, da so se zaradi spremenjenih metod dela, ki jih je uvedla E.E., pri toženi stranki kopičili zaostanki, da so bile spremembe "slabo skomunicirane" in da naj bi zaradi novih metod dela pri eni od zadev prišlo do izgube ugleda tožene stranke. Prav tako ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je M.M. na nekem sestanku tožniku izrekla neprimerne besede ("Pizda ti materna, kaj si ti dovoliš, da boš meni kaj očital"). Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno upoštevalo okoliščine izrečenih besed - da je M.M. te besede izrekla zato, ker jo je osebno prizadela pripomba tožnika, ter da se je tožniku za izrečene besede takoj opravičila, pri čemer pa je šlo tudi za enkraten dogodek. Tudi navedeno torej ne daje zadostne podlage za sklepanje o nedopustnem dejanskem razlogu odpovedi.

24. Prav tako s tem v zvezi ni pomembna pritožbena navedba, da naj bi bila obravnava prijave mobinga neustrezna in pristranska. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v zvezi s tem opravila več telefonskih razgovorov z vsemi vpletenimi, tudi s tožnikom. Pritožba neutemeljeno izpostavlja kot bistveno, da je bila s tožnikom na to temo opravljena le telefonska konferenca površinske narave, E.E. pa je zaradi postopka obravnave prijave morala za en dan podaljšati bivanje v Š.. Slednje sicer drži, vendar na podlagi te okoliščine ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka E.E. favorizirala oziroma da ji je v večji meri kot tožniku omogočila predstaviti svoje argumente. Pritožba pristranskost postopka obravnave prijave mobinga neutemeljeno utemeljuje s sklicevanjem na ugotovitev, da je prijavo mobinga obravnavala S.S., kar je bilo po mnenju priče A.A. sicer res neprimerno (z E.E. naj bi bili namreč v rednih kontaktih). Vendar pa tožnik trditev v tej smeri v postopku na prvi stopnji niti ni podal, poleg tega pa sta po ugotovitvi sodišča prve stopnje utemeljenost prijave mobinga poleg nje preverjali še dve osebi O.O. in P.P.). Tudi to, da je bila preiskava zaključena z ugotovitvijo, da E.E. nad tožnikom ni izvajala mobinga, ne dokazuje, da obravnava mobinga ni bila objektivna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A.A., E.E., D.D. in tožnika pravilno presodilo, da je bil očitani mobing korektno raziskan ter da je bil v zvezi s tem izpeljan ustrezen postopek, ki ga določa Pravilnik o odpravljanju posledic mobinga v podjetju. Tudi dejstvo, da tožena stranka v dopisu z dne 27. 1. 2015 ni odgovorila na prav vse tožnikove očitke, ni odločilno oziroma ne kaže v smer nezakonitosti odpovedi.

25. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da razlog izpodbijane redne odpovedi iz poslovnega razloga ni bil navidezen, da je bil torej dejanski razlog odpovedi poslovni (ad rem), ne pa usmerjen v osebo tožnika (ad personam).

26. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1.
Datum zadnje spremembe:
19.01.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0NDM5