<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sklep X Pdp 1052/2016
ECLI:SI:VDSS:2017:X.PDP.1052.2016

Evidenčna številka:VDS00002643
Datum odločbe:11.05.2017
Senat:Jelka Zorman Bogunovič (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Marko Hafner
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:kolektivni delovni spor - izvrševanje kolektivne pogodbe

Jedro

Med strankama sporno vprašanje, katere ure nasprotna udeleženka priznava oziroma, šteje kot nadure, in priznavanje referenčnih obdobij, je povezano s pravilnim izvrševanjem določb zakona in podzakonskega akta, kar ni predmet kolektivnega delovnega spora. Zato sodno varstvo v kolektivnem delovnem sporu ni predvideno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka razveljavi ter predlog v tem delu zavrže.

II. Predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ugotovilo, da v obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 nasprotna udeleženka ni pravilno izvrševala 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - do članov predlagatelja (ki so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času in so po zaključku vsakokratnih referenčnih obdobij, ki so trajala po 6 mesecev, tj. od 1. 1. do 30. 6. ter od 1. 7. do 31. 12. vsakega koledarskega leta; z izjemo zadnjega, ki je trajalo do vključno 3. 5. 2013 in so imeli presežek ur - nad polnim delovnim časom), s tem, ko jim ni v celoti priznavala pravic iz dela preko polnega delovnega časa, in sicer s priznanjem vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa - kot nadurnega dela; s priznanjem pravice do dodatka v višini 30% urne postavke osnovne plače - za ure, ki so bile kompenzirane v obliki prostih ur in plačilom tega ter s priznanjem pravice do plačila 130 % urne postavke osnovne plače - za ure, ki niso bile kompenzirane v obliki prostih ur in niso bile plačane. V II. točki izreka sodbe je toženi stranki naložilo, da je dolžna članom predlagatelja iz prejšnjega odstavka priznati pravice iz dela preko polnega delovnega časa. V III. točki izreka je s sklepom, ki ni predmet pritožbene presoje, zavrglo predlog v delu, ki se nanaša na izvrševanje Stavkovnega sporazuma iz leta 2012, ter v IV. točki izreka odločilo, da stranki krijeta svoje stroške postopka.

2. Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper I. in II. točko izreka prvostopenjske sodbe zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da nasprotna udeleženka ni pravilno izvrševala določbe 45. člena KPJS in da je dolžna priznati vse opravljene ure preko polnega delovnega časa kot nadurno delo. Zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pomeša institute dela preko polnega delovnega časa (nadurnega dela) z institutom neenakomerno razporejenega delovnega časa in dejstvom viška ur. Pri neenakomerno razporejenem delovnem času gre za delo na podlagi vnaprej določenega mesečnega delovnega razporeda z določitvijo obsega delovne obveznosti po posameznih dnevih, pri čemer je planirana delovna obveznost delavca v določenem mesecu lahko enaka, nižja ali višja od mesečne delovne obveznosti po delovnem koledarju, pri čemer pa se obračun (nadomestil) plače izvaja v skladu s predpisi o plačah zaposlenih v javnem sektorju. Nasprotna udeleženka meni, da bi moralo sodišče odločiti zgolj o višku ur ob koncu posameznega referenčnega obdobja in ne priznati članom predlagatelja vseh opravljenih ur preko polnega delovnega časa. Na ta način je sodišče poseglo v vse na različnih pravnih podlagah odrejene in opravljene ure preko polnega delovnega časa, torej tudi tiste znotraj posameznega referenčnega obdobja. Kljub izrecni ugotovitvi, da je šlo za kompenzacijo za opravljeno delo, je sodišče prve stopnje odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna priznati pravico do plačila 130 % urne postavke osnovne plače. V spornem obdobju je opravljene nadure policistom izplačala razen dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30 %. Tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa je nasprotna udeleženka poskušala izplačati 4. 12. 2015, vendar so notranje organizacijske enote izplačilo ur večinoma izvedle v nasprotju z navodili oziroma s sodno prakso in uporabile napačno metodologijo zaradi posredovanja napačnih podatkov. Policistom so bile ure, ki so bile opravljene preko polnega delovnega časa in ki so nastale kot posledica neenakomerno razporejenega delovnega časa znotraj referenčnega obdobja, tj. višek ur na koncu referenčnega obdobja, že izplačane v višini 100 % urne postavke; sporen je bil zgolj dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Pri večini zaposlenih je to tudi storila, pri nekaterih pa tega zaradi kompleksnosti in obsežnosti zadeve (9000 zaposlenih) še ni opravila, pa bo to storila v najkrajšem času. Nasprotna udeleženka opozarja, da je šele Vrhovno sodišče RS s sodbo VIII 80/2015, potem ko je dopustilo revizijo, odgovorilo na vprašanje, ali je viške ur, ki pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa presegajo izravnavo v referenčnem obdobju šestih mesecev in se štejejo kot nadure, delodajalec na zahtevo delavca dolžan obračunati in izplačati kot nadure, ali pa lahko v naslednjem referenčnem obdobju delavcu enostransko odredi njihovo koriščenje (kot proste ure) in ali je tudi v tem primeru delavec, ki je te ure izkoristil, upravičen do plačila nadur. Šele ko je Vrhovno sodišče RS potrdilo izračun pritožbenega sodišča, je pristopila k izplačilu viška ur. Stališča nasprotne udeleženke glede predpisov, ki urejajo neenakomerno razporeditev delovnega časa in nadure, ne pomenijo kršitve pravic policistov, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času.

3. V odgovoru na pritožbo predlagatelj prereka navedbe nasprotne udeleženke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl., ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Delovno sodišče je v skladu s točko a 6. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1) pristojno za odločanje o izvrševanju kolektivne pogodbe med strankami kolektivne pogodbe. V skladu z določbo 19. člena ZDSS-1 se v postopku v (kolektivnih) delovnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom določeno drugače. Pristojnost se na podlagi drugega odstavka 17. člena ZPP presodi na podlagi navedb v predlogu in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana.

7. Predlagatelj je sicer zahtevek oblikoval tako, da zahteva ugotovitev, da v obdobju od 1. 1. 2010 do 3. 5. 2013 nasprotna udeleženka ni pravilno izvrševala kolektivne pogodbe oziroma 45. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 56/2008 in nasl., KPJS), ki določa, da višina dodatka za delo preko polnega delovnega časa znaša 30% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca in da se dodatek obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa. Vendar pa iz navedb predlagatelja ne izhaja, da bi bila sporna višina dodatka za nadurno delo, oziroma da bi nasprotna udeleženka članom predlagatelja za opravljeno nadurno delo priznavala manj kot 30-odstotni dodatek. Predlagatelj v obrazložitvi predloga navaja, da je nasprotna udeleženka v spornem obdobju ignorirala neenakomerno razporeditev delovnega časa, referenčno obdobje in omejitev polnega delovnega časa oziroma plačilo za nadurno delo. To pa pomeni, da je predmet spora v resnici pravilna uporaba teh institutov, ki jih urejajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., od 12. 4. 2103 dalje je pričel veljati nov Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013), Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) ter Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/2007). Pravilnost uporabe teh predpisov se je presojala v individualnem delovnem sporu - zadeva A. (sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 261/2014). Tudi predlagatelj v obrazložitvi predloga navaja, da so številni policisti v individualnih delovnih sporih vložili tožbe, s katerimi zahtevajo obračun in izplačilo nadur oziroma dodatka za vse viške ur v posameznem referenčnem obdobju. Eventualno prikrajšanje posameznega člana sindikata oziroma policista je lahko le predmet individualnega delovnega spora. Med strankama sporno vprašanje, katere ure nasprotna udeleženka priznava oziroma šteje kot nadure, in priznavanje referenčnih obdobij, pa je povezano s pravilnim izvrševanjem določb zakona in podzakonskega akta, kar ni predmet kolektivnega delovnega spora.

8. Glede na navedeno sodno varstvo v kolektivnem delovnem sporu ni predvideno. Na podlagi prvega in drugega odstavka 18. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev v sporu v sodno pristojnost. Če med postopkom ugotovi, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo oziroma predlog. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 354. člena ZPP ugotovilo, da spor v tej zadevi ne spada v sodno pristojnost, razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje in predlog v tem obsegu zavrglo.

9. Odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora, zato predlagatelj sam krije svoje stroške te vloge (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 6a, 19.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 17, 17/2, 18, 18/1, 18/2.
Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 45.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwMjEy