<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sklep Pdp 742/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.742.2014

Evidenčna številka:VDS0013421
Datum odločbe:08.01.2015
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - obveznost plačila - kolektivna pogodba - trgovinska dejavnost

Jedro

Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije je v 71. členu določala, da je osnovna plača plača za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in doseganje vnaprej določenih delovnih rezultatov, za katere se štejejo delovni rezultati, merjeni individualno ali skupinsko. Določala je tudi, da je delavec, če ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani, upravičen do 100% osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb te kolektivne pogodbe. Tožnici je bila v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna plača, kar pomeni, da je do nje upravičena, če dosega 100% delovne rezultate, ki se merijo tako individualno kot tudi skupinsko. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je plače znižala zaradi upada prometa in predlagala izvedbo dokazov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved tožnice in na dejstvo, da tožena stranka ni predložila nobenih dogovorov oziroma aktov o znižanju plač. Pri tem je zavzelo napačno stališče, da se je delodajalec dolžan z delavci dogovoriti o znižanju plač in da je to znižanje mogoče le na podlagi dogovora. Ni se opredelilo do tega, ali nedoseganje plana, zaradi katerega je tožena stranka tožnici in ostalim delavcem znižala plače, sodi med vnaprej določene skupinske delovne rezultate in ali je tako znižanje upravičeno ali ne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna premalo obračunane plače za mesec februar 2009 in za obdobje od avgusta 2009 do vključno januarja 2011 v bruto zneskih ter ji po plačilu prispevkov in akontacije dohodnine izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti mesečnih zneskov v plačilo do plačila (kot je razvidno iz točke I izreka), višji oziroma drugačen zahtevek pa je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 546,35 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo z njene strani predlagane priče A.A., ki bi lahko povedal o dogovoru s tožnico o znižanju plače, saj je bil njen nadrejeni. S tem je toženi stranki kršilo pravico do tega, da bi v postopku dokazala svoje navedbe in trditve, da je bil dogovor o znižanju plače realiziran, kljub temu da ni bil pisen. Tožnica ima v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno bruto plačo v višini 1.5761,30 EUR, upravičena pa je tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca. Tako je določena plača le ob doseganju rezultatov, ti pa niso bili doseženi, saj se je promet znižal. Zato sta se stranki dogovorili, da bo plača v času znižanega prometa nižja. Nadalje navaja, da sodba ni izvršljiva, saj se davki in prispevki plačujejo glede na čas plačevanja in ne glede na čas, kot ga je tožnica po plačilnih listih upoštevala, na kar je tožena stranka že opozorila v odgovoru na tožbo, o tem pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uspeh tožeče stranke v pravdi ugotavljati glede na vrednost spornega predmeta, ki ga je ta opredelila v tožbi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče. Ugotovilo pa je, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodišče prve stopnje o zadevi preuranjeno odločilo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določeno osnovno bruto plačo v višini 1.561,30 EUR ter da je upravičena tudi do dela plače za delovno uspešnost in do dodatkov v skladu z ZDR in akti delodajalca, za izračun katerih je osnova osnovna plača tožnice za polni delovni čas. Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi (A2), za toženo stranko velja Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije. V spornem obdobju veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnji) je v 71. členu med drugim določala, da je osnovna plača plača za polni delovni čas (preračunano na urno postavko za 174 ur), normalne delovne pogoje in doseganje vnaprej določenih delovnih rezultatov, za katere se štejejo delovni rezultati, merjeni individualno ali skupinsko. Določala pa je tudi, da je delavec, če ne doseže vnaprej določenih delovnih rezultatov iz razlogov, ki niso na njegovi strani (npr. izpad surovin, energije, neplačila kupcev), upravičen do 100% osnovne plače, dogovorjene s pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb v spornem obdobju veljavne panožne kolektivne pogodbe. Tožnici je bila v 17. členu pogodbe o zaposlitvi določena osnovna plača, kar pomeni, da je do nje upravičena, če dosega 100% delovne rezultate, ki se merijo tako individualno kot tudi skupinsko. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je plače znižala zaradi upada prometa in predložila tudi tabelo in grafični prikaz (B2 in B3) o upadu prometa v spornem obdobju. Tožena stranka je kot dokaz za svoje trditve predlagala zaslišanje priče A.A. in, kot izhaja iz odgovora na tožbo, tudi zaslišanje B.B.. Sodišče prve stopnje je zaslišalo le tožnico. Iz zapisnika o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavo ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo ostale predlagane dokaze, razvidno pa je, da je tožena stranka podala ugovor procesne kršitve po 286.b členu ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče A.A.. Sodišče je svojo odločitev oprlo zgolj na izpoved tožnice in na dejstvo, da tožena stranka ni predložila nobenih dogovorov oziroma aktov o znižanju plač. Pri tem je zavzelo napačno stališče, da se je delodajalec dolžan z delavci dogovoriti o znižanju plač in da je to znižanje mogoče le na podlagi dogovora. Kaj takega ne izhaja niti iz takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) niti ne iz panožne kolektivne pogodbe. V pogodbi o zaposlitvi je določena osnovna plača, do katere je delavec upravičen, če dosega vnaprej določene delovne rezultate (tako individualne kot tudi skupinske). Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo do tega, ali nedoseganje plana, zaradi katerega je tožena stranka tožnici in ostalim delavcem znižala plače, sodi med vnaprej določene skupinske delovne rezultate in ali je tako znižanje upravičeno ali ne. Če gre za vnaprej določene delovne rezultate, potem je dovolj ugotovitev tožene stranke, da plan ni dosežen. Sodišče prve stopnje bo tako moralo zaslišati vsaj še predlagano pričo A.A., da bo lahko popolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da iz obračunov plač za sporno obdobje (priloge od A16 do A42) izhajajo natančni zneski premalo obračunanih plač tako v bruto kot tudi v neto zneskih in da so iz teh plačilnih list razvidni tudi premalo plačani prispevki, vendar pa je nekritično sledilo napačno postavljenemu tožbenemu zahtevku. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila - 6. odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Obračunavanje prispevkov ter dohodnine od plače in nadomestil plače urejata Zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji). Zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki se plačujejo od bruto zneska plače, so zaradi tega znani šele ob plačilu in sicer zaradi stopnje, ki velja na dan plačila. Zaradi tega neto znesek ne more biti znan vnaprej. Vse to bo moralo sodišče prve stopnje v primeru, da bo ugotovilo nepravilnosti pri znižanju plače tožnici, upoštevati, tako da bo izrek vseboval le po višini določene bruto zneske, od katerih se po odvodu davkov in prispevkov določijo neto zneski in zamudne obresti.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena v zvezi s 355. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, da bi lahko odločilo o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Če bi pritožbeno sodišče prvič izvajalo dokaze in na podlagi celotno izvedenega dokaznega postopka sprejelo dokazno oceno, bi bila s tem strankam odvzeta možnost pritožbe, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zaradi navedenega je odločilo kot izhaja iz izreka sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je uspela s tako majhnim delom pritožbe, da je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške.


Zveza:

Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije člen 71.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4NjY5