<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1567/2014
ECLI:SI:VDSS:2015:PDP.1567.2014

Evidenčna številka:VDS0013274
Datum odločbe:08.01.2015
Senat:Sonja Pucko Furman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Tatjana Prebil
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - obveznost plačila - sodno varstvo - denarna terjatev - znižanje plače - individualna pogodba o zaposlitvi

Jedro

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo po višini opredeljenih prikrajšanj pri plači, zato je v skladu s 4. odstavkom 200. člena ZDR to terjatev lahko uveljavljala neposredno pred sodiščem prve stopnje in ji ni bilo potrebno poprej tožene stranke opozoriti na izpolnitev njene obveznosti.

Z individualno pogodbo o zaposlitvi, ki je med strankama veljala v spornem obdobju, je bilo v dogovorjeno, da se določila panožne kolektivne pogodbe in drugi dogovori uporabljajo le, če je to v tej pogodbi izrecno dogovorjeno. Takšnih določb v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni, zato tožena stranka v spornem obdobju ni imela pravne podlage, da tožnici izplačuje nižjo plačo od tiste, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj tožničinih terjatev iz naslova bruto razlik v plačah za obdobje od decembra 2009 do maja 2011 v zneskih, kakršni so navedeni v izrekih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov po obračunu in plačilu prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I/1 izreka). Ugotovilo je tudi obstoj tožničinih terjatev iz naslova dodatka za delo nad efektivnim delovnim časom za junij 2011 v bruto znesku 321,20 EUR, za julij 2011 v bruto znesku 306,60 EUR, za december 2011 v bruto znesku 87,60 EUR, za januar 2012 v bruto znesku 58,00 EUR in za februar 2011 (očitna pisna pomota, pravilno 2012) v bruto znesku 146,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov po obračunu in plačilu prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožničine terjatve iz točke I izreka plača v višini 50 % do 4. 3. 2017, pri čemer obresti ne tečejo od 29. 6. 2012 do 4. 3. 2017, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 1.261,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka III izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da v tem sporu ne gre za tako imenovano čisto denarno terjatev, ki bi jo tožnica lahko neposredno zahtevala s tožbo na sodišču. Tožnica bi predhodno morala zahtevati pravno varstvo oz. izpolnitev obveznosti pri toženi stranki, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje napačno razlaga določbo 4. odstavka 12. točke Začasnega dogovora z dne 30. 12. 2009, (v nadaljevanju: Dogovor). Navedeno določbo je potrebno razlagati v povezavi s 3. odstavkom 12. točke Dogovora, ki določa, kaj se zgodi v primeru, če bi ta začasni Dogovor prenehal veljati, do česar pa v praksi ni prišlo. Sindikati so se namreč dogovorili, da v takšnem primeru ponovno stopi v veljavno prejšnji Dogovor z dne 2. 9. 2009, ki je določal višjo bruto plačo. Obenem pa so se tudi za delavce z individualnimi pogodbami dogovorili, da bi se v takšnem primeru plače obračunavale v enakem bruto znesku kot na dan 30. 12. 2009. Tožena stranka je namreč na podlagi Dogovora plače znižala vsem zaposlenim, torej tudi delavcem, s katerimi je imela sklenjene individualne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožnica ni izvajala nalog nadzora nad pravilnostjo delovanja igralnih miz ter nadzora nad izvajanjem operativnih nalog pri poteku iger na srečo na igralnih mizah. Glede na to, da tožnica od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do decembra 2009 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev licence za vodjo iger in zato teh del tudi ni smela opravljati, je tožena stranka utemeljeno štelo, da je z znižanjem plače kot ostalim zaposlenim, tožnici zagotovila primerno plačilo za dejansko opravljeno delo. Glede upravičenosti do dodatka za ure opravljene nad efektivnim delovnim časom bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 6. odstavka 7. točke Dogovora o tem, da se ta dodatek izplača le, če delavec dejansko opravlja delo na igralnih mizah. Enaki pogoji kot so veljali za krupjeje in pit bosse, bi morali veljati tudi za nadzornike igralnih naprav, ki skupaj z navedenimi delavci predstavljajo operativo igralnice. Tožnica dejansko ni delala na igralnih mizah, temveč v marektingu, zato ni bila upravičena do izplačila dodatka za delo nad efektivnim delovnim časom. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožničinega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka z ničemer ne konkretizira. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da v tem sporu ne gre za denarno terjatev, ki bi jo tožnica glede na določbo 4. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2011) lahko uveljavljala neposredno pred sodiščem. Ob takšnem razumevanju vprašanja, kdaj gre za denarno terjatev, kot ga uveljavlja pritožba, dejansko pri nobeni denarni terjatvi v zvezi z delovnim razmerjem ne bi bilo možno neposredno sodno varstvo, če bi bil sporen temelj zahtevka (zato pa praviloma gre v tovrstnih sporih). Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo po višini opredeljenih prikrajšanj pri plači, zato je v skladu s 4. odstavkom 200. člena ZDR to terjatev lahko uveljavljala neposredno pred sodiščem prve stopnje in ji ni bilo potrebo poprej tožene stranke opozoriti na izpolnitev njene obveznosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločila dejstva. Dejansko teh ugotovitev pritožba niti ne izpodbija, saj se vse pritožbene navedbe nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, to je zmotne uporabe določb Dogovora.

Tožnica je s tožbo za čas od decembra 2009 do maja 2011 vtoževala razliko med plačo, kakršna je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi in med dejansko izplačano plačo. Tožena stranka je znižanje plač utemeljevala s tem, da je bilo z Dogovorom, ki ga je uprava tožene stranke sklenila z reprezentativnimi sindikati, dogovorjeno znižanje plač za približno 25 % za vse zaposlene, torej tudi za vodilne delavce. Tožnica je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka igralnih miz v GC A..

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da delovno mesto vodje oddelka igralnih miz z Dogovorom ni posebej urejeno. V prilogi Dogovora so namreč našteta delovna mesta pri toženi stranki z opredelitvijo novega števila točk, vrednosti teh točk in pripadajoče bruto plače. Med temi delovnimi mesti ni delovnega mesta vodje oddelka igralnih miz, ki ga je zasedala tožnica.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so delavci z individualnimi pogodbami o zaposlitvi v Dogovoru omenjeni le v določbi 4. odstavka 12. točke. S to določbo so se podpisniki dogovorili, da se v primeru iz prejšnjega odstavka, ta se nanaša na morebitno prenehanje veljavnosti Dogovora, delavcem, ki so v času veljavnosti sporazuma z dne 2. 9. 2009 imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi, plača obračunava v enakem bruto znesku, kot jim je pripadal po pogodbi o zaposlitvi, veljavni na dan 30. 12. 2009. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da ni prišlo do prenehanja veljavnosti Dogovora, zgolj na podlagi določbe 4. odstavka 12. točke Dogovora ni mogoče sklepati, da je za čas veljavnosti Dogovora bilo dogovorjeno znižanje plač delavcem, ki so imeli sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Kaj takšnega iz vsebine Dogovora ne izhaja. Glede na to, da so za vsa ostala delovna mesta navedene točke, njihova vrednost in posledično pripadajoča bruto plača, se postavlja vprašanje, kako bi se sploh izračunala takšna zmanjšanja tožničina plača. Razen tega ima Dogovor vse značilnosti podjetniške kolektivne pogodbe in ga je glede na njegovo dejansko vsebino tako potrebno tudi obravnavati. Z individualno pogodbo o zaposlitvi, ki je med strankama veljala v spornem obdobju pa je bilo v 1. členu izrecno dogovorjeno, da se določila panožne kolektivne pogodbe in drugi dogovori uporabljajo le, če je to v tej pogodbi izrecno dogovorjeno. Takšnih določb v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni, zato tožena stranka v spornem obdobju dejansko ni imela nobene pravne podlage, da tožnici izplačuje nižjo plačo od tiste, ki je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena.

Glede na to, da je bilo že ob sklenitvi individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje oddelka igralnih miz v GC A. jasno, da tožnica ne bo opravljala vseh nalog tega delovnega mesta, ker velja tudi za izvajanje nalog nadzora nad pravilnostjo delovanja igralnih miz ter za nadzor nad izvajanjem operativnih nalog pri poteku iger na srečo na igralnih mizah in je bila pogodba kljub temu s tožnico sklenjena za to delovno mesto ter v pogodbi dogovorjena osnovna fiksna mesečna bruto plača v višini 3.800,00 EUR, so neupoštevne pritožbene navedbe, da tožnica do razlike v plači ni upravičena, ker ni opravljala navedenega nadzora.

Prav tako so irelevantne pritožbene navedbe, da je bila dejansko izplačana plača tožnice ustrezna, ker tožnica od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do decembra 2009 ni izpolnjevala pogojev za pridobitev licence za navedeno delovno mesto. Navedeno je bilo jasno že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, saj je v njej izrecno določeno, da bo tožnica naloge nadzora nad pravilnostjo delovanja igralnih miz in nadzora izvajanja operativnih nalog pri poteku iger na srečo na igralnih mizah pričela izvajati, ko bo v skladu s 14. členom pogodbe izpolnila pogoj za pridobitev licence in da bo do takrat naloge nadzora izvajal njen neposredno nadrejeni delavec, to je direktor igralnice. V 13. členu individualne pogodbe o zaposlitvi je bil določen rok 4 let, v katerem mora tožnica pridobiti VI. stopnjo strokovne izobrazbe, ta izobrazba pa je bila pogoj za pridobitev licence. Celotno sporno obdobje se nanaša na čas, ko rok za pridobitev ustrezne izobrazbe še ni potekel. Povsem nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da tožnica ustrezne izobrazbe ni pridobila v času od sklenitve pogodbe o zaposlitvi 19. 1. 2009 do decembra 2009, saj pogodba tožnice k temu ni zavezovala, še manj pa jo je zavezoval Dogovor, ki ga je tožena stranka sklenila z reprezentativnimi sindikati v decembru 2009.

Ob dejstvu, da tožena stranka tožbenemu zahtevku po višini niti ni ugovarjala in da za znižanje plač ni imelo pravne osnove, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo razlik v plači v vtoževani višini.

Tožnica je s tožbo vtoževala tudi plačilo dodatka za delo nad efektivnim delovnim časom za junij, julij in december 2011 ter za januar in februar 2012. Pravna podlaga za ta zahtevek je določba individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto inšpektorja igralnih naprav, ki jo je tožnica sklenila 1. 6. 2011. V 5. odstavku 14. člena te pogodbe je izrecno določeno, da se tožnici za dejansko opravljene ure nad efektivnimi mesečnimi urami do mesečnega fonda ur za polni delovni čas izplača dodatek v višini 14,60 EUR bruto na uro. Pogodbena določba je povsem jasna, pravica do dodatka tožnici pripada za vse ure nad efektivnimi mesečnimi urami in ni vezana na to, kakšno delo tožnica v tem času opravlja. V pogodbi o zaposlitvi ni nobene podlage za domnevo tožene stranke, da bi bila tožnica do tega dodatka lahko upravičena le, če bi dejansko opravljala delo na igralnih mizah. Pravica do dodatka je bila dogovorjena za vse dejansko opravljene ure nad efektivnimi mesečnimi urami, te so določene v 2. odstavku 5. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2011. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da efektivni delovni čas delavca znaša 80 % polnega delovnega časa za posamezni mesec. Tožena stranka se povsem neutemeljeno sklicuje na določbo 6. odstavka 7. točke Dogovora. Ta se nanaša na delavce na delovnih mestih krupje I, II, III, in IV ter na delovnem mestu pit boss, ki opravljajo delo na igralnih mizah več kot 28 ur na teden. Tem delavcem se za vsako dodatno uro izplača dodatek v višini 8,67 EUR. Navedena določba je povsem jasna, nanaša se le na navedena delovna mesta, pri katerih je predviden bistveno manjši obseg efektivnega dela. Ob povsem jasni pogodbeni določbi v tožničini pogodbi o zaposlitvi ni nobene podlage za analogno podlago določbe Dogovora, ki je bil sklenjen eno leto in pol pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, ki je določila pravico do dodatka za dejansko opravljene ure nad efektivnimi mesečnimi urami.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2011 vedela, da se bo tožnica ukvarjala predvsem z delom v marketingu, tako kot po prej veljavni pogodbi, zato zgolj okoliščina, da tožnica ni opravljala vseh del, ki so navedena v 3. členu te pogodbe, ne more biti okoliščina na podlagi katere bi tožena stranka tožnici lahko odrekala pravico do s pogodbo dogovorjenega dodatka za dejansko opravljene ure nad efektivnimi mesečnimi urami do mesečnega fonda za polni delovni čas. Pritožbeno sodišče soglaša z izračunom sodišča prve stopnje glede višine tega dodatka za sporno obdobje, sicer pa tožena stranka niti ne zatrjuje, da bi bil dodatek v tožbi napačno izračunan, temveč le, da tožnici ne pripada.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožbene stroške je priglasila tudi tožnica, vendar do njihove povrnitve ni upravičena, saj teh stroškov ni možno šteti za stroške, ki bi bili potrebni za spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.


Zveza:

ZDR-1 člen 44, 126, 200, 200/4.
Datum zadnje spremembe:
07.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3OTM3