<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 642/2014
ECLI:SI:VDSS:2014:PDP.642.2014

Evidenčna številka:VDS0012836
Datum odločbe:10.09.2014
Senat:Samo Puppis (preds.), Valerija Nahtigal Čurman (poroč.), Biserka Kogej Dmitrovič
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dodatek za deljen delovni čas - novinar - plačilo za delo - obveznost plačila - kolektivna pogodba

Jedro

Tožnica ni delala v neenakomerno razporejenem delovnem času (v določenem času ni opravljala delo preko 8 ur dnevno, v nadaljnjem časovnem obdobju pa manjše število ur), ampak je šlo za deljen delovni čas s prekinitvijo več kot eno uro. Zato tožnici pripada dodatek za deljen delovni čas v višini 15 % od osnove na podlagi določil Kolektivne pogodbe tožene stranke (po katerem novinarjem za delo v delovnem času pripadajo dodatki, in sicer konkretno za delo v deljenem delovnem času za vsakokratno prekinitev dela več kot eno uro 15 % od osnove).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožnici za obdobje od 1. 7. 2010 do 15. 3. 2012 obračunati dodatek za deljen delovni čas v višini 15 % od osnove oziroma v mesečnem znesku 436,13 EUR bruto, od tega zneska odvesti ustrezne davke in prispevke in tožnici izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (zakonske zamudne obresti od mesečnega neto zneska dodatka od vsakega 15 dne v mesecu za znesek preteklega meseca) je zavrnilo (I. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 1.143,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne do izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper izpodbijani del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti kot neutemeljen zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter glede pritožbenih stroškov odloči, da so ti nadaljnji stroški postopka. Sodba sodišča je nepravilna, izrek sodbe je nerazumljiv saj vsebuje tudi besedico „oziroma“. V kolikor je tožena stranka dolžna plačati 15 % od osnove, ni jasno od katere osnove je dolžna plačati. Če pa govorimo o fiksnem znesku, je tožena stranka dolžna upoštevati, ali bo delavec v bolniškem staležu, na dopustu ali podobno. Zaslišani priči A.A. in B.B. sta v celoti potrdili, da je bila tožnica prisotna na delu od okoli 9.00 do 14.00 ure in nato z vmesno prekinitvijo od 16.30 do okoli 22.00 ure. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka, saj je razsodilo izven postavljene trditvene podlage. Zaslišanje prič in strank na podlagi pomanjkljive trditvene podlage ne more le-te nadomestiti, saj morajo biti dokazni predlogi substancirani. Priči B.B. in A.A. sta izpovedali, da si je tožnica delo razporejala povsem samostojno. Ni jasno, zakaj je sodišče delodajalcu naložilo kazen za plačilo neenakomerno razporejenega delovnega časa za tožnico, pri čemer delodajalec zaradi določb Zakona o medijih in zaradi samostojnosti in avtonomnosti novinarskega dela, ni v ničemer mogel in moral vplivati na razporeditev delovnega časa tožnice. Tožnica dejstvu, da ji delodajalec nikoli ni oporekal, kako naj ima razporejen delovni čas, ni niti oporekala. V kolikor je delavec pri svojem delu samostojen in avtonomen, to ne sme povzročati dodatnih nepotrebnih stroškov. Tožena stranka vztraja pri svojem pravnem naziranju, da je dodatek za deljeni delovni čas dejansko dodatek za neenakomerno razporejeni delovni čas in je to „ožji pravni pojem“ kot dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času. Sodišče je kršilo določbe ZDR (ko ni upoštevalo določbe 157. člena v povezavi z 52. členom ZDR). Tožnica in tožena stranka sta sklenili pogodbo o zaposlitvi št. ... za opravljanje dela na delovnem mestu urednice revije C. za 1/3 delovnega časa in za opravljanje dela na delovnem mestu področne urednice notranje redakcije za medij D. za 2/3 delovnega časa. Šlo je za posebno pogodbo o zaposlitvi za določen čas za katero se lahko uporabi 5. alineja 1. odstavka 52. člena ZDR, pri čemer je bila tožnica na svojem delovnem mestu samostojna pri kadrovskih in organizacijskih odločitvah. Nepravilna je tudi odločitev glede višine dodatka v bruto znesku 436,13 EUR. Šlo je za delovni čas do tretjine relativnega razmerja odgovorne urednice revije C. in 2/3 relativnega razmerja za področno urednico D.. Pritožba se sklicuje tudi na zadevo Pdp 756/2007, ker je šlo tudi za specifično razporejen delovni čas. Tožnica tudi ni izpolnila procesne predpostavke, ki določa 204. člen ZDR. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker le-ta vsebuje besedo „oziroma“ da tudi ni jasno od katere osnove je tožena stranka dolžna plačati navedeni znesek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrek sodbe dovolj jasen, saj iz njega izhaja, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati mesečni znesek 436,13 EUR bruto ter od tega zneska odvesti ustrezne davke in prispevke in tožnici izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu za znesek preteklega meseca, do plačila. Prvi del izreka sodbe o obračunu dodatka v višini 15 % od osnove pa je res nepotreben in predstavlja po svoji naravi t.i. opisni zahtevek, ki pa je v denarnih zahtevkih povsem nepotreben in sicer sodi le v obrazložitev odločitve. Vendar zaradi navedenega izrek ni nezakonit ali nejasen. Pritožbeno sodišče je ob tem tudi preračunalo plačo iz 3. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 30. 6. 2010, iz katere izhaja, da tožnici pripada plača za delo področne urednice D. za 2/3 delovnega časa po pogodbi 1.875,81 EUR ter za 1/3 delovnega časa za delovno mesto odgovorne urednice C. 1.089,89 EUR. Glede na to, da gre za eno pogodbo o zaposlitvi pri istem delodajalcu, je torej plača lahko le skupen znesek za delo po pogodbi o zaposlitvi in znaša skupaj 2.965,70 EUR, posledično pa torej 15 % dodatka za deljen delovni čas znaša 444,86 EUR, tako da je tožnica za dodatek na deljen delovni čas zahtevala manj, kot bi ji šlo sicer po pogodbi o zaposlitvi v višini 436,13 EUR. Res je, da bi se pri dodatku upoštevali tudi bolniški staleži oziroma odsotnost z dela, vendar tožena stranka nikjer ni zatrjevala niti dokazala, da je bila tožnica v vmesnem delovnem času kakorkoli odsotna z dela. Torej ji pripada celotna mesečna plača po pogodbi o zaposlitvi, in dodatek za deljen delovni čas v vtoževani višini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnice in prič B.B. in A.A., ki sta bila v vtoževanem obdobju nadrejena tožnici ugotovilo, da je tožnica res dejansko prihajala na delo ob 9.00 uri zjutraj in delala do 14.00 ure, ko je končala z delom s prekinitvijo in ponovno prišla na delo ob 16.30 in delala vse do 22.00 ure. Sodišče je ob tem tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje odgovorne urednice D. E.E., saj bi bistveno vedela povedati glede prisotnosti tožnice in glede njenega dela le za čas po 1. 3. 2012, torej le za 15 dni od vtoževanega obdobja, ob tem, da sta bili izjavi obeh zaslišanih prič ter tudi tožnice v bistvenem delu povsem enake. Glede na izpovedbe tožnice in odgovornega urednika D. B.B. in šefa centralne redakcije D. A.A. je bila razporeditev tožničinega dela povsem običajna glede na potrebe delovnega procesa, saj so novinarji tožene stranke imeli ob 10.00 zjutraj vsak dan sestanek uredniškega odbora, na katerem so se delile tudi naloge in odločilo, kdo bo kaj delal tisti dan, vmesni čas je tožnica opravljala še dela glede C., ki je obsegalo urejanje in pisanje člankov in pripravo celotne revije za tiskarno, pri čemer je bilo potrebno gradivo oddati vsako sredo do 15. ure, da je številka lahko izšla v petek. Tožnica je ob 14. uri dnevno prekinila delo in se vrnila na delo ob 16.30, ko je zoper potekal operativni sestanek ožjega uredniškega odbora, kjer so novinarji povedali glavne teme, ki so jih obdelali preko dneva in kaj bo objavljeno v časopisu. V nadaljevanju je tožnica opravljala uredniško delo in tako običajno delala do okoli 22. ure, pri čemer je bil skrajni rok za oddajo tekstov 23. ura. Tako je zagotovo tožnica morala biti prisotna na sestankih, ki jih je sama vodila in usmerjala dnevno delo ostalim novinarjem in se je tudi morala prilagajati ostalim članom kolektiva in tako si ni mogla povsem samostojno odrejati dela, kot to sicer navaja tožena stranka. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča, da v konkretnem primeru ni šlo za neenakomerno razporejen delovni čas, za katerega plačilo dodatka posebej izključuje 3. člen pogodbe o zaposlitvi tožnice, ki sicer določa, da je novinarka upravičena do vseh ostalih dodatkov po KPND, razen tistih, ki izvirajo iz neenakomerne razporeditve delovnega časa. V konkretnem primeru torej tožnica ni delala v neenakomerno razporejenem delovnem času, ko bi tožnica v določenem času opravljala delo preko 8 ur dnevno, v nadaljnjem časovnem obdobju pa manjše število ur, pač pa za deljen delovni čas s prekinitvijo več kot eno uro. Tako tožnici pripada dodatek za deljen delovni čas v višini 15 % od osnove na podlagi določil Kolektivne pogodbe tožene stranke iz aprila 2009 in tudi Kolektivne pogodbe iz septembra 2011. Določilo 28. člena Kolektivne pogodbe iz leta 2009 določa, da za delo v delovnem času novinarjem pripadajo dodatki in sicer konkretno za delo v deljenem delovnem času za vsakokratno prekinitev dela več kot eno uro 15 % od osnove, pri čemer tudi 25. člen Kolektivne pogodbe iz leta 2011 določa enako.

Pritožbeno sodišče se tako ne strinja s pritožbenimi stališči tožene stranke, da je dodatek za deljen delovni čas zaradi specifične vsebine tožničinega dela upoštevan že v njeni osnovni plači, saj to iz tožničine pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, prav tako pa tudi pogodba o zaposlitvi navedenega dodatka ne izključuje, prav nasprotno, izrecno ga določata obe kolektivni pogodbi tožene stranke. Prav tako v pogodbi ne gre za uporabo določil 157. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/2002 - 103/2007 - ZDR), ki sicer ureja posebnosti za nekatere kategorije delavcev in določa, da lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi, ne glade na določbe tega zakona, drugače uredita delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek, če gre za poslovodno osebo, vodilnega delavca ali za delavca, ki opravlja delo na domu, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma, če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu. Pogodba o zaposlitvi tožnice sicer v 1. členu določa, da je delovni čas prilagojen zahtevam delovnega procesa in si ga novinarka razporeja samostojno. Delovni čas je glede na posebnosti poklica in dela torej neenakomerno razporejen, vendar na teden ne sme presegati 40 ur. Pogodba o zaposlitvi posebej ne izključuje dodatka za deljen delovni čas, pač pa le za neenakomerno razporejen delovni čas. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v zadevo Pdp 756/2007 v povezavi z zadevo VIII Ips 84/2008, v kateri je sodišče sprejelo stališče, da dodatek za deljen delovni čas pripada le v primerih, ko tak delovni čas ni predviden s pogodbo o zaposlitvi oziroma takšen delovni čas ni opredeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru ne gre za primerljivo zadevo, saj Kolektivna pogodba tožene stranke izrecno določa, da delavcu pripada dodatek za delo v deljenem delovnem času za vsako prekinitev dela več kot eno uro, kar je v konkretnem primeru v višini 15 %. Glede na specifično delo, tožnica kot urednica tudi ni mogla razporediti dela drugače, saj je bila sama odvisna od ostalih članov kolektiva - novinarjev, katerim je bila sicer nadrejena in jim je tudi dnevno odrejala delo in odločala, katere članke bodo objavili naslednji dan v D. ali ob petkih v reviji C.. Pogodba o zaposlitvi tožnice pa tudi v 3. členu izrecno določa, da je tožnica upravičena do vseh ostalih dodatkov po KPND, razen tistih, ki izvirajo iz neenakomerne razporeditve delovnega časa.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče pri odločitvi o višini dodatka upoštevati tudi, da je tožnica delala kot področna urednica za D. za 2/3 delovnega časa, za C. pa 1/3 delovnega časa. Poudariti je, da je pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru enovit pravni akt, tako da so razdeljena le področja dela, sicer pa je plača enotna, seveda upoštevaje pri tem delovni čas v višini 1/3 in 2/3 delovnega časa. Tako tožnici pripada dodatek od celotne plače po pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da ni izpolnjena procesna predpostavka po določilih 204. člena ZDR, ko je tožnica zahtevala odpravo „bodočih kršitev“, ker še te niso zapadle. Ugotoviti je, da je sodišče odločalo o denarnem zahtevku tožnice, ki ni pogojen z notranjim varstvom, pač pa delavec lahko uveljavlja svoje pravice neposredno pred sodiščem skladno z določili 4. odstavka 204. člena ZDR. Tožnica pa je tudi vložila tožbo 28. 10. 2010 in sodišče je o zadevi odločalo s sodbo 5. 3. 2014 za čas do 15. 3. 2012, torej so takrat zapadle že vse denarne terjatve, tožnica pa ni bila dolžna predhodno uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.


Zveza:

ZDR člen 42, 126, 157.
Datum zadnje spremembe:
19.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMzYz