<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 981/2003
ECLI:SI:VDSS:2005:PDP.981.2003

Evidenčna številka:VDS0012826
Datum odločbe:08.07.2005
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:plača - plačilo za delo - obveznost plačila - znižanje plače - splošni akt delodajalca - dolžnost izpolnitve obveznosti - kolektivna pogodba

Jedro

V primerih, ko ne gre za znižanje plač pod nivo izhodiščnih plač iz kolektivnih pogodb, je avtonomija delodajalca, da na drugačen način uredi plače, omejena le z določbami njegovih lastnih aktov in z načelom, da s spremembami ne more posegati v plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila možnost spremembe plače v skladu s splošnim aktom delodajalca dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, splošni akt pa je bil izdan zakonito, je bilo znižanje plač tožnika zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 175.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov; zavrnilo pa je tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka (prvi odstavek izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 211.775,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2003 dalje (drugi odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. 1. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri zakonit ali ne. Nesporno je sicer, da je direktor tožene stranke pristojen za sprejemanje splošnih aktov s področja delovnih razmerij, sporna pa je podlaga za sprejem tega splošnega akta. Direktor tožene stranke bi akt o znižanju plač lahko sprejel v primerih in pod pogoji, opredeljenimi v zakonu in kolektivnih pogodbah, še zlasti, ker sporni splošni akt neposredno posega v pogodbo o zaposlitvi. Stališče, kakršnega je zavzelo sodišče prve stopnje, bi pomenilo, da direktor lahko kadarkoli, brez kakršnegakoli postopka, to je brez sodelovanja s sindikatom in brez obveščanja delavcev, sprejme nek splošni akt, ki bistveno poseže v pravice delavcev. Po eni strani se na tak način brez spremembe pogodbe o zaposlitvi bistveno poseže v njeno vsebino, ne da bi pred tem delodajalec poskušal doseči dogovor z delavci. Po drugi strani pa delodajalec na tak način povsem obide določbe zakona in kolektivne pogodbe o sodelovanju sindikata in delavcev pri upravljanju in odločanju o njihovem ekonomskem in socialnem položaju. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo niti tega, ali je bil sindikat o tem sploh obveščen. Neresnični so razlogi, ki naj bi narekovali sprejem splošnega akta, saj je iz letnega poročila tožene stranke za leto 1999 razvidno, da je bilo njeno poslovanje v letu 1997 in naslednjih letih uspešno. V kolikor so neresnični razlogi za sprejem akta, potem takšen akt ne more učinkovati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do letnega poročila, temveč je celo ugotavljalo, da je direktor tožene stranke s splošnim aktom iz ekonomskih razlogov določil znižanje plač, s čimer je

bistveno kršilo določbe 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP, v tem delu pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje naj bi z ugotovitvijo, da tožena stranka ni posegla v obstoječo sistemizacijo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je v spornem obdobju tožniku s pogodbo določeno plačo v višini 1,71 indeksa znižala na 1,62 indeksa, pri čemer je bil za delovno mesto kontrolorja merilnih instrumentov indeks 1,71 določen v aktu o sistemizaciji delovnih mest. Sodišče prve stopnje tega akta ni pribavilo, čeprav je tožnik to predlagal in čeprav je tožena stranka s spornim splošnim aktom posegla v akt o sistemizaciji. Tožena stranka bi tožniku indeks lahko znižala le po predhodni spremembi akta o sistemizaciji, pred sprejemom katerega bi v skladu s četrtim odstavkom 7. čl. tedaj veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. 1. RS št. 40/97) morala pridobiti mnenje sindikata. V skladu s 94. čl. Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU - Ur. 1. RS št. 42/93, 56/01) pa bi tožena stranka morala opraviti skupno posvetovanje s svetom delavcev. Enostranska in samovoljna odločitev direktorja, ki posega na področje, ki ga ureja drug na podlagi zakona sprejet splošni akt, je zato nična in brez pravnih učinkov. Izpodbijana sodba nima razlogov o tožnikovi navedbi, da sporni splošni akt ni bil objavljen, zaradi česar tudi ne more učinkovati. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339 . čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi določb SKPgd o znižanju plač pod nivo, določen s tarifno prilogo k SKPgd, saj je iz spisa izhajalo, da so tožniki v spornem obdobju prejemali višje plače, kot pa bi jim šle na podlagi panožne kolektivne pogodbe. Zaradi navedenega je utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna od vprašanja, ali je direktor tožene stranke zakonito izdal splošni akt z dne 24.7.1997 in ali so bile tožnikom plače znižane v nasprotju z določbami pogodb o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje je naložilo, da se v novem postopku opredeli do določbe 4. točke 9. čl. pogodb o zaposlitvi tožnikov o tem, da se plače lahko spremenijo v skladu z zakonskimi predpisi, splošno kolektivno pogodbo ali splošnimi akti podjetja. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da bo sodišče prve stopnje moralo v celoti zavrniti tožbeni zahtevek, v kolikor bo ugotovilo, da je tožena stranka s splošnim aktom v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposliti zakonito znižala plače zaposlenim. V kolikor pa bo ugotovilo, da je bilo znižanje plač nezakonito, bo tožbenemu zahtevku moralo ugoditi. Zgolj zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do v spis vloženega dela letnega poročila za leto 1999, ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. V skladu s citirano določbo je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ali bi izplačilo nezmanjšanih plač v resnici lahko ogrozilo obstoj tožene stranke, bi bilo odločilno dejstvo le, če bi to znižanje presojali glede na določbo 1. tč. tarifne priloge k SKPgd o tem, da se v takšnem primeru delodajalec in sindikat lahko pisno dogovorita o drugačni plačni politiki, vendar le začasno do šestih mesecev. V kolikor bi šlo za znižanje plač pod nivo izhodiščnih plač po panožni kolektivni pogodbi, bi takšno znižanje lahko bilo zakonito le ob dogovoru delodajalca in sindikata ter ob ugotovitvi, da bi izplačilo s kolektivno pogodbo zagotovljenih plač lahko ogrozilo obstoj delodajalca. Glede na to, da je bilo v postopku kot nesporno ugotovljeno, da je bila pogodbi, v tem sporu ne more biti odločilno dejstvo, ali bi izplačilo nezmanjšanih plač v resnici lahko ogrozilo obstoj tožene stranke oz. ali so ekonomski rezultati tožene stranke onemogočali dotakratna izplačila plač, kakor je ta razlog opredeljen v obrazložitvi splošnega akta z dne 24.7.1997.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da je splošni akt direktorja tožene stranke nedopustno posegel v vsebino pogodbe o zaposlitvi. V pogodbah o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko, je plača določena le v višini indeksa, kar pomeni, da je tudi ob znižanju plače za 10% indeksno razmerje ostalo isto, saj se je za 10% plača znižala tudi delavcu, ki je imel plačo v višini indeksa 1,00. Navedeno pomeni, da so delavci tudi na podlagi splošnega akta o znižanju plač prejemali plače v višini indeksa, kakršnega so imeli opredeljenega v pogodbah o zaposlitvi. Res je sicer, da je tožena stranka obračun plač po sprejetju splošnega akta do skrajnosti poenostavila in na plačilnih listah navajala za 10% znižane indekse. Tako je na plačilni listi tožnika pred sprejemom splošnega akta naveden indeks 1,71, kar je tudi v skladu s pogodbo o zaposlitvi; po sprejemu splošnega akta pa 1,62, kar je za 10% manj. Vendar gre pri tem le za računski prikaz znižanja plače, v resnici pa se indeksna razmerja niso spremenila. Tudi znižana plača tožnika je do plače, ki je bila prej opredeljena z indeksom 1,00, ohranila indeksno razmerje 1,71, saj se je za 10%

znižala tudi plača z indeksnim razmerjem 1,00. Sicer pa je bila možnost znižanja plač na podlagi splošnega akta izrecno predvidena z 9. čl. pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, ki mu pritrjuje tudi tožnik, da je direktor tožene stranke bil pristojen.za sprejem splošnega akta z dne 24.7.1997, s katerim so bile izhodiščne plače znižane za 10%.

Zmotno pa je prepričanje tožnika, da bi direktor tožene stranke za sprejem splošnega akta moral imeti še neko posebno podlago in da bi zato ta akt lahko sprejel le pod pogoji, opredeljenimi z zakonom in kolektivnimi pogodbami. V kolektivnih pogodbah določeni pogoji in postopki za znižanje plač, veljajo le za znižanje plač pod nivo izhodiščnih plač, določenih s temi kolektivnimi pogodbami, ne pa tudi za primere, ko tudi po znižanju dejansko izplačane plače presegajo tiste, ki bi delavcem šle na podlagi določb SKPgd oz. panožne kolektivne pogodbe. V takšnih primerih pa avtonomijo delodajalca, da na drugačen način uredi področje plač, omejujejo le določbe njegovih lastnih aktov, pa tudi načelo, da s spremembami ne more posegati v plače, ki so dogovorjene s pogodbami o zaposlitvi. Vendar pa plača tožnika s pogodbo o zaposlitvi ni bila določena v fiksnem znesku, temveč v indeksnem razmerju, ki pa se zaradi uveljavitve splošnega akta tožene stranke z dne 24.7.1997 ni spremenilo. Avtonomije gospodarskih subjektov pri urejanju plač nad nivojem, določenim s kolektivno pogodbo, tudi ne omejuje noben zakon. S splošnim aktom z dne 24.7.1997 tožena stranka tudi ni posegla v akt o sistemizaciji. Ne le, da s tem splošnim aktom formalno ni bila spremenjena nobena določba akta o sistemizaciji, temveč je tudi napačno sklepanje tožnika, da so se s splošnim aktom spremenila indeksna razmerja. Ta so ostala enaka, kakor je že razloženo zgoraj. Zaradi navedenega so brezpredmetne pritožbene navedbe o tem, po kakšnem postopku bi tožena stranka morala spreminjati akt o sistemizaciji. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da ni pribavilo akta o sistemizaciji, saj je tožnik to predlagal šele z vlogo z dne 8.3.2003, kar pa je bilo po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 286. čl. ZPP mora stranka namreč najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. V skladu s četrtim odstavkom 286. čl. ZPP pa sodišče ne sme upoštevati dejstev in dokazov, ki jih stranka ni navedla na prvem naroku, razen, če izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti na prvem naroku.

Tožnik pa je prekludiran tudi z navedbo, da splošni akt z dne 24.7.1997 ni bil objavljen, saj je to v tem sporu prvič zatrjeval šele s pripravljalno vlogo z dne 8.3.2003, ki jo je sodišču predložil na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tudi te navedbe sodišče prve stopnje v skladu s citiranim četrtim odstavkom 286. čl. ZPP ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

ZDR (1990) člen 112. ZOR člen 17. ZTPDR člen 23.
Datum zadnje spremembe:
16.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMjcy