<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 1132/2011
ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1132.2011

Evidenčna številka:VDS0008650
Datum odločbe:15.03.2011
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - ukinitev delovnega mesta - akt o sistemizaciji - pisno obvestilo o nameravani redni odpovedi - zaposlitev pod spremenjenimi pogoji - ustrezna zaposlitev

Jedro

Naloge, ki jih je opravljal tožnik na svojem delovnem mestu, so se razdelile na druga delovna mesta zaradi večje odgovornosti in vključenosti v izvedbo nalog. Takšen ukrep predstavlja organizacijski razlog, s katerim delodajalec organizira proizvodnjo v skladu s svojimi odločitvami. Gre za zakonito podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni mogoče uspešno uveljavljati kršitev ZSDU, zoper katere bi lahko svet delavcev oziroma drug organ, ki bi moral sodelovati v postopkih sprememb sistemizacije delovnih mest, sprožil kolektivni delovni spor in tako dosegel odpravo kršitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 17. 5. 2010 nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 3. 7. 2010, ter je še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2005 na delovnem mestu „kaizen inženir“; za ugotovitev, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na podlagi sodne odločbe; ter da se pogodba o zaposlitvi z dne 15. 11. 2006 sodno razveže z dnem 1. 4. 2011. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od dne 17. 5. 2010 do 1. 4. 2011 dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače v višini 3.272,83 EUR, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače, to je od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, ter poravnati vse davke in prispevke iz delovnega razmerja v roku 8 dni pod izvršbo. Nadalje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v izplačilu plače v višini 1.272,83 EUR za čas od 1. 4. 2011 dalje do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, ki bi jo prejemala pri toženi stranki, v kolikor delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, za plačilo denarne odškodnine namesto reintegracije v višini 58.910,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje ter za izplačilo 7.854,80 EUR za leto 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2011 dalje do plačila in zneska 7.854,80 EUR za leto 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev v II. točki izreka, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pogoji za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso bili podani ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožeči stranki je bilo posredovano obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 12. 4. 2010, ko delovno mesto sploh še ni bilo ukinjeno, kljub temu, da 9. člen Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest določa, da je sistemizacija podlaga za izvajanje organizacijske kadrovske, varstvene in delitvene politike podjetja. Ker delovno mesto ni bilo ukinjeno, ni obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pred odpovedjo ni preverjala možnosti za ohranitev zaposlitve tožnika. V istem času je zaposlila drugega delavca – A.E., na delovnem mestu „inženir kakovosti“. To ni v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da je treba preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti po spremenjenih pogojih na drugih delih. Sodišče se v obrazložitvi do zaposlitve A.E. opredeli le tako, da je njeno delovno mesto neustrezno za tožnika, kar je izpovedal tudi T.Z., kar pa ni bilo ugotovljeno. Delodajalec je dolžan po določbi 90. člena ZDR delavcu ponuditi drugo zaposlitev, s katero razpolaga, tudi za nižje delovno mesto, potem pa se delavec odloči za nižje delovno mesto ali pa ponujene zaposlitve ne sprejme. Sodba tudi nima razlogov o zatrjevanju tožeče stranke, da je tožena stranka za nedoločen čas zaposlila P.G.B. s VII. stopnjo izobrazbe v avgustu 2010, ko ji je prenehala pred tem sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas in bi imel tožnik pravico zaposlitve pred njo. Tožena stranka bi morala pred sprejemom aktov obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje glede statusnih in kadrovskih vprašanj, v skladu z 91. členom Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Gre za bistveno kršitev postopka, ker tožena stranka ni tako ravnala. Opozarja na izpoved priče R.L., ki je povedal, da ga je tožnik, ko je dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi, spraševal, če bi lahko delal na njegovem oddelku, R.L. pa je dejal, da lahko, vendar je v tistem trenutku že padla odločitev za drugo osebo. Več kot očitno je, da je imela tožena stranka edini namen, da se tožnika neutemeljeno „znebi“ ter da istočasno zaposli druge ljudi na delovnih mestih, ki bi jih lahko ponudila tožniku. Tožena stranka torej ni dokazala poslovnega razloga, ki naj bi bil v tem, da je potrebno racionalizirati poslovanje. To potrjuje tudi dejstvo, da je generalni direktor nadomestil program „kaizen“ s projektom stalnih izboljšav, se pravi, da gre za enostavno izigravanje zakonodaje v škodo tožnika. Po metodi kaizen gre za optimizacijo delovnih in proizvodnih ter organizacijskih procesov, ki prinašajo racionalizacijo poslovanja na vseh nivojih, torej naj bi toženec več let izvajal stalni program racionalizacije.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, t.j. prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. O nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga mora delodajalec pisno obvestiti delavca po določbi četrtega odstavka 83. člena ZDR. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR pa mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil podan poslovni oziroma organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče je namreč ugotovilo, da je na zahtevo lastnika tožene stranke prišlo do ukinitve delovnega mesta oziroma dejavnosti „kaizen“ inženirja ter do uvedbe projekta stalnih izboljšav. Tožena stranka je od namreč dne 12. 3. 2010 s strani industrijskega direktorja divizije F. sprejela posebno pismo, s katerim je le-ta zahteval od vodstva na lokalni ravni, to je (tudi) od tožene stranke, sprejem ukrepov racionalizacije. To je pomenilo, da aktivnosti na področju projekta kaizen ne izvaja več kaizen inženir, temveč se te aktivnosti prenesejo na operativno raven, to je na vodjo proizvodnje, na direktorja kontrolinga in na enega od vodij avtonomnih con. To so storili tako, da je generalni direktor najprej sprejel sklep o ukinitvi projekta kaizen in prenosu nalog, nato pa še sklep o ukinitvi delovnega mesta „kaizen inženir“. Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje razloge iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 5. 2010 (A4), so se naloge, ki jih je opravljal tožnik na delovnem mestu „kaizen inženir“, razdelile na upravljalsko strukturo avtonomnih con zaradi večje odgovornosti in vključenosti teh struktur v izvedbo nalog. Takšen ukrep tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja organizacijski razlog, s katerim delodajalec organizira proizvodnjo v skladu s svojimi odločitvami ter predstavlja zakonito podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Trditve tožene stranke, da je prišlo do delitve in prenosa nalog na vodje produkcijskih enot, potrjujeta izpoved direktorja tožene stranke L.Š. in direktorja za kadrovske zadeve pri toženi stranki T.Z., saj je tožnik ob prenehanju delovnega razmerja opravil primopredajo delovnih nalog s kar tremi delavci in sicer s S.A., direktorjem operacij pri toženi stranki (primopredajni zapisnik - B3), M.R., referentom za kontroling (primopredajni zapisnik - B4) in J.S., vodjo proizvodnje (primopredajni zapisnik - B5). Takšna ugotovitev predpostavlja, da ni šlo za domnevno oziroma zatrjevano šikaniranje (oziroma, da bi se na ta način tožena stranka tožnika „znebila“), temveč za organizacijsko odločitev, ki je ustrezno dokazana. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, da naj bi tožnik na delovnem mestu „kaizen inženirja“ dejansko skrbel za optimizacijo delovnih in proizvodnih ter organizacijskih procesov, ki prinašajo racionalizacijo poslovanja na vseh nivojih, kar je mogoče razumeti tako, da je tožnik po vsebini skrbel za stalne izboljšave. Naloge tožnika namreč niso prenehale obstajati, saj tega tožena stranka niti ne trdi, le prenesle so se na druge zaposlene, kar pa je dopustno v okviru organizacijskih ukrepov, ki jih je sprejela tožena stranka. Dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico lahko ukinitev prej samostojnega delovnega mesta (glej npr. odločitev VS RS VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008).

Sprememba obstoječega ali sprejem novega akta o sistemizaciji ni pogoj za reorganizacijo in ne za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec lahko izvede reorganizacijo, ne da bi spremenil ali sprejel nov akt o sistemizaciji. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga mora dokazati le, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ukinila delovnega mesta „kaizen inženir“ že (pred) 12. 4. 2010, ko je tožnika pisno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo očitek tožnika, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bil sklep o ukinitvi delovnega mesta sprejet in objavljen na oglasni deski 5. 5. 2010 (B2). Ker pa, kot je bilo zgoraj navedeno, ukinitev delovnega mesta ni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dejstvo, da tožena stranka v odpovedi ni navedla tega sklepa, temveč, da se delovno področje „kaizen inženirja“ razdeli med upravljalsko strukturo avtonomnih con (A4). To pa ne pomeni, da odpovedni razlog ni bil podan, oziroma da bi bila iz tega razloga izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

V individualnem delovnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati tistih kršitev Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/93, s spremembami; ZSDU), zoper katere bi lahko svet delavcev oziroma drug organ, ki bi moral sodelovati v postopkih sprememb sistemizacije delovnih mest, sprožil kolektivni delovni spor in tako dosegel odpravo kršitev. Takšnih pomanjkljivosti, tudi če bi bile storjene v postopku spremembe sistemizacije delovnih mest, ni mogoče uveljavljati v individualnem delovnem sporu. Zato zaradi nesodelovanja sveta delavcev v postopku ukinitve tožnikovega delovnega mesta ni podlage za sklepanje o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, oziroma šteti, da to predstavlja „bistvene kršitve postopka“ redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, ter mu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšnega delovnega mesta ni bilo. Dne 12. 5. 2010 se je pri toženi stranki zaposlila A.E. na delovnem mestu „inženir kakovosti“. Glede tega delovnega mesta je sodišče prve stopnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z A.E. (B9) ter na podlagi opisa delovnega mesta (B8 in B38) ugotovilo, da gre za delovno mesto za VI. stopnjo izobrazbe, tožnik pa je opravljal delo kaizen inženirja, za katerega se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe strojne ali organizacijske smeri (opis delovnega mesta B7). Zato tožena stranka tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi tožniku. Delovno mesto, na katerem se je zaposlila A.E., namreč ni predstavljalo ustrezne zaposlitve v smislu določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, ki določa, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zmotno interpretira določbo 3. odstavka 90. člena ZDR, ko navaja, da je delodajalec dolžan ponuditi delavcu katerokoli prosto delovno mesto, torej tudi takšno z nižjo zahtevnostjo dela, delavec pa se potem sam odloči, ali bo zaposlitev sprejel. Ker je bilo v času, ko je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, prosto le neustrezno delovno mesto, na katerem se je zaposlila A.E., izpoved R.L., vodja službe kakovosti pri toženi stranki, v ničemer na vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. R.L. le potrdil to, da je tožena stranka izbrala drugo delavko, ki pa je, kot je bilo obrazloženo, zasedla delovno mesto, ki ga tožena stranka ni bila dolžna ponuditi tožniku. Drugih ustreznih delovnih mest, ki bi bila prosta v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, pa tožena stranka ni imela. Delovno mesto „inženir kakovosti“, za katero pa se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe in ki ga je zasedala P.G.B., ni bilo prosto v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj tožnik v pritožbi sam navaja, da je P.G.B. sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas v avgustu 2010 (pred tem pa je bila zaposlena na tem delovnem mestu za določen čas - B12, B18). Zato tožena stranka tega delovnega mesta ni bila dolžna ponuditi tožniku v maju 2010, ko mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.


Zveza:

ZDR člen 83, 83/4, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 90, 90/3.
Datum zadnje spremembe:
20.06.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0MjA0