<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDS sodba Pdp 1147/2003
ECLI:SI:VDSS:2004:VDS.PDP.1147.2003

Evidenčna številka:VDS02927
Datum odločbe:08.04.2004
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nadomestilo za prehrano - dietna prehrana delavca

Jedro

Delodajalec ne sme delavcu, ki ima dieto, ukiniti nadomestila za dietno prehrano, ker je v obratu družbene prehrane uvedel varovalni "lahki obrok" ter ugotovil, da se delavec redno prehranjuje v obratu. Lahkega varovalnega obroka ni mogoče šteti za dietno prehrano, zato ni pomembno, ali delavec občasno ali stalno koristi usluge obrata tako, da si izbira živila, ki so zanj primerna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločitev tožene stranke z dne 15.5.2002 in sklep komisije za splošno kadrovske zadeve z dne 21.8.2002. Ugotovilo je, da tožečima strankama tudi po 1.4.2002 dalje pripada pravica do regresa za prehrano med delom v denarni obliki zaradi ugotovljenih zdravstvenih razlogov. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške postopka, vsakemu v višini 15.000,00 SIT, tožena stranka pa sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje, tožnikoma pa naloži v plačilo stroške postopka s pripadki. Navaja, da je v februarju 2002 uvedla za delavce varovalni "lahki obrok", ki res ne predstavlja dietne prehrane in tega tudi ne zatrjuje. Dejstvo je, da sta se tožnika redno prehranjevala v obratu družbene prehrane pri toženi stranki. Tožnika sta zatrjevala, da se ne prehranjujeta redno ter da ne uživata vse hrane. Tožena stranka je predlagala zaslišanje prič, ki delajo v obratu družbene prehrane, vendar je sodišče zavrnilo dokazni predlog, ker se je postavilo na stališče, da v obratu družbene prehrane pri toženi stranki ni zagotovljena dietna prehrana. Meni, da je delavec upravičen do denarnega nadomestila za dietno prehrano le v primeru, ko se ne prehranjuje v obratu družbene prehrane, ker je hrana njemu neprimerna. V primeru, ko se delavec v obratu prehranjuje, potem mu nadomestilo ne pripada. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnika v odgovoru na pritožbo navajata, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se le občasno prehranjujeta v obratu družbene prehrane, kadar je hrana ustrezna glede na njune zdravstvene omejitve. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

Po določbi tretjega odstavka 69. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96) mora delodajalec delavcem, ki imajo dieto in od osebnega zdravnika ustrezno potrdilo, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi, ali zagotoviti dietno prehrano. Tožena stranka je tožnikoma s 1.4.2002 ukinila nadomestilo za dietno prehrano, ker naj bi redno koristila usluge obrata družbene prehrane. Tožena stranka je namreč v začetku februarja 2002 uvedla varovalni "lahki obrok" kot dodatno ponudbo v obratu prehrane. Ugotovila je, da se tožnika redno prehranjujeta v obratu in redno uživata varovalni lahki obrok, zato jima je ukinila nadomestilo za dietno prehrano.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da lahkega varovalnega obroka ni mogoče šteti za dietno prehrano. Zavzemanje pritožbe, da tožnika nista upravičena do nadomestila za dietno prehrano, ker se redno prehranjujeta v obratu družbene prehrane, je neutemeljeno. Dejstvo je, da imata tožnika dieto in od osebnega zdravnika ustrezno potrdilo. Tožena stranka jima ni zagotovila dietne prehrane, zato sta v skladu z določbo 3. odstavka 69. člena kolektivne pogodbe upravičena do nadomestila za prehrano. Zaradi navedenega ni pomembno, ali tožnika občasno ali stalno koristita usluge obrata družbene prehrane tako, da si izbirata živila, ki so zanju primerna, zato je sodišče prve

stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič M. S. in V. V., delavk v obratu družbene prehrane kot nepotreben. Iz izpovedi priče P. J. jasno izhaja, da varovalni obrok ni pomenil dietne prehrane, niso pa vodili evidence o tem, kolikokrat sta se tožnika prehranjevala v obratu družbene prehrane.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe v skladu z določbo 1. odst. 165.

člena ZPP krije sama.


Zveza:

Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije člen 69, 69/3.
Datum zadnje spremembe:
21.07.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MTAw